Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov potep: Dobrodošli v Fuks grabo!

Fenomen vsakdana je tudi, da se »narodi« več ali manj selijo v velika mesta. Podeželje vse bolj sameva, ljudje v mestih se velikokrat niti ne zavedajo njenega pomena. Tam se prideluje hrana, tam se več ali manj redijo živali in še bi se našlo. Tudi, da velja, da je tam boljši zrak in še marsikaj.

Zato se seveda ni za čuditi, da je danes vse več šal na račun mestnih prebivalcev. Ena taka je tudi, da dandanes otroci niti ne razlikujejo kravo od konja. Če pa jim že v šoli učiteljica pokaže sliko obeh, pa spet ne verjamejo, da je na sliki krava, saj so itak vse vijolične. Pa sedaj razumi, če moreš?

Preidimo na stvar, dovolj sem se šalil. Želim opisati en kraj na Goričkem imenovan Fuks graba, kakor v nemščini zaradi prisotnosti lisic pravijo gozdni grapi. Morda vzpodbuditi marsikaterega od vas, da grapo obišče in pripelje s sabo tudi mlajše, nekje ob poti bodo marda tudi srečali kravico.

Pobudnik in ustanovitelj ter oče Fuks grabe je g. Jože Toplak, ki se je od leta 1993 rad vedno znova in znova vračal v Korovce, kjer je pomagal, vzpodbujal in svetoval. Fuks graba je bila predana svojemu namenu na prečudovito, s soncem obsijano soboto 17. avgusta 1996. Kakšnih dvajset let jo v želji in skrbi po čisti in neokrnjeni naravi, v kateri si lahko danes v tem hitrem tempu življenja človek odpočije telo in duha, vzdržuje Turistično gozdno učno pot domače Turistično društvo Korovci. Gozd je neizmeren vir življenja in energije. Rastline, živali in človek tu najdejo ravnotežje med življenjem in propadanjem, kar nam omogoča naravno dolgoživost vseh nas živih bitij, vse do takrat, ko človek s svojim delovanjem ne prične spreminjati okolja okoli sebe. V njej se lahko seznanite s sestojem črne jelše, pomenom gozdnega roba, smrekovo monokulturo, lisičjim domom, obnovo gozda, lovskimi objekti, rastjo drevesa in pedološkim prerezom tal. Vseskozi se ob poti poimensko predstavijo tudi različne vrste dreves, ki rastejo na Goričkem ali pa so bile semkaj zanesene od drugod. Posebna dragocenost naravne vrednote eko-sistemskega pomena je potoček, ki se vije ob poti v številnih meandrih. Po poti vodi Lisička, ki jo je narisal Miki Muster.

 

 

Dolžina te krožne učne poti je slabih 5 km in se začne pri 245 n m. v. vmes pa se povzpne do 305 n m.v. Gozdna učna pot ima z 9 vsebinskih točk, katere so opremili strokovnjaki Zavoda za gozdove iz Murske Sobote in tako na zanimiv način predstavili to naravno vrednoto. Veliko dolin in vrhov šteje Goričko. A v gozdu Korovske gore se zdi, da je narava povezala vse, kar ponuja. Hladna senca dreves, ki vas varno skrijejo pred zunanjim svetom, pod seboj varuje veliko več, številne živalske in rastlinske vrste, katere vam predstvlja že omenjena Lisička. Ta vas bo spremljala na poti in če boste pozorno opazovali, boste opazili, ko se bo skrila v svoj brlog. Lahkotna pot vam bo odkrila številne stvari o gozdu. O njegovem razvoju in življenju. O vaši »düjše«. Gozdna učna pot Fuks graba je turistična naravoslovna učna pot po gozdu Korovske gore. Na njej lahko odkrivate gozd in življenje v njem ter se tako seznanite s pomenom gozdnega roba, lisičjim domom in lovskimi objekti. Vseskozi se ob poti predstavijo tudi različne vrste dreves, ki rastejo na Goričkem ali pa so bile semkaj zanesene od drugod. Pot poteka v hladni senci gozda in nudi prijeten sprehod tudi sredi poletja.

V Fuks grabi sem bil dvakrat. Prvič že »daljnega« 2011. leta in drugič pred slabega pol meseca. Pričujoče fotografije bodo seveda to tudi razkrile, kajti narava se nekako novembra oz. aprila zelo razlikuje. Tudi drži, da je domače turistično društvo nekoliko že pred nekaj leti zanemarilo vzdrževanje te naravne znamenitosti. Določeni mostički so potrebni obnove, prav tako ograjice, vratca na studencu so odpadla. Lovske preže so potrebne obnove, eno so na novo postavili, vendar za moj okus nekako material, iz katerega je narejena, ne spada tja. Ampak, bodo strokovnjaki že vedeli? Tudi čas marsikaj naredi sam od sebe in eno posebno drevo že po več kakor polovci poti in nekoliko ob gozdu je v teh letih izgubilo vse, razen spodnjega dela. Ja, čas hitro teče in tudi nič ne reče, pa tudi zame edina absolutna resnica velja, da vsi enkrat umremo… ljudje, živali, rastline.

 

Predno na hitro opišem pot do Korovec in same grape, nekaj letošnjih vtisov našega letošnjega izleta. Bilo nas je pet, vsi židane volje, še posebej deklici, sestrici, kateri sta imeli v gozdu svojo »igro«. Še posebej mlajša, katera je bila kar ponosna, da je bila naša vodnica. Velik del prvega dela poti po gozdu stalno v ospredju. Vesele oči so budno spremljale oznake na drevesih, da le ne bi »zašli« in se izgubili.

Na samem vstopu v grapo je solidno parkirišče in tudi začetna učna tabla, kaj bi nam naj gozd, grapa nudila glede izobraževanja, učenja. Potem se hitro spustiš malce navzdol in prečkaš potoček, žal pa zaradi suše tako pred sedmimi, kakor sedaj, ni bil ravno vodnat. Bolj natančno, letos je bil suh. Že takoj na začetku smo naleteli na nekaj gomil, oznake na drevesih in nekaj učnih tabel. Ena od prvih je bila o lisičjem domu in da naj živali ne vznemirjamo. No, videli nismo nobene, kajti deklici sta tudi malce preveč na glas izražali svoje navdušenje in podajali mnenja. Tu in tam se je teren le nekoliko dvigal, nato spet spuščal. Čeprav je trenutno suša, smo vseeno naleteli na nekaj plitvih mlak, nekaj sledi v njih in bi kar rekel, da so bile od divjih svinj.

 

Teh seveda ne moreš videti, saj bi naj bile plašne in se skrivajo v nizkem podrastju in se človeka več ali manj bojijo. Le točno v njih se ne smeš »zaleteti« in »bog ne daj«, da bi bil slučajno med odraslo svinjo in njenimi mladički. Po pripovedovanju znalcev, se ti pa potem res lahko kaj hudega zgodi. Dobra ura je hitro minila in prispeli smo nekako do polovice poti, kjer obiskovalce čaka cik-cakasti večji vzpon proti izhodu iz gozda. Sam povratek vodi v začetku po asfaltni cesti mimo nekaj hiš vasi Gerlinci, zadnji del pa spet poteka po gozdu. Dobri dve uri sta hitro minili. Otroka sta marsikaj videla, mi starejši pa smo se vsaj razgibali na teh petih kilometrih.

Kako do Korovec, male vasice tik ob Kučnici in meji med Avstrijo in Slovenijo? Iz Murske Sobote se moramo zapeljati na zahod oz. skoraj do mejnega prehoda Gederovci in tam v krožnem prometu zaviti desno, na sever proti Cankovi. V središču vasi nas smerokaz za Korovce usmeri levo, po kakšnih treh kilometrih že prispemo v Korovce. Tudi tu se nekako v samem središču vasi, kjer je tako večje gostišče, gasilski dom, se cesta razcepi levo in malce desno in v to slednjo smer zavijemo, prevozimi manjši vzponček in skoraj takoj po izhodu iz vasi že zagledamo smerokaz za vhod proti Fuks grabi.

 

';