Atilova pot

V Prekmurju imamo kar precej Atilov, še več jih je seveda na Madžarskem. Ampak, kdo od vas še ni slišal za najbolj slavnega.
Fotografija: FOTO: Dušan Dundek
Odpri galerijo
FOTO: Dušan Dundek

Kdo še ni slišal za najbolj slavnega Atilo, kakor je bilo ime hunskemu vojščaku, ki je živel pred približno tisočpetsto leti predvsem na prostorih Panonske nižine in današnje Madžarske. Atila, hunski vojskovodja je bil imenovan tudi »bič božji«, ker je bil izredno krut.  Izročila pravijo, da kod je on šel, ni raslo več nič.



Strašil, mučil, trpinčil in ubijal je vse, ki so mu bili na poti. Mnogo vasi in večjih mest je popolnoma uničil. Malce čudno pa je, da je dobil ta naziv na lastno pobudo.

Vladal je osem let, a čeprav se je njegov imperij porušil z njegovo smrtjo, je ostal znan v teku zgodovine. Rojen je bil leta 406 nekje na Kavkazu, umrl pa je nekje v Panoniji leta 453. Morda umorjen? Atila je bil zadnji in najmočnejši izmed Hunskih voditeljev.

Vladal je ogromnemu imperiju, ki se je raztezal od srednje Evrope, do Kaspijskega jezera, do Donave in celo do Baltika. Bil je prvi in tudi zadnji, ki je združil tako veliko število barbarskih narodov Evrazije(Germani, Slovani in Ugrofinci), s tem je postal glavni nasprotnik in sovražnik vzhodnega a tudi zahodnega rimskega cesarstva. Vdrl je kar dvakrat na Balkan, oblegal je dalj časa Konstantinopel, dospel v Ravenno in spodil vladarja Valentiniana III.

FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek

Maraton Treh src Radenci - pogled na Kapelski vrh

Umrl je na čuden način leta 453 in to bi naj bilo po poročni zabavi, ker se je zadušil zaradi krvavenja iz nosu. Pokopali so ga v trojni krsti (ena v drugi) sestavljeni iz zlata, srebra in železa. Tiste, ki so ga pokopali, so nato ubili, da ne bi nihče ne vedel za kraj pokopa. Tako se je porušil imperij Hunov ko je umrl njegov vodja.

 
FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek

Cerkev Sv. Magdalene na Kapeli

rkev Sv. Magdalene na Kapel
Toliko o zgodovini in dokaj preverjenih dejstvih o Atili. Da bi sam Atila hodil po Prlekiji pa ni nobenih dokazov. O tem govorijo le legende. Legenda pravi, da se je pred več kot tisočletjem in pol na današnjem Kocjanu ustavil kralj Atila in prevzet od naravnih lepot teh krajev dal sezidati grajsko zakladnico s trdnjavo.

Zgodba žive legende, ki jo domačini rade volje zaupajo vsakomur, ki zaide v te kraje, dalje pripoveduje, da je Atila na sočni strani grajskega obzidja velel izkopati studencu podobno jamo, iz katere je privrela nenavadno vroča mineralna voda, na severni strani grajskega podzemlja pa da je dal zgraditi veliko okroglo zakladnico, ki je roparji niso nikdar odkrili.

 
FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek

Atilova pot


Atilova pot se začne pri turistični pisarni na Avtobusni postaji v Radencih. Po želji si lahko pot skrajšate in jo začnete na turistični točki »Pri preši« na Kapeli, v bližini vinske kleti Kapela oz. pri cerkvi Sv. Magdalene. Cerkev  sv. Marije Magdalene stoji na vrhu Kapelskega hriba na nadmorski višini 309 m. Pogled s hriba je eden najlepših v Slovenskih Goricah, saj je z razgleda cerkve  Sv. Marije Magdalene moč videti 45 drugih cerkva.

Župna cerkev sv. Magdalene ima vrsto prednic, saj se kapela na tem mestu posredno omenja že od prve omembe kraja Kapela, natančneje od l. 1290, cerkev pa se omenja od leta 1617. Sedež župnije je cerkev postala šele leta 1811. Ruševine Atilovega gradu so uporabili pri gradnji cerkve sv. Magdalene v letu 1823, ko so jo pričeli graditi na mestu, kjer je nekoč stala kapelica, po kateri je kraj dobil ime.


FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek

Atilova pot


Pot je opremljena s tablami, ki zelo zanimivo in v prvi osebi opisujejo življenje Hunov in Atile. Z njimi lahko tudi otrokom razburkamo domišljijo in vzbudimo zanimanje o zgodovini in o življenju v teh časih. Atilova pot je dokaj lahka, nezahtevna. Kakor že omenjeno, začnemo jo pri cerkvi Sv. Magdalene, kjer se lahko takoj spustimo v lepo dolinico in gremo proti Spodnjemu Kocjanu. Tu je pot makadamska, prevozna tudi s kolesom v obe smeri. Hitro pridemo do manjše kapelice, tu in tam pa so tako ob cesti nametane posamezne stanovanjske hiše, nekatere žal tudi  zapuščene, na pol podrte.

Na levi hitro zagledamo gozdiček in to je nekako naš cilj, saj bi naj bil nekje na sredi tudi grad oz. ostanki gradu. Kakor že omenjeno, material iz gradu so uporabili za gradnjo cerkve na Kapeli.

Tako se dandanes vidi bore malo, kar se tiče ostanka gradu. Ko si vseeno malce ogledamo ostanke, nas poti začne voditi proti zahodu in se moramo po potki dvigniti do ceste Kapela – Okoslavci. Cesto nato prečkamo in se spustimo v drugo dolino, katera spada k Kapelskemu vrhu. Pot nas vodi še k Radenskemu vrhu, kjer zavijemo ponovno proti Kapeli in sami cerkvi Sv. Magdalene.


FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek

Atilova pot


Toliko o sami poti, kolikor se spomnim iz spominov, saj sem bil tam kot pohodnik, pešak nazadnje pred šestimi leti. Vmes enkrat tudi kot kolesar, ampak takrat ravno ni bilo časa, da bi si ogledoval pokrajino in druge značilnosti. Pač po kolesarsko, čim hitreje, čeprav za to ni ravno nuje.

Še nekaj podatkov: pot je dolga 12,7 km od avtobusne postaje v Radencih. Omenjena cerkev Sv. Magdalene oz. sama »Preša« pri Kapeli pa sta od Radencev oddaljeni cca. 3 km. Da se pot prehodi je potrebnih kakšne 4 ure v zmernem tempu. Podlaga je makadam in asfalt, vsakega nekaj, kakor se temu lahko tudi pravi. Najvišja točka pohoda je Kapelski vrh, 314 m, skupnega vzpona na pohodu bo pa za nekaj čez 200 m.

Ker sem bil peš tu na novoletnega dne 2012, torej pozimi, fotografije ravno ne ponazorijo vso barvitost krajev. Ravno zaradi tega sem dodal sem tudi nekaj drugih fotografij okolice, da se pričara res čarni nasmeh narave obronkov Slovenskih goric.


FOTO: Dušan Dundek
FOTO: Dušan Dundek



Toliko, če ste že na letovanju v Radencih, pa tudi v Moravskih Toplicah, pa Lendavi ali še kje v Prekmurju ali Prlekiji vam toplo priporočam, da se tudi malce razmigate, obiščete in prehodite omenjeno pot. Sama besedila na tabli vam bodo marsikaj povedala, vas naučila, pot je tudi drugače dobro označena in brez skrbi, da bi se izgubili. Če pa že… smo v vinorodni deželi, pokrajini in raznih gostilnic, vinotočev in še marsičesa tu me manjka. Tudi, da se je narava kar združila s človekom.



***
Dušan Dundek je naš kolesarsko-pohodniški dopisnik iz Prekmurja.

Preberite še:

Komentarji: