Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Petra Stušek: Sem športnica!

Sem športnica! Ne morem se odločiti za svoj najljubši šport. To je tako, kot da bi mamo vprašali, kateri otrok ji je najljubši. Obožujem tek, tekaški copati grejo posod z menoj. A tek ni moj najljubši šport. Tudi gore imam rada kot pohodnica in alpinistka. In niti kolesarjenja ne smem zatajiti, to je moja velika ljubezen.

S športom sem se srečala že kot otrok, v vrtcu. Začela sem z gimnastiko, kar je dobro za razvoj osnovne motorike, a sem se bolj mučila. Potem sem začela drsati in to je bila neke vrste prelomnica, ker sem začutila, da lahko v športu tudi uživaš. Kar dobro mi je šlo, a za resne treninge in športno kariero sem bila malo prestara. A pomembnejše od športnih uspehov so bile lekcije, ki sem jih takrat odnesla – odnos do dela, doslednost, disciplina. To so načela, ki jih človek lahko iz športa prenese tudi v vsakodnevno življenje. Prej ko jih usvojiš, lažje je premagovati kakršnekoli ovire, ne le športne.

Pravo strast do športa sem začutila šele nekje konec svojih dvajsetih. S skupino prijateljev smo začeli hoditi v hribe in takrat se je zgodil neki preskok v glavi, ki še kar traja. Začelo se je s čisto nedolžnimi pohodi v hribe in, to je tudi pomembno v moji športni karieri (smeh), pridružila sem se Poletovi tekaški skupini in odkrila krog ljudi, s katerimi se še zdaj družimo in skupaj športamo.

V pravi družbi je vse lažje. Vedela sem, da imam v sebi to neko tlečo ljubezen do hoje, do teka, a brez prave družbe, brez spodbude iz okolice, prijateljev se gotovo ne bi razplamtela. Precej lažje je začeti, če imaš ob sebi nekoga, ki te razume in spodbuja. Predvidevam, da smo si ljudje različni, a moja izkušnja je taka. Za pravo spremembo sem potrebovala prave prijatelje.

Rada pomagam začetnikom, ker se spomnim prvi tekov in vseh dvomov, ki sem jih morala ob tem odriniti na stran. In spomnim se, da mi je bilo precej lažje, ker sem začela s prijateljico, ki je imela v nogah že kar nekaj kilometrov. In ko sem se jaz spraševala, ali mi je tega sploh treba, mi je pomagala, da sem pritekla še vsaj do naslednjega ovinka, pa da sem prišla na naslednji trening in potem je šlo kar samo od sebe. Ugotovila sem, da je večina ovir v glavi. Seveda ima vsako telo svoje fizične omejitve, a ključne so v glavi.

Obožujem športne na prostem ne glede na letni čas. Zanje si vedno najdem čas, četudi imam res natrpan delovnik. Dneve pogosto začnem s pohodom na Šmarno goro, ob šestih zjutraj se odpravim in četudi je pozimi takrat še trdna tema, si pač poveznem naglavno lučko in grem. Spet drugič si vzamem uro ali dve zgodaj popoldne, sploh za kolesarjenje, in se potem vrnem nazaj k delu.

Najti uro ali dve za športne aktivnosti ni le želja, to je že potreba. Da mi moč! Ker mi ob napornem delu, pa naj se še tako nenavadno sliši, res da zagon. Ne izčrpa me, napolni me z novo energijo. In zato se potem brez težav vrnem nazaj v pisarno in z lahkoto premagujem vse delovne napore, tudi na potovanjih je tako.

Zgledi očitno vlečejo. Na mestni občini imamo namreč od letos tekaško skupino in kar nekaj mojih sodelavcev je začelo organizirano teči. Prav ponosna sem nanje. Nasploh se v Ljubljani zelo posvečamo športnem turizmu; ne prireditvam in pripravam vrhunskih športnikov, tudi rekreativne športnike želimo zadovoljiti. In take izkušnje iz prve roke nam pomagajo, da jih lažje razumemo.

"Ker tečem zjutraj, sem ugotovila, da so vsi kraji prav posebno lepi takrat, kadar se prebujajo."

Prva stvar, ki jo dam v kovček, kadar se odpravim na potovanje, so tekaški copati. Brez njih ne zdržim in brez njih nočem potovati. Večino poti opravim pozimi, in četudi grem na sever Evrope, kjer so temperature globoko pod lediščem, grejo copati z mano. In tečem vsak dan, kadar sem zdoma. Brez izjeme. Najraje zgodaj zjutraj, še preden se začnejo delovne obveznosti.

Stvari so se res spremenile na bolje, včasih so me pri jutranjem teku mogoče malce postrani gledali, zdaj je vse drugače. Rekreacija je nekaj samoumevnega, res pozitivnega. Kar poglejte Ljubljano pred maratonom, semaforje za tekače bi lahko postavili, taka gneča je na tekaških poteh (smeh). Iz gibanja je nastalo pravo gibanje!

Tečem z odprtimi očmi. Vsak tek je nova izkušnja in navdih. V Washingtonu sem se pri teku pridružila parkovnim rangerjem in tako se je rodila ideja za nov turistični produkt – vodene tekaške oglede. S tekom užijem destinacije čisto drugače. In veste, ker tečem zjutraj, sem ugotovila, da so vsi kraji prav posebno lepi takrat, kadar se prebujajo.

Nikoli ne bom pozabila prvega maratona. To je bila izkušnja, ko sem si rekla: »Če sem zmogla to, bom marsikaj.« Rada tudi smučam, še posebno turno. In tako sem zelo ponosna na svoj prvi spust s Kredarice. Takrat sem spoznala, da z glavo, pametjo zmoreš veliko in da si je treba znati prisluhniti. Pred vsako veliko preizkušnjo imam tremo, zdravo tremo. Pomaga mi, da me ne odnese čez, da ne pretiravam in da se ne počutim vsemogočno. Pri turni smuki te namreč lahko dobesedno odnese čez.

V Ljubljani je med dogodki na prvem mestu gotovo maraton, četudi me obtožijo, da gre za klišejski odgovor. Pridite pogledat, da kolektivna energija te omami. Pa še na nekaj čisto ljubljanskega moram opozoriti – tek trojk je res unikaten. Ne poznam boljšega in lepšega primera promocije ekipnega duha.
 

';