Odmev Rogličevega uspeha
Vse je naredil brez ekipe. Ekipa bi ga kmalu zašuštrala. Vzeli so mu zmago! Šlamparija ekipe brez primere! Nesposobno vodstvo Jumbo Visme! Nočejo, da zmaga!
Taki in podobni so bili komentarji kavčarjev, ki so na socialnih omrežjih komentirali Rogličevo bitko za rožnato majico.
Do neke mere so imeli prav. Res bi bilo vse drugače. Če bi ga spremljala predvsem sreča in nekoliko bolj zbrana ekipa. Imel je smolo, da je že pred startom v Bologni ostal brez glavnega vodonosca in potem med dirko še brez drugega. Ostala je le še peščica, ki je bila sposobna pomagati samo v ravninskih delih.
Vendar, to smo nekavčarji pričakovali, kajti vedeti moramo, da si le najbogatejše ekipa, kar pa Jumbo Visma še ni, lahko privoščijo več kot dva kolesarja, ki sta sposobna ostati najdlje s kapetanom tudi v najtežjih gorskih etapah.
Ogromno polemik je sprožila »mala potreba« direktorja ekipe ravno v odločilnih kilometrih ene izmed gorskih etap. Primožu se je pokvarilo kolo, hotel je drugega, direktor pa je v rokah držal nekaj drugega in ne njegovega rezervnega kolesa. Preden ga je spravil za zadrgo in prišel do Rogliča, je ta že izgubil dragoceno moč za lovljenje ubežnikov.
Še več polemik in vprašanj pa domnevna »zastrupitev« s sladkorjem o kateri je potarnal Primož. Se je mogoče na tako težki dirki zastrupiti s sladkorjem? Je bilo v bidonu kaj drugega? Primož je od tistega dne potem samo še trpel, slabo jedel, slabo spal.
Torej, če bi imel kompletno ekipo, ki je bila namenjena za Giro, če ne bi bilo zapleta z malo potrebo direktorja, če ne bi bilo » cukrastega overdosea«, bi Primož Roglič zmagal Giro.
Verjetno vsi vemo, da nima smisla filozofirati, če je uporabljenih toliko »če-jev«.
Zanimivo je bilo spremljati tuji kolesarski tisk in splet. Od samega začetka so ga imeli vsi za glavnega favorita za zmago, čeprav so stavnice kazale v prid Nibaliju. Spomnimo se komentarjev… Je prehitro prišel do forme? Roglič je najboljši že od februarja! Gira se ne more zmagati, če si že februarja top forma! Tretji teden se bo sesul. Kdor je dober prvi teden, tretji zagotovo ni…
Deloma so imeli prav, res je trpel v zadnjem tednu in res je Giro izgubil v dveh etapah zadnjega tedna. Kaj bi se zgodilo, če ne bi bil najboljši že februarja? Če bi se skrival na »višini« vse do dirke po Romandiji? Če bi prvi teden vozil »zabremzan« in potem »pohodil« v zadnjih odločilnih etapah? In če bi bila glavna gorska pomagača ob njegovi balanci?
Spet »če-ji…«
Kako bi Rogliča vodili najizkušenejši trenerji, direktorji, vodje ekip? Zanimivo vprašanje, na katerega sem tudi dobil odgovor. »Krivcev« ne bom imenoval, ker se ne spodobi, vendar je sedemkratni grešnik v enem pogovoru povedal, da če bi Rogliča vodil Belgijec, izgnanec iz kolesarskega športa, bi ta »ex ski jumper« zmagal sedem Girov! Ta Belgijec je potrdil besede sedemkratnega grešnika in poudaril, da je Roglič trenutno edini, ki je zrel za več zmag na tritedenskih dirkah.
In če to reče on, potem bo skoraj držalo.
Nekaj dni nazaj je odjeknila vest, da sprinter Marcel Kittel prihaja v Jumbo Visma. Belgijec je zmajeval z glavo in zdaj mu ni čisto nič jasno. Zakaj Marcela v ekipo, ki že ima vrhunskega sprinterja in zakaj raje ne krepijo moštvo z »konjskimi močmi« za Rogliča??
Dva vprašaja…
Gianni Savio je legenda, šef ekipe Androni, in velja za največjega stratega med trenerji. Za Rai2 je izjavil, da ima Nibali in ves ostali kolesarski svet veliko srečo, kajti tako nesposobno vodstvo kot ga ima Jumbo Visma, še ni imelo tretjega na Giru!
No, tu ga moram popraviti, kajti, prepričan sem, da če bi to vodstvo res bilo nesposobno, potem Primož ne bi bil serijski zmagovalec.
Ampak, če to reče Savio, potem postane zanimivo tudi za druge stratege. Vinokurov, olimpijski zmagovalec, zdaj vodja Astane, je samo zmajeval z glavo in si v brado ponavljal, da Rogliča mora imeti v svoji četi, ne glede koliko ga bo to stalo. Iz njega bi naredil boga tritedenskih dirk, je dejal.
Bral sem še naprej in naokoli in našel zapis na najbolj znani belgijski kolesarski strani, kjer so govorili o »Primusu« kot bojevniku, ki je skupaj z boleznijo prišel do tretjega mesta v Veroni.
Sledilo je vprašanje, kako je to možno.
Potem so pod drobnogled dali vse slovenske kolesarje in se spraševali kaj se v Sloveniji dogaja. Od kod toliko odličnih kolesarjev? In ko sem med branjem spet pomislil, da zdaj pa bodo vrgli kost z imenom doping, sem se začel počutiti odlično in preplavil me je ponos, ko so obdelali zgodovino slovenskih uspehov v mlajših kategorijah.
Priznali so, da Slovenci med mlajšimi člani in juniorji že nekaj časa krojijo svetovni vrh in da je to kar se dogaja danes, le dokaz zrelosti. Obregnili so se v Pokal narodov mlajših članov v preteklosti, dvakratnega svetovnega prvaka Mohoriča, vse Špilakove uspehe, celo nekatere, ki ne tekmujejo več, so omenili. Priznali so, da so slovenski uspehi plod odličnega dela z mladimi. Seveda so omenili, da Roglič nima veze s tem, ker je v peloton prišel s skakalnic.
Vendar niso vsi tako preudarni kot Belgijci. Nekateri mediji so ostro napadli dopinško povezavo z Avstrijci. Zanimivo branje je bilo, a kaj, ko gre samo za ugibanje in raziskovanje starih grehov, zato ne bi o tem… ne še.
Odmev Rogličevega uspeha sega po celotnem kolesarskem svetu. V odmev so ujeti še Jan Polanc, Matej Mohorič, Tadej Pogačar, Luka Mezgec, Simon Špilak …
Lepo je biti kolesar in navijač v Sloveniji. Še lepše je, ko se zaveš, da se vsa stvar šele začenja. Primož nam je tri tedne podaril vsak dan znova Dan najlepših sanj.
Foto: Giro, www.primozroglic.com
