Od kome do maratona ali življenje je lepo
Mario Ponjavič je napisal knjigo o svojem teku. Tek je njegovo zdravilo in bolj kot kadar koli ve, da mu lahko uspe.
Včasih so nam na poti do sreče že najmanjše stvari prevelika ovira. Takrat se hitro prepustimo nejevolji, nezadovoljstvu in neprijaznosti, tudi do drugih, za kar imamo svoj razlog – življenje je težko. A kdor pozna njegov pravi smisel, kdor od življenja ne le pričakuje, ampak ga razume tudi kot priložnost, ve, da je prava stvar preživeti prav takrat, ko je težko.
Mario Ponjavič je pri 21 letih spoznal, kakšna priložnost je življenje. Žal se je moral vrniti na začetek, a prav ta pot in vsak naslednji korak sta mu povrnila zaupanje vase, v soljudi in življenje. Zdaj je tek njegovo zdravilo in bolj kot kadar koli ve, da mu lahko uspe.
Petek, 18. aprila 1997
Tistega usodnega dne se je Mario Ponjavič vračal iz službe. Bil je razburjen, po telefonu se je sprl s tedanjim dekletom, ker je zamujal na zmenek. V vsej vznemirjenosti se vožnje domov niti ne spominja, a njegov avto je nenadoma ustavilo drevo. Reševalcem in gasilcem ga je uspelo rešiti iz pločevine, a bil je na robu smrti.
Posledice nesreče so bile zelo hude in napovedi zelo slabe. Dežurni zdravnik je zato odredil popolno mirovanje, kar je pomenilo, da je ostal v Splošni bolnišnici Jesenice. Prav s tem mu je rešil življenje. »Nevidna sila mi je govorila, da še ni prišel moj čas. Videl sem le medlo luč na koncu predora, a je počasi ugašala,« se najhujšega dne spominja Mario. »Potem sem 36 dni preživel v CIT v komi, nato so me premestili na oddelek, kjer sem ostal 21 dni, kasneje pa so me preusmerili v URI Soča na rehabilitacijo.«
Ko se je začel zavedati, kje je, mu je bilo izredno težko. »Bil sem preplašen, zbegan, želel sem se spomniti, kaj se je zgodilo, a zaman. Nič mi ni bilo jasno. Bilo je zelo hudo, saj nisem mogel govoriti, da bi vprašal, kaj delam v bolnišnici. Samo ležal sem v postelji in se počutil zelo nemočnega.«
Mario je bil na začetku povsem odvisen od drugih, saj ni več znal niti osnovnih funkcij: ni mogel govoriti, jesti sam, se obleči, sam ni zmogel niti koraka. Bil je popolnoma nebogljen, na vozičku, s preležaninami na nogah in razdražljiv, neorientiran, prestrašen, pozabljiv, kronično utrujen. A obdan s starši, ki so bili tudi prvi ob njem po prebujanju iz kome. »Največ so k mojemu napredku pripomogli obiski staršev. Z brezpogojno ljubeznijo in predanostjo so mi stali ob strani in me dejansko postavili na noge, seveda s pomočjo zdravnikov in fizioterapevtov. Na svoj način sta se pogovarjala z mano, jaz pa sem odgovarjal z očmi in jima dajal prepoznavne znake, saj govoriti nisem mogel.«
Začelo se je za Savo
Mario se spominja, da je bilo vse po nesreči en sam boj. Boj za vsakdanje stvari … »Marsikomu se zdijo samoumevne, jaz pa sem se moral naučiti vsega znova, od oblačenja, govora, hoje do samostojnega hranjenja in skrbi zase … Depresija me je zaradi nesreče pahnila na dno, ne enkrat, velikokrat, in pri rosnih 21 letih se nikakor nisem mogel sprijazniti s kruto usodo.«
Počasi in z ogromno podporo staršev pa je napredoval. Že med zdravljenjem je skozi okno večkrat opazil tekače in že takrat po tihem upal, da bo sam lahko še kdaj hodil in morda tudi tekel. Tek mu je namreč že v otroštvu prinesel veselje in zadoščenje. Med rehabilitacijo so ga starši vozili na sprehode za Savo, tam je naredil prve samostojne korake brez bergel. In tudi njegovi prvi tekaški koraki eno leto po nesreči so se začeli za Savo. »Bil sem vesel kot otrok, ko mi je uspelo po nekaj desetih metrih hoje preiti v nekaj metrov teka – to so bili moji prvi tekaški koraki po nesreči.« Mario je končno spet občutil srečo in povrnila se mu je tudi volja do življenja. »Naenkrat sem bil motiviran, zato sem telovadil vsak dan in tako krepil telo. In ko sem ga dovolj okrepil, se je kar nekaj let po nesreči začelo moje tekaško življenje.«
Sprva je tekel, da je razmislil o problemih, ki jih ni bilo malo, in da je našel pametno rešitev. Kot pravi sam, tek resnično ozdravi telo in duha: je osvobajajoč, saj da energijo in s tem osebno zadovoljstvo. Kilometri so se nabirali, z njimi pa so rasle tudi želje. »Moja prva tekma se je zgodila v Bohinju – Tek štirih srčnih mož, davnega leta 2005,« o prvem tekaškem nastopu pove Mario. »Najprej sem mislil, da mi bo enostavno preteči 11 kilometrov okoli jezera, a resničnost je bila drugačna. Dobil sem zelo veliko lekcijo, saj me je adrenalin na začetku prehitro pognal naprej in sem v prvem kilometru porabil zelo veliko energije. A kar te ne ubije, te okrepi. V cilj sem pritekel kar malo razočaran, a vseeno z zelo dobrim rezultatom in s prvo tekmovalno izkušnjo. Na koncu sem bil seveda vesel in komaj sem čakal na naslednjo tekmo.«
Tudi zasebno je nad Maria posijalo veliko sonce: »Po nekaj letih sem spoznal svojo sorodno dušo, Renato, s katero sva imela skupne cilje. In spet sem se počutil ljubljenega in srečnega. Takrat se je začela tudi moja bogata tekaška pot, od treningov do tekem. Kmalu se nama je pridružil sin in nama lepšal življenje. Zanimivo je, da sem že med zdravljenjem govoril, da imam sina.«
Mario je sprva želel samo shoditi, a je potem, ko je shodil, želel teči. In ko je stekel, je hotel preteči vsaj sto metrov. »Danes moj tekaški dnevnik kaže 44.000 kilometrov. Veliko lepih trenutkov sem doživel v tekaškem svetu. Včasih tečem tudi do onemoglosti, kar seveda ni dobro, a v tistem trenutku se ne obremenjujem in ne čutim izčrpanosti, saj mi možgani ne signalizirajo, da je dovolj. Tek je moja motivacija, pot, ki sem jo zmogel premagati, moje zdravilno življenje.«
Mario še vedno živi s posledicami, ki mu jih je pustila prometna nesreča. V resnici se še vedno bori iz dneva v dan, da iz sebe izloči negativne misli in negativno energijo. »Tek mi pri tem zelo pomaga, saj tečem vsak dan, ustavijo me le bolečine, ki se pojavijo nenapovedano, kar izbruhnejo. A na srečo tako tudi poniknejo.«
Sicer v družini redno teče samo on, a se vsi trudijo zdravo živeti. Kot pravi Mario: »Vsak ima svoj hobi: kolesarjenje, hojo, nogomet. Vesel sem, da sem zdrav način življenja prenesel na vse člane, ki me pri mojih podvigih podpirajo.«
Naslov, ki je bil zapisan leta 2009
Ko je Mario preživljal najhujše trenutke, si je obljubil, da bo nekega dne napisal avtobiografijo. A nikoli ni bilo pravega časa, vse do lani, ko je bil na prisilnem počitku zaradi mišičnega kolapsa. »Ideja za knjigo je že dolgoletna želja, stara kar dobrih dvajset let, a šele lani sem začel pisati in nadaljeval dan za dnem, odvisno od navdiha. Po nekaj mesecih je bila napisana, nato pa sem dodal še kaj, česar sem se spomnil.« Izšla je letos novembra, njen naslov pa je, kakršna je Marijeva zgodba: Od kome do maratona. »Naslov je seveda mišljen dobesedno, saj sem dejansko začel po komi hoditi in šele kasneje teči, kar me je pripeljalo do maratonov in še dlje, do ultramaratonov. Istoimenski naslov je nosil tudi članek, ki je bil leta 2009 objavljen prav v vaši reviji, v Poletu.«
In kaj je želel sporočiti s knjigo? Če kdo, potem Mario ve, da je veliko ljudi, ki so preživeli hude nesreče in se morda ne morejo ali ne znajo izkopati iz tega. Namesto da bi živeli, životarijo in se smilijo sami sebi. »S knjigo sem želel sporočiti, da je življenje kljub vsem oviram lepo. S trdim bojem nam lahko uspe, nam mora uspeti!« Življenje mi je dalo priložnost, jaz jo dajem življenju, je njegov moto.
Za Maria je šport pomemben dejavnik, saj si življenja brez teka ne predstavlja več. Pravi, da je gibanje pomembno v vseh starostnih obdobjih – od otroštva do starosti, vsak pa naj se giba po svojih zmožnostih. »Vsak moj dan je še vedno aktiven, začnem že zelo zgodaj, skoraj še sredi noči, saj imam težave s spanjem. Ko vsi odidejo od doma, ostaneva samo midva s štirinožnim prijateljem, ki me včasih spremlja na mojih tekaških poteh. Dopoldne najprej poskrbim za gospodinjska opravila, nato pa odhitim na svoj zdravilni trening po že znanih poteh.«
Zaupajte si, ne obupajte
Marijev navdih je ponovno rojstvo, ki ga je naučilo, da na življenje gleda z drugačnimi očmi kot prej. Kot pravi, vso energijo črpa iz teka, to je njegovo zdravilo.
»Zaupajte si, ne obupajte in ne smilite se sami sebi. Borite se, kolikor gre, in pot vam bo odprta. Ali kot pravi ameriški ultramaratonec Dean Karnazes: Borba in trpljenje, kot sem sprevidel, sta bistvo življenja, ki ga je vredno živeti. Če ne greš prek točke udobja, če od sebe nenehno ne zahtevaš nečesa več … si izbral obstoj v otopelosti. Onemogočaš si izjemno popotovanje.«
O tem, ali je lagodje oziroma udobje razlog za zadovoljstvo, seveda presojamo sami, a je vredno vedeti, kako močno se za svoj vsakdan bori marsikdo od nas. In prav ta, veliko bolj kot kdor koli drug, vedno in povsod pravi: Življenje je lepo ...
