Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ob espressu tudi o Coca-Coli

S človekom, ki že šestdeset let vozi specialko debatirati o kolesarski tehnologiji, res prija. Sploh, če ima dober spomin. Moj specialkarski staž je ravno za polovico krajši. On je začel s kontraši, ki so imeli krivo balanco, jaz z Rogovo petko. On je pet prestav prvič vozil, ko je prišel od vojakov. V hlače je dajal zrezke, da bi ga ne ožulil usnjen Brooks, jaz sem za las ujel volnene kratke hlače, brez naramnic, z žepkom na desni ritnici in jelenovo kožico kot pleničko, da bi te ne ožulil plastični Rino sedež. Ugotovila sva, da so kolesarski čevlji še najbolj napredovali. Pedala. Sedeži. Gume. Oblačila. Trening. Spominja se celo leta 1968, ko je luč kolesarskega sveta zagledala skupina Campagnolo Record! Pouči me, da je Campa naredila svoj prvi aluminijasti verižnik s petimi vijaki, takega, kot jih poznamo še danes, leta 1958. Leto kasneje je bila iznajdena likra, ki bo mnogo kasneje spremenila kolesarjevo udobje. Še leto kasneje so se prvič pojavili Alfredo Binda usnjeni paščki na pedalih, ki so se zapeli z enim potegom navzgor. Unicator je bil prvi sintetični sedež in prva konkurenca Brooksu, izdelal ga je Cinelli. Mafac je naredil prve čeljusti s sredinskim potegom in kolesarji so prvič več ali manj varno zavirali, kar spada med največje napredke kolesarstva. Hitrosti po klancu navzdol so se zvišale čez noč. Kolesarji so imeli to za eno največjih revolucij v njihovem športu.
Brezpredmetno je bilo nadaljevati.

Hitro sva ugotovila, da se edino espresso in Coca-cola nista spremenila. On se je celo spomnil leta 1967, ko je Slovin kot prvi v Jugoslaviji začel prodajati Coca-colo. Nič novega ni, da sva skozi časovni kolesarski stroj, bila najbolj vesela leta 1980, ko je Modolo naredil prve zavorne ročice s skritimi pletenicami, look pedal in prestav zgoraj na ročicah. Vse ostalo je podobno samoumevnem tehnološkem razvoju. In oba sva najbolj žalostna pojava koz, norcev, koles za vožnjo na čas, s tistim trapastim nastavkom na balanci. Polni obročniki so pa kul, vendar sodijo bolj na velodrome kot pa na asfalt. Kako smo se delali norca, ko smo leta 1988 prvič vozili gorsko kolo…

Danes je kolesarski svet na križišču cest, ki vodijo v povsem drugačne smeri. Električne prestave so dokončno izpodrinile mehanske, diski na specialkah so nam upokojili enega od najlepših kosov kolesarske opreme, zavorne čeljusti, šestindvajset colska kolesa so pokopana, specialke spet postajajo domena samo tekmovalcev, rekreativke, najzanimivejše smo poimenovali pustolovske specialke in da, oba sva bila vesela povratka specialke na makadam, jeklenke so postale kolesarjev statusni simbol, ciklokros postaja zanimiv za tiste, ki pravijo, da je kolesarstvo en sam dolgčas oziroma krasna uspavanka. Potem sva ugotavljala ali sva res že prestara…no, vsaj on…ali pa je res minil čas, ko bi se človek, ki ne dirka ob vsej ponudbi, še vedno oblačil kot dirkač in vozil specializirana dirkalna kolesa? To vprašanje me muči že nekaj časa. Pomiril me je z besedami, da ga ni čez udobje, ter da je kolesarski svet veliko lepši, če nočeš prehiteti vsakogar, ki ga srečaš na kolesu. To že razumem in je že dolgo tega, ampak, da bi se odrekel tabularjem, lahkoti karbona in preciznosti menjalnikov…nisem bil še siguren. Zdaj sem. Zdaj rabim tako specialko, ki me domov pripelje bolj spočitega, kot pa sem startal z dvorišča…ne fizično ampak mentalno prenovljenega. To pač potrebujem od sodobne specialke. Američani so take modele dobro poimenovali: Adventure bikes…, katerih moto pravi, da so makadamske ceste tudi ceste, ter da na koncu asfalta ni konec sveta…

';