Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

O hudiču, ki je muho požrl

O hudiču, ki je muho požrl

Poletno kolesarjenje po Srbiji in Črni gori po morda za Slovence manj znanih krajih, s specialkama za makadam. Nepozabno doživetje, kolesarska pot in morda malo tudi spomin na nekdanjo skupno državo, če  že ne domovino.

Dejstvo je, da se rekreativni kolesarji v času dopustov praviloma ne poslovijo od svoje boljše polovice, kolesa seveda. Prej velja prav nasprotno, da kolesu v celodnevnem razporejanju prostega časa namenjajo več pozornosti. Neredko in s pravimi rešitvami lahko celo izboljša partnerske oz. družinske odnose,  prav gotovo pa večje želje in ambicioznejša pričakovanja prinašajo nove ideje za kolesarske izlete.  In, če gre vse po sreči, tudi nova nepozabna doživetja.
V tretje, četrto gre rado

Sama sem imela letos srečo, da si je prijatelj, sicer velik ljubitelj in poznavalec kolesarstva nasploh, za letošnji dopust zaželel kolesarjenja po Srbiji in Črni gori. Res da je potovanje sprva načrtoval kot moško druženje, a ker še hudič v sili ne ostane sam, ampak z muhami (ki jih res da žre), je bilo tretje, morda četrto povabilo namenjeno – meni. “Bi šla ti z mano na to kolesarjenje?”  Aaaaaa … Kolesarjenje s pravim kolesarskim poznavalcem, po duši avanturistom, in to v nove dežele in še z avtodomom?! “Ja ja, seveda, že tako rada kolesarim s tabo, odkrivanje novih poti bo le še dodatna češnjica na že tako slastni torti,” sem dejala in, namenoma ali ne, spregledala dejstvo o hudiču in muhah.

Roko na srce, priznati moram, da sem v takšnih situacijah (rada) odvisna od moške družbe. Že kar se tiče samih potovanj, kaj šele kolesarskih. Malo sem karakterno nagnjena k temu, se pač rada samo priključim, malo pa res nimam teh organizatorskih in geografskih znanj. Srbijo in Črno goro že tako komajda poznam, od njunih turističnih ponudb vem le  za Beograd in nekatera obmorska letovišča. Kako naj bi torej vedela, kje in kakšni sta – s kolesom?! Tako se mi je v trenutku zazdelo, da sem si ju od nekdaj želela spoznati in da je to pravzaprav najboljša izbira za dopust.

Čeprav sva odločitev hitro sprejela, so bile za tako pot obvezne priprave. Glede na naravo kolesarskih poti sem morala svojo specialko pustiti doma in vzeti kolo za ciklokros, ki omogoča svobodnejšo izbiro poti in tako tudi vožnjo po makadamu. Hkrati je imelo kolo tudi več prestav in t. i. disk zavore, kar se je v nadaljevanju izkazalo za zelo pomembno. In dobila sem navodilo: “Vzemi malo več za obleči.”

In sva šla, nekega petka zjutraj, proti Srbiji. Sama sploh nisem poznala končnega cilja, kar me ni motilo, pot sem spoznavala sproti. 700 km vožnje iz Ljubljane, dve urno čakanje na hrvaško-srbski meji in precej slabe ceste na srbskem podeželju so naju, priznam, precej utrudili, tako da na koncu, predvsem pa v še zadnjih poskusih kratkočasenja z mono- oz. dialogom,  nisva več vedela, kdo je hudič in kdo muha. A sva, še vedno podnevi, še vedno prijatelja in tako rekoč ob prijetnem sprejemu, prišla.

Kot Beograd sredi narave

Zlatibor je srbska različica naše Rogle in jo pozna marsikateri Slovenec. Le redko kdo pa je že bil tam. Je turistično-rekreativno središče, v katerem se tare tako različnih turističnih gostov kot športnikov, ki so tam na pripravah. S prečudovitimi potmi, številnimi lokali in trgovinami z različno, tudi modno ponudbo je tako odlična izbira za dopust. Majhno jezero in dobro obiskane gostilne doživetje kraja spravijo skoraj do kičastega in le kakšen zadrtež si tam ne privošči srbske odprtosti, znamenitih čevapov ali pleskavice, sploh pa legendarne srbske rakije.

Zlatibor, neverjetna širina, planjava, mir, spokojnost.

 

 

Prikupen kamp dva kilometra stran naju je predzadnji julijski vikend vpeljal tudi v svet ljubiteljev hroščev, tistih na štirih kolesih, ki so takrat ravno imeli svoj zbor. Čisto blizu pa se je odvijal tudi rave festival, ki je z množicami ljubiteljev glasbe Zlatibor predstavil kot odlično počitniško izbiro.

Midva sva se po hitri aklimatizaciji in velikem pivu za en euro vendarle želela podučiti o kolesarskih možnostih tega okolja, zato sva se opremila z v kampu ponujenimi zemljevidi in predlogi za poti med 40 in 50 km.

Naslednji dan sva se z nekaj ploščicami, predvsem pa s kolesoma tudi za makadam, namenila proti najinemu prvemu cilju, samostanu Uvac. Že kmalu sva prišla na cesto, na kateri ni bilo takorekoč nikogar, narava naokrog pa je bila veličastna. Le kakšen avto naju je prav počasi in prijazno prehitel, sicer pa sva lahko v prostranih lepotah uživala sama. Kako je že s hudičem, če ni sile?!

Neverjetno je, kako v tako neokrnjeni naravi človek brez težav najde svoj mir. Ko prvič nekje zadihaš, ko tvoje oči lepote narave zagledajo v vsej polnosti barv, postaneš kar naenkrat lahkoten. Vse misli, tudi dobre, postanejo lahke in vsak vdih je, kot da bi zaživel na novo. In to še v svojem najljubšem početju, kolesarjenju.  Božansko!

Take sproščenosti ne doživiš kar tako in prav je, da se ji prepustiš. Vendar pri tem ne smeš pozabiti na osnove kolesarjenja. Dobra fizična pripravljenost je sicer res veliko na takem potovanju, a v takem miru, iskanju novih, pravih poti in odločitev je vendarle veliko veliko premalo. Moja sreča je bila, da sem imela ob sebi kolesarja z izkušnjami, ki je v odločilnih trenutkih znal razmisliti, pretehtati različne možnosti in se tudi pravilno odločiti.

Ko to tamo peva?*

Tako nama ne prvi in ne drugi dan ni uspelo osvojiti želenega cilja. Obakrat je kar nekaj kilometrov dolgi asfaltirani poti namreč sledila makadamska, s tem da je bil ta makadam drugačen, kot je pri nas: precej globok in na strmih predelih primeren le za res izkušene kolesarje. Tako sva se veliko pogovarjala z domačini, jih spraševala o kvaliteti poti. A vsak posebej nama je kolesarjenje - odsvetoval. Res, da sva bila na celi poti edina kolesarja, res je tudi, da bi bili moški na teh poteh morda dovolj suvereni in da je k šibkosti ekipe prispevala tudi moja makadamska neizkušenost, a modrosti vaških mož ni bilo vredno preslišati.

Tako sva v dveh dneh obkolesarila vse asfaltirane in dobre makadamske ceste okrog. Prvi dan sva vozila okrog Semenjevega po prelepih planotah s postankom na eni najbolj obiskanih točk, ki naju je navdušila skoraj tako, kot da bi bila  cilj. Zlatiborska jezera z gostilno in kopališčem sredi narave ponujajo srbsko priljudnost, hkrati pa pridih havajskih lokalov, ki tamkajšnjo ležernost internacionalizirajo in rahlo sfrizirajo,  s čimer srčnost dobi tudi zunanjo podobo. Lepo je videti, kako Srbija živi, tudi na podeželju, na zlatiborskih planotah in v naravnih lepotah.
Drugi dan sva na začetku morala nekaj kilometrov prevoziti po tamkajšnji glavni cesti in spoznala sva, da Srbi kolesarjev niso vajeni. Voziti sva morala izredno natančno in skrbno. Na srečo sva že kmalu zavila na cesto, ki je, kot tiste dan prej, ponujala samoto in prekrasne razglede. In asfalt. Svojo pot sva v resnici prilagajala prevoznosti poti, saj po preglobokem makadamu nisva želela.

Radovednost naju je tokrat vodila proti Turniku, za katerega sva že vedela, da je tamkajšnje smučarsko središče. In, na srečo,  je bila pot ves čas asfaltirana.  Čeprav sva v nekem trenutku podvomila v to srečo, saj se je prav ta asfalt vedno bolj vzpenjal, ni dopuščal predaha, celo nasprotno, strmina je bila vedno hujša. Mislila sem, da bo tokrat to razlog za vrnitev; a trma in velika želja po kolesarjenju sta naju vodili naprej, po občutku mestoma tudi čez 20 % klanec, ki ga ni in ni bilo konec. Mene je rešilo tudi kolo; z navadno specialko takšnega vzpona ne bi zmogla, pa mi niso tuji ne slovenski ne italijanski vršaci.

Po strašnem pritiskanju na pedala in borbi s samima sabo se je pred nama vendarle pokazal vrh. Tudi vrh sedežnice. In celo nekaj ljudi. Turnik je očitno živel tudi poleti, v prijetnem lokalu nama je prijazen Srb takoj ponudil okrepčilo. In nama ob tem odgovoril na vsa vprašanja o življenju v Srbiji, tako v srce, kot je. Narava, prijazni ljudje in končno osvojeni, čeprav spremenjeni cilj so naju navdali z iskrenim zadovoljstvom in končno sva, v Srbiji, uživala kot prava kolesarja.

Durmitor, neskončnost, spokojnost, klanci

Ko sva Srbiji v kolesarskem planu nadela celo dve kljukici, se je najina pozornost preusmerila v Durmitor v Črni gori.  Ponedeljek je bil dan za premik, le nekaj sto kilometrov razdalje pa na srečo tokrat ni narekovalo kakega hudega hitenja. Po nekaj urah povsem prijetne vožnje, brez karkšnega koli čakanja na srbsko- črnogorski meji, sva tako prispela v mesto Žabljak. Žabljak je središče durmotirske planote, ki ponuja številna lepa izhodišča za pohodniške poti in več kot 20 vrhov nad 2000 m. Tako rekoč “ponudba na ključ” pa je t. i. Durmitorski prstan, ki zaokrožuje poti na 82 km asfaltiranih cest v osrčju črnogorskih planot s skupno 2700 m višinske razlike. In brezkončne poglede, tako daleč, kolikor daleč jih Slovenci nismo vajeni.

Pot je prvotno zastavljena kot izlet z avtomobilom,  ob nekaj glavnih informacijah (asfalt vsepovsod, ne prestrm vzpon ali spust in izkušnja nekoga, ki mu je to že uspelo) pa brez težav postane tudi kolesarska. Res, da ni prav dobro označena in si sprotne cilje postavljaš sam, ampak zemljevidi in prijazni domačini so vedno pripravljeni pomagati. In pomembno je, da se krožne poti lotiš v nasprotni smeri urinega kazalca.

Ležerno torkovo jutro naju je skorajda prestrašilo z malce bolj poznim odhodom, a lepo in ravno prav toplo vreme in napoved domačinov, da več kot osem ur ne potrebujeva, so bili dovolj dobra popotnica za na pot. Z na zemljevidu začrtano potjo sva se zapeljala v osrčje Durmitorja in se tako še za en dan potopila v hkratno spokojnost  in radoživost narave. V konstantnih, a ne prestrmih vzponih sva vozila mimo zimskega središča Štuoc in sedežnic po dooolgih asfaltiranih poteh s še daljšimi in lepšimi razgledi. Vedno višja nadmorska višina je zrak ohlajala na idealne temperture.

Peljala sva se mimo Male Črne gore ob kanjonu Sušica, ki očara. Sledil je izredno strm spust in neverjetna planota Nedajno, ki poleti gosti številne skupine pohodnikov iz različnih držav. Ponuja tako možnost bivanja kot hrane, vse s šotori pa gosti brezplačno.

Midva sva bila na teh poteh povsem sama, videla sva le eno skupino pohodnikov, tu in tam naju je prehitel kak avto in kakšen roj muh ali metuljev; nirvana je bila popolna in najina sreča celo taka, da bi lahko zapisala kak nov pregovor o prijateljstvu med hudičem in muho. A dovolj pametna, preizčrpana od življenja in željna lepot narave sva znala, včasih z besedami in drugič s tišino, vsrkavati ta mir in brezmejnost narave.      

Kolesarila sva mimo naprej mimo Trse, ki je nekje na sredi poti in kjer se je začel res dolg, a zmeren vzpon do najvišje točke na 1900 m, Sedla. Od tam sva se  spustila nazaj v dolino in se presrečna v Žabljaku odpeljala le še do prvega piva…

Durmitorski prstan je ponudil prvovrstno doživetje, zame pravzaprav povsem nov način kolesarjenja. Sicer vajena dolgih in razgibanih rund, ki pa so največkrat sledile treninškemu planu, sem v kolesarjenju, bolje rečeno odkrivanju povsem novih kotičkov sveta občutila neizmerno veselje in pomirjenost, hkrati pa tudi možnost za spoznavanje novih kultur, ljudi in ne nazadnje pokrajine. Verjetno mi bo kar težko spet nazaj zavrteti pedala v tisto domačo treninško rutino, ki je sicer tudi zanimiva, a ti tako močnih vtisov žal nikoli ne more pustiti.  Hkrati pa se je takšno kolesarjenje izkazalo tudi za odličen izlet v dvoje, saj prilagajanje enega drugemu ni pomenilo prav nobenega žrtvovanja.

Morda edini pomislek, ki mi je s takega potovanja ostal, je bila res dolga vožnja.  Tako tja kot nazaj grede. In zato se je treba tudi za vožnjo pripraviti, z izbrano glasbo in predvsem s potrpežljivostjo. Ker, kakorkoli obračamo, ravno ta dolga vožnja ima svojo vrednost.

Kako dobiš status kameradke

Ob vračanju sva se za dva dni ustavila še ob hrvaškem morju in prav ta čas je na srečo zelo hitro vrnil tisto prepotrebno spočitost in umiril potovalne mravljince; nekaj dni na mestu in kolesarjenje zaradi kolesarjenja so najino potovanje postavili v še trdnejši in še lepši okvir. V enem od tamkajšnjih večerov so naju zabavali še razigrani in od piva že kar precej ranjeni Čehi, ki nikakor niso mogli sprejeti najinega kolesarskega prijateljstva: kako to, da nisva mož in žena, kaj potem vendarle sva in ali sva morda le “za en dan“ ?! Do solz smo se nasmejali, se ob nepoznavanju vseh možnih jezikov vse zmenili in celo izmenjali naše  kolesarske izkušnje.  In na koncu  so me proglasili za – kameradko ?!

Kakorkoli, kolesarjenje moškega in ženske včasih morda res ni najbolj  enostavno. Že različna fizična pripravljenost lahko pomeni problem oz. prilagajanje, ki predvsem moške lahko vnaprej odvrne od takšne kombinacije. Odlična rešitev za večjo enakost so zdaj električna kolesa, ki manj pripravljene odločilno približajo boljšim. Tudi doživljanje poti se med moškim in žensko lahko zelo razlikuje, čeprav nove in nove skupne izkušnje tudi tukaj usklajujejo jezik. Kolesarka pa lahko kdaj po koncu poti tudi spije kakšno pivo, tako kot jo lahko kolesar po celodnevni vožnji pelje na dobro večerjo.

Dvojina kot  ne  povsem preprosta filozofska kategorija

Zame kolesarjenje v dvoje še vedno ostaja najboljša kombinacija za nova doživetja, izmenjavo občutkov in tudi kakšen ne-moj, povsem drugačen kamenček v mozaiku spominov. Sicer je tudi skupinsko kolesarjenje lahko izredno prijetno, ampak mu množičnost in po navadi tudi glasnost dajeta povsem drugačen pridih. Dvojina pa omogoča malce bolj poglobljeno, da ne rečem celo filozofsko doživljanje potovanja in v najinem primeru spoznavanja novih poti.  

Srbija in Črna gora tako ne samo da nista razočarali, veliko več, sta presenetili, navdihnili, naučili: s pokrajino, ljudmi, odprtostjo.   (Včasih) ni pomembno le kolesariti, pomembno je v tem tudi uživati in biti z nekom tako, da je doživetje še lepše in globlje.

Prava sreča je v samoti, ki je sovražnik blišču in hrupu: rodi se predvsem, ko uživaš sam s seboj, ali potem iz naklonjenosti in pogovora z nekaterimi izbranimi prijatelji.

*Kdo tam poje? (Tudi naslov kultnega srbskega fima?)
 

';