Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Noga, nogi, noge

Nogi sta prvo, kar pogledam na kolesarju. Šele potem ošvrknem kolo. Po nogah vem, kako dober je, kako hitro se bova ali bomo vozili. Enostavno. Kolesarje prebereš po nogah. Nogi sta kolesarjev dekolte.

Vsakič, ko grem na kolo si najprej ogledam, potipam nogi in takoj ugotovim, kakšna bo vožnja. Ko sem v formi sta povsem drugačni kot takrat, ko sem bulast. Bulasti nogi pomeni, da sta zatekli zaradi slabe forme. Najljubši sta mi ob vrhuncu sezone. Porjaveli, bronzni, obriti, brez maščob, koleno je majhno in koščeno, nič zalito, okoli gležnjev mi nogavici skoraj opletata. Takrat sta neutrudljivi…

Roulerji, tisti kolesarji, ki so dobri v vseh kolesarskih prvinah, imajo najlepši parček. Hribolazci imajo suha stegna, koščena kolena, ozke gležnje, komaj vidna meča, strah jih je zlesti med ženski nogi, ni jih pa strah gorskih vrhov in prelazov. Ko pred sabo zagledaš nogi hribolazca, ti je hitro jasno, da boš hitro odpadel iz njegovega zavetrja. Ogleduješ si ga na serpentinah pred sabo in samo želiš si njegovih nog. Šprinterska meča so tempirane bombe. Njihov obseg je strahovit, njihova stegna ne gredo v nobene kavbojke, vseskozi pohajkujejo v trenerkah. Tisti šprinterji, ki imajo male osamljene, vitke gležnje in še bolj sredi mišic osamljeno kolence so najhitrejši. S takim ne šprintaj, ker ne boš zmagal. Dolga stegnenica, dolga meča, imajo tisti, ki vam bodo povsod dali vetra v prsa, rouleurji, med rekreativci so pri izumrtju, skoraj, da jih ni. Rekreativci so močno specializirani kolesarji.

Z nogama poveš, v kakšni formi si.

Še pol ure do starta dirke. Vsepovsod se sliši goveja muzika, povezovalec programa kliče na start, predstavlja kolesarje, tekmovalce, poudarja favorite, vendar vse to ne zmoti vonja po zmasiranih nogah kolesarjev. Masažna olja in kreme imajo izrazit vonj, kakršnega nima nobena druga stvar v športnem svetu. To je najlepši vonj v športnem svetu. Smradu po švicu še ni, na startu smo, sveži z obritimi nogami, namazanimi in zmasiranimi. Maserji so se tudi tokrat odlično odrezali. Noge so njihova platna, njihova glina, njihova umetnina. Oni vedno vedo v kakšnem stanju je kolesar. Med masažo mu lahko napove uvrstitev. Vsi otresajo mišice, krožijo med startno črto in podpisno tablo, vsi si ogledujejo tekmečeve noge in jih primerjajo s svojim. To počnejo podzavestno, tako podzavestno kot prestavljajo prestave. Pred startom gredo vsi na malo potrebo, vedno najdejo kotiček, kjer jih ne vidi nihče od gledalcev, pa če tudi je to sredi Ljubljane. Tudi, ko ščijejo gledajo tekmeca v noge, ne v curek. Tistemu, ki mu pri scanju drhtijo stegenske mišice bo zmagal. On je konj, on je žrebec, grom, eksplozija… Tisti, ki se po šprintarcah poščije, bo odpadel že na prvem ležečem policaju, če ne, pa na prvem nadvozu. Ta je komaj našel zgubano bledo reč v hlačah, njegov curek se šteje v redkih kapljicah, njegov pogled je moten in bogaboječ.

Spomladi, na prvih dirkah so noge izdajalske. Tisti z najbolj zagoretimi, so bili celo zimo v južnih krajih, njihove noge štejejo že vrsto kilometrov, žile so že vidne, maščoba je preteklost. Taki najraje malce zavihajo, navzgor potegnejo hlačnico, da bi jasno pokazali rob med porjavelostjo in mlečnostjo, nalašč jim je ena nogavica zlezla proti gležnju, da bi pokazali vso njegovo belino, tisto jasno črto, ki je tako globoko zarezana od sonca.

Na prvo dirko smo šli v Italijo. Marec se je komaj rodil, tri dni nazaj smo še tekli. Pretekli smo štirideset kilometrov. Naše noge so bile težke kot klade in jelensko kosmate, kolesa umazana. Italijani pa zmasirani, dišeči, obriti in vitki kot gazele. Takoj se je vedelo, da bomo že v prvi tretjini osamljeni. Tako je tudi bilo. Bil sem tako kosmat in tako zalit čez kolena in gležnje, da si nisem upal nadeti kratkih hlač. Dirkal sem v dolgih, kar pomeni, da si resnično daleč od forme. Zmagal je Italijan, ki je imel isto barvo nog kot pa medalja tretjeuvrščenega.

Med rekreativci je drugače. Kdor si za rekreacijo brije nogi je najbrž kar dobro usekan. Vendar britje nog je kolesarska folklora. Če nimaš obritih, je enako kot bi ne kolesaril v kolesarskih čevljih, na primer. Specialka in obrite noge gredo vkup, tako kot gre vkup kolesarski dres, čevlji in…specialka. Vendar, gledati noge rekreativca ni ravno okusno, tudi zelo nerad se pogovarjamo o njih, debato raje preusmerimo na kolesa. Rekreativci se najprej spogledamo v kolesa in potem v opremo in potem v oblačila, v vse… samo v noge ne. Tu ni pravila, lahko ima obrite in tanke, kot dobitnik pikčaste majice, vendar ne bo nikoli imel tako definirane, ker je to nemogoče. Tista suhost, tankost in vitkost, so zavajajoči, in ni rečeno, da ne bo rekreativec s takima nogama prvi odpadel na prvem klancu. Nekateri rekreativci imajo prave roulerske noge, ker so prezimili v fitnesu ali pa so že po naravi atletski tipi, vendar vas ne bodo držali niti po ravnem. Za take in podobne bi bilo mogoče bolje, da bi več ur preživeli z definiranjem svojih nog, kot pa brskanju po internetu, ogledovanju novih modelov koles in lovu za popusti. Vsakič, ko vpadem v novo rekreativno kolesarsko družbo, si nehote ogledam njihove noge. Zgolj zato, da vem, za kom naj se vozim in kdo je potencialni povzročitelj skupinskega padca, kdo bo prvi zbezljal na prvi klanec in kdo nam bo jebal sveca po ravnem. Velikokrat sem videl obritega rekreativca, vendar zelo malokrat zmasiranega. Veliko rekreativcev ima osebne serviserje, zelo malo pa maserje.

Nogi sta ogledalo vsakega kolesarja. Ne kolo in ne čelada in ne vatmeter. Nogi.

Imel sem trenerja, ki te je prijel za plantaris ali struno. Bog ne daj, da bi bil zalit oziroma zalita… Struna je najpomembnejša kolesarska mišica!

 

';