Nevarnosti skupinskih vadb
Največja prednost skupinskih vadb bilo kakšne športne rekreacije je seveda v druženju. Vemo pa da druženje ne more biti pristno, če se ne zberejo vsaj enako misleči.
Vsaj.
Ljubezen do teka, hribolazništva, plavanja, kolesarjenja in še kakega drugega početja, ki se ga lahko udeleži večja skupina na enkrat je enkratna stvar za spletanje novih poznanstev, novih druženj in celo prijateljstev. Ljubosumneži bo osnovni definiciji se bodo zdaj potrepljali po prsih in na glas potrdili, da so imeli vedno prav, da je v takih »sektah«, društvih, združenj, veliko ene same kurb… Mi, ki ženemo ljudi k druženju moramo ostro nasprotovati seveda ampak večkrat se zgodi, da nas ljubezen premaga. Ne pravijo zastonj, da je ljubezen nepremagljiva, da ruši vse bregove, da zajezuje vse reke, da…je neuničljiva.
Uničljiva je, to lahko potrdim, saj takoj, ko srečamo boljšo polovico ne pomislimo kaj bomo s staro.
No, nekateri boljšo polovico srečajo ravno pri skupinskih druženjih oziroma vadbah.
Torej, to je nevarnost številka ena.
Kako pogosti so ti prestopi iz ene zveze v drugo pa moram zgroženo ugotoviti, da so kar pogosti. Razlogov je več. Okolje je skoraj idealno. Pomislite samo, kako uživate pri svoji ljubljeni športni rekreaciji, ki vašega partnerja ali partnerko pač ne zanima in tam srečate enako misleče partnerje ali partnerke, ki so še povrhu točno tako izoblikovane fizično in umsko, kot si vi predstavljate, da partner oz. partnerka mora biti.
Da bi se bolje razumeli si predstavljajte, da pridete v okolje kjer so vam vsi všeč in vsi delajo najraje tisto, kar delate najraje vi. In potem v urah in urah in dnevih v letu, ki jih v taki družbi preživite in postanete del njih se pove in doživi marsikaj. Šport nas združuje, nekateri vzamejo dobesedno. Profil takih je ponavadi enak s profilom po njihovi zagnanosti do športa. Torej, strokovno, če ne celo filozofsko bi lahko zapisal, da tako hitro kot postanejo odvisni od nekega športa tako hitro postanejo tudi neodvisni od svojega starega partnerja, partnerke.
Potem pa pride do konfliktnih situacij in tako šport pade na slab glas. Individualni športi so za tiste, ki imajo ljubosumne partnerje. Skupinski športi pa so za pametne oziroma take, ki nimajo ljubosumnih partnerejev ali pa niso odvisno od gibanja.
Zmotno.
Skupinske vadbe so zelo priporočljive vendar je v zmoti tisti, ki je prepričan, da bo tam našel sebi sorodno dušo s katero bo potem osamosvojeno v duetu nadaljeval nekje drugje, bolj na samem. Tako kažejo izkušnje »na terenu«. Tisti, ki pa vseeno vkup skoči s sorodno dušo, ki jo je spoznal ravno pri skupinski rekreaciji pa bi to isto naredil tudi kjerkoli drugje samo, da bi bila priložnost.
Včasih mislim, da bolj, ko preprosteje hočeš zapisati bolj komplicirano se bere…
In če damo šalo na stran. Nekaj resnice je v tem. Zdaj bi morali samo ugotoviti ali je to dobro ali ne. Za dva je sigurno dobro. Ampak kaj hudiča, ko pa je za večino to slabo. Skupinski duh pa ne veleva, da se ga mora kvariti zaradi dveh, ki….se (ne)obvladata.
