Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Navijač, ultra navijač, huligan...

Ne maram treh vrst ljudi: navijačev, turistov in potrošnikov. Razlaga ni potrebna.
In potem pride dan, ko se znajdeš v mešanic vseh treh omenjenih.
Kot turist grem na svetovno kolesarsko prvenstvo v avstrijski Innsbruck.
Potrošim veliko denarja za pot, bivanje, prehrano in spominke.

Navijam za slovenske kolesarje. Kadar nastopajo z državnim grbom na prsih, potem navijam za vse Slovence. Kadar nastopajo s klubskim grbom na prsih, potem navijam za izbrane.
In?

Kaj se zgodi v takem primeru?

Človek, ki je navijač, turist in potrošnik, občuduje najprej izbrane reprezentante, celo Avstrijo z Innsbruckom na čelu, kako je vse drago. Vse je super! In potem se zgodi, da so tisti za katere navijaš, slabi, da je mesto zares preveč kičasto, da je pivo res predrago glede na kakovost. In? Greš domov in si praviš, da te bodo težko še kdaj nategnili.
Tako si predstavljam, da je lahko, če si striktno realen. Če pa nisi in se prepustiš doživetim užitkom, pa si rečeš, da je vse skupaj vredno vsakega centa, da je Avstrija res lepa dežela in da so naši kolesarji res dobri. Naši? No, slovenski, niso naši, ne moji, so svoji, samo svoji…

Slovenski kolesarji
Reprezentanca ne diha kot eno! To je prva ugotovitev. Drugače si ne znam razlagati, da greš po svoji dirki domov in ne počakaš na dirko drugih kategorij, prijateljev, sotrpinov. Mogoče razumem, da Roglič ne bi ostal in gledal juniorjev. Vendar, če bi se to res zgodilo, si lahko predstavljam, kaj bi to bilo za te juniorje. Dopuščam možnost, da je na pragu hotela, ko so juniorji šli v kombi, ki pelje na start, zavpil, da jim želi zmago ali vsaj varen povratek in potem so juniorji vsi sladki dobili tako motivacijo, da so leteli celo dirko.
Ženske so po dirki, ki je bila najtežja v njihovih karierah pojedle večerjo in šle s kombijem domov, na pot, dolgo pet ur in več. Urška Pintar je celo vozila avto. Drugega je selektor Penko, ki je pred tem seveda vozil avto celo dirko. Kakšna utrujenost in potem na dolgo pot, na nočno vožnjo!? Seveda gre za borke brez primere, vendar…
Ne predstavljam si niti juniorja, ki ga ne zanima v živo videti dirkati Sagana. Ni denarja za bivanje v tako dragem mestu? Starši nimajo denarja za take vrste izletov?  Kolesarska zveza nima denarja? Ali jih enostavno ne zanima? Zakaj bi morali nujno vsi ostati in navijati drug za drugega? Zato, ker se tako krepi reprezentančni duh in nič drugega.

Navijači
Pridejo na dan dirke ali celo prej. Večina se jih našemi z barvami slovenske zastave, se ga napijejo do konca in potem… uživajo. To je super! Kako delimo navijače? Delimo jih na: navadne navijače, ultra navijače in huligane. Huliganov je na kolesarskih dirkah vsako leto več. Ultra so tisti, ki pridejo našemljeni in hočejo biti na vsak način videni in opazni, navadni pa tisti, ki mislijo, da so huligani ali vsaj ultra navijači, če imajo šal okoli vratu ali nosijo državno zastavo, lepo zlikano na krasni ribiški palci s Shimano motorčkom.

Pri navijačih ne maram samo ene stvari…

Ne maram tistih, ki navijajo samo za najboljše. Primer: Roglič se pojavi od nikoder in začne zmagovati. V tistem trenutku, ko zmaga po televiziji, po možnosti na najbolj medijsko odmevni dirki, kot je dirka po Franciji, navijač, ki ga ne maram, začne goreče zanj navijati. Izredno dobro pozna Rogliča, Domna Novaka pa ne bi prepoznal, če bi v državnem dresu s čelado na glavi in s kolesom vred, stal sredi pivnice v Innsbrucku. No, takih ne maram. Izredno rad pa imam take, ki za ogled svetovnega prvenstva ali kake druge dirke zapravijo ogromno denarja, vzamejo dopust, hočejo pozdraviti vse reprezentante, vse tudi poznajo brez čelade na glavi in jih lepo prosijo za avtogram ali fotko ali bidon ali dres, karkoli, kar jih bo spominjalo na dogodek ali srečanje.

 

In tako sem s sinom gledal dirke svetovnega prvenstva, zapravljal evre, užival v Innsbrucku, užival ob gledanju dirkačic in dirkačev, navijačic in navijačev, še najbolj pa v opazovanju sina, ki je hlastal po dogajanju. Spomnil sem se daljnega svetovnega prvenstva v Beljaku, spet Avstrija, ko sem bil njegovih let in sem v živo videl Seana Kellya! Orkamadona, kot bi videl Marijo Sveto! Nasmehnil sem se vsakič, ko je ves razočaran ostal brez fotke ali spominka kakega dirkača. Naša Kolesarska zveza spominkov v obliki kapic, kravjih zvončkov, zastavic,… ne premore. Prodajala je majice na katerih je v angleščini pisalo, da Slovenija Zmore, kar ni slabo, ampak je premalo, da bi bile vsaj v več barvah, da bi jih lahko več kupili… Smejal sem se, ko je uro in pol stal pred Saganovih avtobusom, potem pa znorel in vdrl vanj in zvedel, da ga sploh ni noter, ko se je topil, ko je videl Poelsa, ko je božal Domulenovo kronometrco, ko je videl Jolando, ko je videl SKY bus, Pippa, Valverdeja, ko je na Shimanovem štantu prosil za navijaško kapico in jih potem dobil deset in me spraševal, če so se zmotili…od same sreče je še jesti pozabil…

Fenomen: Roglič
Ne spomnim se kdaj je bil kak športnik tako na hitro popularen kot Primož Roglič. In ne spomnim se, kdo je nazadnje bil tako dober in tako skromen. In ne spomnim se, kateri as je bil tako slabo potržen? Majico Primoža Rogliča na svetovnem prvenstvu ni bilo moč kupiti.

Med člansko dirko sva spoznala Rusa, ki sta prišla z letalom na dirko in sta verjetno največja Ruska fana Primoža Rogliča. Mož in žena, videti sta bila bogata, mož nama je na telefonu kakršnega še nisem videl, fotografijo na kateri je skupaj z Primožem. Previdno je vprašal, če ga midva poznava, sin mu je prav tako pokazal fotografijo na kateri je z njim en dan pred dirko in potem je Rus vprašal spet previdno, kakšen je Primož kot človek in ne kolesar. Previdno zato, ker sem imel občutek, da bi bil razočaran, če bi mu rekel, da je navaden pizdun egoističen kot večina najuspešnejših ljudi ali da je pač navaden kot večina kolesarjev. Ko sem rekel, da je prijeten in da deluje pomirjujoče, da je krasno neizkušen zmagovalec in sila inteligenten kadar hoče biti… je Rus zmagovito skoraj vzkliknil, da si je točno to želel slišati. Potem smo na velikem ekranu videli Rogličev padec in… In potem bili srečni, da smo ga videli v cilju. Bil je razočaran, a je poraz dostojno prenesel. Če bi bil sam, bi verjetno zakričal od bolečine, ker pa je bil med navijači, je samo tiho odgovarjal na trapasta sočutja…

Potem se je vse skupaj končalo. Navijači smo zapuščali Innsbruck in analizirali Prekleto Smolo in pametovali o Če-ju, in spili še nekaj pirov in… zvili zastave, sneli šale in ostale smešnice, si obljubili, da se vidimo na naslednji dirki.

Biti navijač je stresna služba…
Biti navijač je odgovorna služba…

 

';