Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Nataša Tul Mandić, zdravnica

Primorka, ginekologinja, predstojnica ljubljanske porodnišnice in članica ekipe, ki je prva na svetu potrdila povezavo med virusom zika in poškodbami možganov, ljubiteljica življenja in družabne rekreacije.

Imela sem čudovito otroštvo in mladost med Izolo in Koprom. Nikoli nisem ničesar trenirala, tudi želje po tem nisem čutila; takrat se je s športom ukvarjalo zelo malo mojih vrstnikov. Smo pa vedno hodili peš v šolo, po njej pa smo se hodili potepat po Markovem hribu ali ob morju.

V srednji šoli smo se vsak vikend zdivjali na plesih, to je bila kar intenzivna rekreacija. Poletja sem preživela na plaži v San Simonu, kjer smo tudi veliko plavali. Z družino smo hodili v hribe in redno na smučanje.

Vse »športne« dejavnosti so bile povezane z druženjem s prijatelji. Med študijem medicine smo kolegi hodili smučat pa večkrat šli v bazen in savno, s prijateljicami na aerobiko. Sem si pa že kakšen mesec po prihodu v Ljubljano kupila staro kolo (stalo je enako kot mesečna vozovnica); zdaj naredim z njim povprečno deset kilometrov dnevno, včasih tudi več.

Šele po 30. letu sem se začela bolj redno rekreirati. Moja najboljša prijateljica Suzana me je prepričala, da greva na sedem kilometrov na Ljubljanskem maratonu, mož Igor, sicer tekač še iz študentskih let, me je z nasveti in spodbujanjem pripravil na nastop. Na povabilo prijateljice sem se pridružila rekreativni skupini DR MOL, z njo tekla več let, si pridobila pomembne tekaške izkušnje in odlično družbo.

Odločitev za tek je bila ena najboljših v mojem življenju. Največ tečem sama, po Rožniku, ali z možem, najina najbolj priljubljena trasa je po Parenzani od mejnega prehoda Plovanija do Kanegre. Vmes pogosto premlevam probleme in velikokrat ravno med tekom najdem rešitve. Če tečem z možem, se mi prilagodi, da lahko klepetava, to je res fajn.

Rekreacija mi ob zahtevni službi pomeni sprostitev in način, da ohranjam v formi telo in dušo. Pomembno se mi zdi, da tudi šport in prosti čas načrtuješ vnaprej in si rečeš – takrat ne morem delati, ker grem na Rožnik ali v telovadnico. Se pa to ne da vedno in žal prepogosto žrtvujem prosti čas za stvari, povezane s službo.

Za vse ljudi je po mojem najprimernejša rekreacija hoja: vsaj pol ure hitrejše hoje na dan deluje preventivno na različne bolezni, od depresije do debelosti, sladkorne bolezni, hipertenzije ipd. Seveda pa samo hoja ni dovolj, težiti je treba k zdravemu življenjskemu stilu z zdravo prehrano, dovolj spanja in gibanja.

Šport oz. gibanje dobro deluje na počutje in fizično formo nosečnic, kar posredno dobro vpliva na razvoj ploda.

Zame je rekreacija tudi način povezave z družino: vsi radi hodimo v hribe, na smučanje in tečemo na smučeh, s prijatelji na turno smuko in kolesarjenje. Poleti rada plavam in supam, vedno pa tečem. Enkrat tedensko grem s prijateljicami na vodeno vadbo v telovadnico, da krepim mišice po vsem telesu in se naklepetam. Oboje je pomembno.

Rada imam organizirane prireditve, ker se prepletata družabnost in šport in ker me dodatno motivirajo, da tečem: Ljubljanski maraton, Tek trojk, Triglav tek na Brdu pri Kranju in tradicionalni gozdni tek na Brdu v Ljubljani, Najnaj 21 v Puštalu, dvakrat sem bila na teku na Grintavec, zelo sem uživala, čeprav sem več hodila kot tekla. Nekajkrat sem bila na mali Franji, ampak me je bilo vsakokrat strah, da bom padla.

Dejstvo je, da so med nami še vedno skupine, ki se premalo gibajo. Najbolj skrb vzbujajoče je, da je med njimi tudi veliko otrok in mladostnikov. Veseli me, ko vidim, da se vse več ljudi vozi s kolesom v službo; zdaj je naša kolesarnica pri porodnišnici polna že tudi pozimi.

»Ne moremo vedno delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne z veliko ljubeznijo,« je misel matere Terezije. Za motivacijo pa se večkrat spomnim na misel Alberta Einsteina: »Ko vsi vedo, da nečesa ni mogoče narediti, se pojavi nekdo, ki tega ne ve, in to naredi.«

';