Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Nadja Damij

Prvič sem se s potapljanjem sreča­la na dopustu, potapljaški center je bil na plaži in sem šla poskusit. Iz čistega dolgčasa sem tako pred dobrimi 15 leti naredila prvi tečaj. In takoj po vrnitvi sem se že vpisala v nadaljnje tečaje.

Pod vodo si sam s sabo. Sicer se po­tapljaš v paru, zaradi varnosti, a ko si pod vodo, imaš 40 ali 50 minut, ko si čisto sam. Ne moreš se pogovarjati z drugimi, lahko pa se s sabo! Marsikaj lahko razčistiš.

Nisem oseba, ki bi lahko imela čisto prazno glavo. Ne znam se odklopiti do mere. Tako sem recimo ugotovila, da joga ni za mene. Pod vodo pa razmišljam o vsem mogočem, tako o delu kot o tem, kam bo­mo šli zvečer na večerjo.

Potapljanje je fizično naporen šport, čeprav se ne zdi tako. Že v neoprensko obleko se ni lahko spraviti. Najtežji del pa je jeklenka. Odnesti jo moraš do obale, si jo dati na rame ... Potem je tu tudi napor ob samem potopu. Če te ujame tok in moraš plavati v nasprotni smeri, lahko v nekaj minutah podihaš vso jeklenko. Kot če bi tekel na vso moč. In na vpliv pritiska ne smemo pozabiti. Ni lahko.

Pod vodo se srečuješ z različnimi okoliščinami, ki ti dajo odgovor na to, kdo si. Ko sopotapljaču zmanjka zraka, te zajame zelo močan tok … Odzvati se moraš v hipu in takrat se pokažejo tvoje dobre in slabe last­nosti. Noben tečaj te ne more pri­praviti na to, kar te čaka v resničnosti. Enako velja za študij, posel, življenje.

Potapljači beležimo število po­topov in globino. Rekreativni potapljači se spustimo na največ 40 metrov. Če pa opraviš izobraževanje za tehničnega potapljača, se lahko spustiš precej globlje (tudi na 100 metrov). In zdaj sem že na dobri poti.

Obožujem toploto. Kotički ustnic se mi navzgor obrnejo šele pri 30 stopinjah. Zato se mi zdi Jadran malce mrzel, a k sreči imamo suhe obleke. Sicer pa je Rdeče morje dovolj blizu. Najlepša izkušnja so bili gotovo Maldivi. Pet ur vožnje z ladjico, skok v vodo sredi ničesar, rib v izobilju in podvodni tok, ki je bil tako močan, da smo na njem leteli kakor supermani.

Tudi pod led sem se spustila. Fantastična izkušnja. Pri štirih stopinjah je voda namreč najbolj kristalna. Je pa bila izkušnja toliko bolj naporna, ker sem se spravila iz cone ugodja. Zaprti prostori me namreč navdajajo s strahom. Pogovorila sem se s sabo in prišla ven kot zmagovalka.

Pri vodenju akademske ustano­ve moraš imeti fokus. A moraš po­go­sto stvari pogledati tudi z distan­ce, videti širšo sliko. In tu sta si po­tapljanje in moje delo zelo podobna oziroma se dopolnjujeta.

Na desetih metrih pod vodo je pritisk dva bara, na 20 metrih pa je samo za tretjino večji, torej tri bare. Kaj nam to pove? Da je najteže na začetku, potem se samo dodaja. Brez teh spoznanj bi mi bilo pri delu precej teže.

Lani smo na tekmovanju Imagine cup s študenti prijavili projekt, ki je povezan s potapljanjem. Ugotovili smo, da si potapljači z navtičnimi kartami ne morejo prav veliko pomagati. In smo izdelali aplikacijo, ki omogoča na dostopnih platformah, mobilnih napravah, ogled podvodnih kart. Deluje po principu crowdsourcinga, po katerem lahko vsak potapljač s svojim vnosom verzijo še izboljša. Dopolni jo s svojimi opazkami, fotografijami … Projekt nam je na tekmovanju prinesel zmago. Zdaj je narejen tudi prototip in za širšo javnost bo odprt v mesecu ali dveh.

Za študente smo, seveda, organizirali spoznavni potop. Da so občutili, kako je to, ko prvič vdihneš pod vodo. Veste, to ni tako samoumevno. No, po koncu je šlo več kot pol študentov, ki so sodelovali pri projektu, tudi na potapljaški tečaj.

Vzporedno z aplikacijo za podvodno navigacijo pa sva z možem dobila še eno idejo. Uteži okoli pasu in jeklenka na hrbtu zelo otežujejo gibanje pod vodo. Najprej sva iz jeklenk na hrbtu prešla na jeklenke ob straneh, potem sva razvila pripomoček, s katerim lahko uteži pritrdiš vzporedno s hrbtenico. Tako sta omogočena boljša mobilnost, boljše ravnotežje, bolečin v križu ni več, upor je manjši, jeklenka dostopnejša … Zdaj iščemo investitorja in prav dobro nam kaže.

Za kakršne koli večje napore, fizične ali intelektualne, moraš imeti celo telo. Glava je lahko na pravem mestu, a če je telo šibko in ne zmore napora, spoznamo, da teorija premore vse, v praksi pa … A vendarle, če imaš glavo na pravem mestu, laže premagaš tudi kakšno telesno pomanjkljivost.

Moj največji uspeh? To, da sem v fizičnem stanju, za katero se predvideva, da se sploh ne bi mogla potapljati. A jaz se potapljam in dokazujem sebi in okolici, kaj v resnici zmorem. Imam prav posebno notranjo motivacijo. Res je, jeklenke ne morem nositi, a imam dobrega buddyja. Moj mož, ki je tudi inštruktor, mi jo prinese.

Želim si čez mejo 100 metrov. A ne zaradi metrov. Zato ker je na tej globini nekaj res lepih ostankov poto­p­ljenih ladij in letal, pravi podvodni muzeji. Ne gre torej za prestavljanje meja, gre za možnost izbire, da lahko grem, če si tako zaželim.

';