Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Na Khardung-la − pa čim prej dol

Zavetrni del Himalaje je nenavadna pokrajina. Le redko kateremu monsunskemu oblaku uspe priti v Ladakh in zato je dežela še najbolj podobna Tibetu. Povsod neverjetno visoke gore, ki pa imajo zaradi izjemno suhega podnebja snežni pokrov šele nad 5000 metrov višine. Rjava pobočja se spuščajo strmo v globino. Vse do dna dolin, ki pa so zelene oaze sredi neprijaznega okolja. Vsaka kaplja potokov, vsaka ravna površina je izkoriščena. Iz negostoljubne pokrajine so nešteti rodovi domačinov z neverjetnim trudom naredili kulturno krajino s terasami, na katerih se v lahnem vetru zibljejo klasi ječmena in rumeni cvetovi oljne repice. Nad njimi pa belo pobarvane hiše domačinov z ravnimi strehami in velikimi okni ter mogočne zgradbe budističnih samostanov.

Cesta, ki vedno nastaja

Prek strmih prelazov so se v najbolj zakotne kraje Himalaje že od nekdaj vzpenjale karavane jakov. Te so prebivalce dolin stoletja oskrbovale z najnujnejšim. Danes v te kraje peljejo ceste, vendar je treba žal reči, da oblast pri gradnji cest nikdar ni imela blaginje prebivalcev v prvem planu. Indija je namreč obdana z neprijetnimi sosedi. Na zahodu leži muslimanski Pakistan, s katerim so v zadnjih letih ves čas v polvojnih razmerah, trije spori pa so se celo sprevrgli v splošne in trdovratne vojne. Nič bolje ni na severu, kjer je Indija v šestdesetih letih izgubila vojno s Kitajsko, za povrh pa še precej ozemlja. Nobena meja ni določena, ločitvene črte med sovražnimi vojskami pa so še najbolj podobne utrjenim frontnim črtam, ki segajo tudi do 7000 metrov visoko. V takšnih razmerah vojska potrebuje ceste, po katerih se lahko kadar koli pripeljejo okrepitve in oskrba za enote. Stroški so nepomembni. Cesta se zgradi, pa naj stane, kolikor hoče.

Iz Leha na prelaz Khardung-la tako pelje štirideset kilometrov dolga cesta, ki se na drugi strani spusti v dolino Nubra, ta pa leži že čisto na kitajski meji. Praktično takoj za mestnimi mejami se cesta strmo dvigne. Uporno cikcaka ob pobočju in se ves čas dviga. Indijci so v takšnih razmerah odkrili kar nekaj novih prometnih znakov. Eden izmed njih uporno priporoča uporabo hupe na slepih ovinkih. Ne brez razloga. Na dnu brezštevilnih prepadov leži vse polno avtomobilskih razbitin, kjer sreča ni bila na strani voznikov.

Tik preden se začne pravi, čisto zaresni vzpon, stoji čisto spodobna vojaška postojanka. Kot že tolikokrat doslej je spet treba na plan z dokumenti. Vojska od nekdaj nima rada, da se po njenih rajonih sprehajajo ljudje, nad katerimi nima nadzora. Nad kasarno izginejo zadnji sledovi asfalta in vožnja postane vse bolj zahtevna. Indijci so cesto zgradili že pred desetletji, a delo nikdar ni bilo končano. Iz preprostega razloga, ker so vsa pobočja neverjetno krušljiva ter zemeljski in snežni plazovi dnevna stalnica. Tako ljudje in mehanizacija, ki so cesto na samem začetku zgradili, pravzaprav gorske ceste nikdar niso zapustili. Komaj popravijo en porušen odsek, se cesta podre na drugem delu in tako v nedogled. Do zime, ki se v teh krajih začne oktobra, cesto kolikor toliko spravijo v red. Osem mesecev snežnih padavin, vetrov in poplav nato naredi svoje in maja lahko spet začnejo od začetka.

Nad neskončnimi prepadi

Po štiridesetih kilometrih vožnje smo na vrhu. Prelaz med šesttisočaki že nad snežno mejo ima 18.380 čevljev višine, oziroma po naše 5602 metra. Khardung-la velja za najvišji svetovni prelaz, ki ga je mogoče prepeljati z vozilom. Nič čudnega, gre za remek delo indijskih gradbenikov.

Zdaj smo končno mi na vrsti. Omahnemo iz džipov in višina takoj pokaže svoje zobe. Pljuča sunkovito vase vlečejo redek zrak, sonce se neusmiljeno blešči in nas vse zaslepi. Možgani sporočijo, da se začenja glavobol, želodec pa sporoča, da namerava postati resen sovražnik.

V takšnih razmerah ni kaj dosti razmišljati. Izkrcamo kolesa in avantura se začne. Ljudje smo pač nenavadna bitja. Vedno nas nekaj žene naprej in vedno poskušamo premakniti mejo še klin više. Tako je spust s kolesom daleč v dolino, prek dva tisoč višinskih metrov v globino, predvsem dosežek za vsakega izmed nas.

V vsaki zahtevni stvari je kakšna stvar, ki gre na roko, in ta človeka napolni z veseljem. Za nas je sreča v tem, da cesta ves čas visi navzdol. Spraviš se na bicikel, potem pa gre kar samo od sebe. Je pa zato treba paziti na kup stvari. Pod cesto so neskončni prepadi. Za odvodnjavanje še niso slišali, zato se po cesti včasih prelivajo cele reke. Takrat je kolesarstvo bolj podobno pomorski odpravi. Cesta je ves čas v gradnji, zato je tu in tam treba počakati bager, da opravi svoje delo. Najbolj nevarni pa so tovornjaki, ki prihajajo nasproti. Kot velikanski hrošč se počasi prebijajo v klanec in nanje je res treba biti pozoren.

Zelena dolina

Klanec navzdol marsikoga zamika. Spustiš zavore, dvigneš noge in se spustiš na krmilo. Hitrost hipoma naraste in takrat gre na raketni, pardon, gravitacijski pogon. Če takrat iz nepreglednega ovinka čez celo ceste zapelje kamion, si v resnih težavah. Prav posebej velja za spodnji del. Na asfaltirani cesti se dosegajo še veliko višje hitrosti kakor na gornjem makadamu. Poleg tega se zlahka začne še dirka z drugimi kolesarji. Kdo bo bolje položil ovinek, kdo bo prvi ... Hitrost potegne do 80 in to je prava vožnja s kolesom.

Še sreča, da štirideset kilometrov divje vožnje enkrat le mine. Pred nami se pokaže zelena oaza Leha, nad mestom starodavni samostan in kraljeva palača. Zapeljemo med prve hiše mesta, zmanjšamo hitrost v nepreglednem prometu pešcev in avtomobilov ter si olajšano in hkrati navdušeno rečemo: zmogli smo in uspelo nam je.

';