Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Moje pesmi, moje sanje, in Eddy za večno

Legendarni Eddy Merckx in Leo Baumberger, šef salzburškega turizma. Foto: Jure Predanič

Enajsti september sicer po svetu nima najboljšega slovesa, vsaj v tistem krščanskem ne. Vendar datumov ne določajo zgolj številke, določajo jih ljudje. Predvsem tisto, kar počnejo.

 Lani smo tam kolesarili okoli desetih jezer, a ker hočejo Avstrijci vedno več, bo letos mogoče videti še jezero več. In Eddyja, a o njem pozneje.

Solnograška in Salzburg sta, če dobro pomislim, tisto najboljše, kar bi si v dobrih željah predstavljal kot staro, dobro Evropo. Kar bi si želel, da bi Evropa bila. Tista mirna, prava, polna kulture in zgodovine in narave, ki si je urbanizem ni podredil, ampak se je v njej zgolj naselil, vedoč, da je le gost in da sta skromnost in ponižnost pred njo nujni. Žlahtna konservativnost je lahko tudi pot napredka.

Salzburg ni veliko mesto, a vseeno dovolj za četrto velikost v Avstriji. Zelo je podoben Ljubljani, skoraj tako lep je, resno mislim. Če si boste zaželi depresijo, ki se je razvila v Ljubljani, ozdraviti v Salzburgu, vam ne bo uspelo – namreč, ves čas se boste počutili kakor doma.

Če moraš še spati poleg dvorca, kjer so snemali nepozabni film Moje pesmi, moje sanje, je umik iz stvarnosti v domišljijski svet še toliko preprostejši. Dvorec stoji ob jezeru, dober lučaj od mesta, ki je že precej let uvrščeno na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Baročna arhitektura starega mestnega središča je navdušujoča, Mozart si je za rojstni kraj izbral lep kraj, ni kaj. In Mozartove čokoladne kroglice so si za zaščitno glavo izbrale pravega moža na dobrem glasu. Še ženske se strinjajo, in to celo med seboj, da je to eden redkih moških, ki jih je vedno prijetno okusiti in brez težav prebaviti, in vedno ostane lep spomin.

Dobra volja tečnega Eddyja

Obiskati Salzburg pa je premalo. Treba se je odpeljati malo naokoli, po Solnograški. Z avtom ali kolesom, najbolje je imeti s seboj oboje in par čevljev za v hribe.

Lepo je. Mirno. Vse je namenjeno miru in počitku, tako domačinov kot turistov. Turistov je na leto za tri Slovenije, a človek ne dobi občutka, da je v zelenilu in hribih in mestu toliko ljudi.

Pred desetimi leti je gospod Leo, s katerim se poznava desetletja in je glavni pri tamkajšnem turizmu, z navdušenjem govoril o kolesarskem maratonu, ki so si ga zamislili. Eddy Merckx Classic. Edi je takrat prišel v goste s svojimi tovariši, veselimi Flamci (dobro ime za narodnozabavni bend, ni res?), ki jim, sodeč po obrazih, življenje lepo diši. In teče. In še danes je tako. Eddy, največji kolesar vseh časov, se vsako leto pokaže na prireditvi. Letos se bo že desetič. Če koga skrbi, ali se je naš šampion kaj spremenil, naj ga ne: še vedno je muhast, da bi bil lahko gospodar muh, zmeraj prijazno tečen in kot tak popolnoma očarljiv. Ne blefira, ne hlini prijaznosti. Še vedno je Kanibal, kot so ga klicali, ker je vedno hotel zmagati na vseh dirkah, še vedno bi, če bi lahko, vse na kolesih okoli sebe naravnost zmlel.

Boljšega ni bilo in ga ni. Tudi za ikono kolesarskega maratona ne. Lani si je prikolesaril sedmi križ.

Salzburška je raj za kolesarjenje. Kolesarskih poti je ogromno, še več je vaških cest, po katerih z veseljem obračaš pedale – lani smo vozili na maratonu pri odprtem prometu, a ni bilo nobenih težav, v resnici je bilo veliko bolj varno kakor med kakšno od naših za promet hermetično zaprtih Franj. Franja je za Eddy Merckx Classic univerza – vendar so na avstrijskem maratonu udeleženci normalni ljudje, ki se znajo voziti na kolesu. Ideal? Organizacija Franje in solnograška Eddyjeva publika.

Septembra bodo v pravljični deželi okoli enajstih jezer na voljo tri proge, dolge 63, 106 in 169 kilometrov z 918, 1593 in 2609 višinci. Priporočil bi srednjo in krajšo, daljša je kar mučenje in je primerna za zelo zelo dobro pripravljene. Ker pa so smisel kolesarskih maratonov, še posebno po lepi pokrajini, uživanje in pogledi v lepoto, bi rekel, kot sem.

Kdor bi si želel spoznati Eddyja in narediti še kaj dobrega, bo moral spoznati dejstvo, da dobre stvari niso poceni. Vip-vožnja z legendo dan prej vas bo stala vsaj 250 evrov, vendar bo šel ta denar v fondacijo Wings For Life, za raziskave, kako pomagati ohromelim. Lani se je med 40-kilometrsko turo s Flamcem nabralo za 20 tisočakov denarja in ogromno dobrih želja.

Nekoč bodo znali popraviti tudi hrbtenjačo, o tem sem prepričan.

Zmaj od Bosne

V kraj Fuschl am See bi na vašem mestu šel nekaj dni pred maratonom. Lepo je. Mini dopust, obogaten z vožnjo slovitega imena in dobrim namenom. To je nekaj, česar je pri nas še premalo – podobnega s lotevajo pri nas organizatorji Oviratlona, ki pomagajo otrokom v Soči.

Dobre stvari so po vsem svetu, le odkriti jih je treba. Eno tudi na www.eddy-merckx-classic.com, druge lahko vsak dan. Ni vsak dan kot Moje pesmi, moje sanje – ali pač, če si film še enkrat ogledate v miru.

Sedel sem na klopi v grajskem parku, sam, in gledal po vodi. Lepo je bilo. Naslednji dan me je čakalo kolo, nato življenje, kot je. Včasih kot pesmi, včasih kot sanje. »Kako si, prijatelju,« je mimo mene pripeljal model, Bosanec, v dresu z napisom Zmajevi od Bosne, doma iz Tuzle, ki zdaj veliko dela in malo kolesari v Avstriji. Nekaj sva jih razdrla, da so naju sovozači pisano gledali, eksota po jeziku. Nič niso razumeli, pa smo se imeli vsi fino.

';