Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Moja zgodba? Na pot do Malega kraškega maratona v Sežani

Takrat sem pod rebri prvič začutil ostro bolečino in močno slabost, ki sta me na tisti usodni aprilski dan pripeljali v bolnišnico. Najprej so sumili, da imam pljučnico. Predpisali so mi različne antibiotike, na katere pa se moje telo ni primerno odzivalo. Ker po dveh tednih preiskav zdravniki niso bil nič bliže diagnozi, sem se samovoljno odločil ustaviti zdravljenje in zapustiti bolnišnico. Prej pa sem moral svoji soprogi Jožici in zdravnici obljubiti, da bom preiskave nadaljeval, dokler ne bom ugotovil, kaj povzroča moje nenadno slabo počutje. Takrat nisem niti malo slutil, da mi bo ta njuna vztrajnost rešila življenje.

Zdravnikov in bolnišnic sem se vedno na veliko izogibal. Nikoli tudi nisem bil ravno bolehne vrste. Vse življenje sem bil namreč zelo fizično aktiven, zadnjih 25 let pa tudi zagrizen maratonec. Še tri mesece pred prvo hospitalizacijo sem z odličnim časom odtekel svoj zadnji maraton. Mislil sem, da živim zdravo, svoje telo pa sem vedno dojemal kot zelo močno in trdoživo. Vsi, ki me poznajo, vedo, da je tak tudi moj značaj. Najverjetneje sta ravno ti dve moji lastnosti najbolj pripomogli, da sem bil sploh sposoben prestati vse, kar me je čakalo, ko sem tistega majskega dne po opravljeni gastroskopiji prvič slišal za diagnozo »karcinom želodca«.

 

Težko je opisati, kaj vse se ti podi po glavi, ko zaslišiš te besede. V trenutku namreč izgubiš tla pod nogami. Ne moreš razumeti, zakaj se ti to dogaja in kaj pričakovati od prihodnosti. Občutek imaš, da je tvojega življenja konec. Na neki simbolični ravni je to celo res, saj te takšna izkušnja nehote spremeni v same globine.

Po postavljeni diagnozi se je zame vse začelo odvijati zelo hitro. Čez en teden sem bil namreč že sprejet na abdominalni oddelek UKC v Ljubljani, kjer so me takoj operirali. Neizmerno hvaležen sem, da je takrat usoda v moje življenje pripeljala prof. dr. Mirka Omejca, dr. med., saj je eden izmed tistih kirurgov, ki resnično opravlja svoje delo z dušo. Od samega začetka sem mu popolnoma zaupal. Ko sem se prebudil po operaciji na oddelku za intenzivno nego UKC, se je pravi boj zame pravzaprav šele začel. Izvedel sem namreč, da je bil rak že zelo razširjen in da so mi morali odstraniti ves želodec, 13 bezgavk in del jeter. Ta novica me je zelo pretresla, saj si nisem mogel predstavljati, da lahko človek živi tudi brez želodca. Bal sem se, da ne bom nikoli več mogel normalno uživati hrano, a sem kmalu spoznal, da je z obilo truda, potrpežljivosti in vztrajnosti mogoče tudi to.

Večno hvaležen za vso izkazano dobroto ostajam tudi ga. Jasni But Hadžić, dr. med., z Onkološkega instituta, ki mi je s svojo strokovnostjo in prijaznostjo pomagala prebroditi težko zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo, ki je sledilo kmalu po odpustitvi iz UKC Ljubljana.

V tem obdobju sem ogromno razmišljal, kako premagati svojo bolezen. Informacij in različnih nasvetov je bilo ogromno, tako da nisem vedno vedel, kaj je najboljša pot zame, vedel pa sem, da želim živeti. Ogromno mi je pomenilo, da sem imel ves čas ob sebi svoje domače in prijatelje. Njihova skrb, ljubezen in optimizem so mi vlivali voljo in moč, še zlasti ob dnevih, ko je bilo moje počutje najslabše.

Ko sem končal zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo, sem se telesno počasi začel spet postavljati na noge, izkušnja z mojo boleznijo pa me je utrdila tudi značajsko. Naučiti sem se moral namreč predvsem to, kako poslušati svoje telo in sprejeti, da bo življenje zdaj nekoliko drugačno – malo večji izziv. Prepričan sem, da je najpomembnejšo vlogo pri uspešnosti mojega zdravljenja odigrala predvsem moja dobra fizična vzdržljivost. To se trudim na različne načine ohranjati še naprej – z vsakdanjimi daljšimi sprehodi z našim psičkom, krajšimi teki in delom okoli hiše. Zdaj že vztrajno nabiram kondicijo, saj se nameravam marca udeležiti Malega kraškega maratona v Sežani. Pomembno zame pa ostaja tudi druženje. Raje kot kdaj prej se obdam z veselimi in pozitivnimi ljudmi, da se skupaj malo poveselimo, zapojemo in zaplešemo. Prepričan sem namreč, da je rak pravzaprav v prvi vrsti bolezen duha, ki se pritihotapi, ko človek izgubi tisto iskreno veselje. Preprosto zato, da ti pokaže in dokaže, da je v tvojem življenju še veliko lepega, za kar si lahko hvaležen.

';