Miran Mohar: Kolesarjenje je prava higiena telesa in duha

NIKOLI se nisem ukvarjal s športom, sploh me ni zanimal. Potem pa sem zbolel in sem se spomnil stare ljubezni iz otroštva, kolesarstva. Medtem sem sicer vozil, a ne intenzivno, mestni kolesar sem bil, pet ali šest kilometrov sem prevozil v kosu. Potem pa sem dobil opozorilo, zbolel sem in še isti dan sem spremenil mišljenje in dejanja. Ni trajalo teden dni, takoj sem začel. Brez milosti! Nisem bil nič slabe volje. Začel sem. Rešil sem problem.

Šport jemljem zelo osebno, sem v življenjskem obdobju, ko vem, da bi brez njega nazadoval. Sicer sem potreboval opozorilo, bo­lezen. A nekako je bolezen moja prijateljica, ki mi je pove­dala, kaj moram narediti. Natanko tako sem vzel to sporočilo.

Pred osmimi leti sem si najprej kupil gorsko kolo. Zdaj pa že leto in pol vozim tudi cestno kolo. Kolega iz neke širše družbe me je povabil, zdelo se mi je zabavno in kar naenkrat sem bil noter. A nobene stvari ne moreš dolgo delati, če je nimaš rad, če z njo nimaš veselja. Kolesarjenje je moje na novo odkrito veselje! In ne mistificiram kolesa. Je gibanje, ki ga zelo rad počnem. Večina mojih bližnjih me opazuje z razumevanjem. Drugi pa za zdaj še z začudenjem.

Kolesarjenje je tudi me- dita­cija. Ko sem na kolesu pet­de­set ali šestdeset kilometrov, kar po vsem tem času ni več težava, se tudi miselno sčistim. Je prava hi­­giena telesa in duha. Čeprav se zdi, da med kolesarjenjem in mojim umetniškim ustvarjanjem ni povezave, se prava povezava skriva prav v količini energije za delo, ki je imam zdaj veliko več. Kompleten fizis pa možgani delujejo pod večjimi obrati, večjimi napori. Zdaj lahko zelo naporen dan preživim čisto zlahka.

Ne gre pa za noben fanatizem. Ne gre niti za zasvojenost: kolesarjenju se posvečam povsem nor­malen čas, ki si ga lahko privošči vsakdo. Še več, sploh nimam ob­čutka, da sem žrtvoval kaj časa. Zdi se mi, da se je količina mojega časa celo povečala.

Opozarjali so me, naj pazim, če bom šel kolesarit v klub. Da še sam ne bom vedel, kdaj bom nastopil na kakšnem maratonu. Pa sem rekel, da to pa gotovo ne! A nekaj mesecev kasneje sem prevozil malo Franjo. In letos grem spet. A to ni cilj, zame je to predvsem zabavno druženje. V klubu sem namreč spoznal ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi. Gibljem se v okolju umet­nikov, tu se mi je odprl neki či­sto nov prostor.

Na začetku sem imel sicer malo zadrege, saj sem bil čisto nov na kolesu, počasen. A so mi pomagali, me čakali in to me je navdušilo. Zato na kolesarjenje ne gledam kot na nekaj, kar delam sam, ampak nekaj, kar delamo skupaj z ljudmi, ki so bili profesionalni športniki, profesio­nalni kolesarji in mi radi delijo nasvete, jaz pa njim o umetnosti. Tudi take debate imamo – pogovarjamo se o stvareh, ki gredo čez posamezna področja. Človeštvo je uspešno zato, ker se ves čas učimo drug od drugega in to zapisujemo. Obstaja kolektivno znanje, tudi za nas.

Če trenirate nekaj, kar imate radi, trenirate tudi voljo in to se pokaže ne vseh področjih. Ko pre­magate samega sebe, se vam na­predek zgodi − bodisi v športu, umetnosti bodisi pa kjerkoli drugje. To je univerzalni princip. Vztrajnost, a ne v nekem moralisti­čnem smislu, kadar treniraš, ponavljaš, moraš zraven tudi misliti. Refleksija je vedno pomembna.

Moj največji uspeh je goto­vo ta, da sem se sploh spravil na kolo in da to počnem redno. Moj cilj pa … z manjšim naporom prema­go­vat klance, ne želim napredovati v hitrosti, pač pa v lahkotnosti.

S športom sem uravnotežil življenje. Za zunanje ljudi zna biti to šokantno. Je pa tudi sporočilo za tiste, ki so iz umetnosti, da to ni nezdružljivo. Veliko je usmerjenega fantizma, tunelizma − v športu in umet­nosti. Postaneš intelektualec, ki je popolnoma odrezan od svojega fizisa, ali pa športnik, odrezan od kakršnekoli intelektualne vsebine.

Ni malo umetnikov, ki bi se ukvarjali s športom. Mislim, da imamo zgrešeno podobo o umetnikih, ki nosijo brade, klo­buke … Umetnik je umetnik, ne­kdo, ki je razmišljujoč, je v stiku z realnostjo. Ena realnost je mentalna druga pa fizična. Navsezadnje so naša telesa naprave, ki jih je tre­ba podmazati.

Nimam predsodka z dvema identitetama, zdi se mi celo zabav­no. Sta dve identiteti, ki imata povezavo v volji in vztrajnosti. Pa lepota ju povezuje. S športom vidiš, da je ta napor, ki ga vložiš, precej bolj čudežen kot na drugih področjih in potem to uporabiš za neke vrste metaforo, model. Kadar pišeš ali slikaš, ne čutiš tega napora enako.

Obstaja neki paradoks ko­le­sar­jenja. Težko je goniti v klanec, a kadar ga premagaš, sledi spust. In v tem se skriva to dvojno življenje. Kar naenkrat klanec ljubiš in sovražiš. Kadar si v klancu, že razmišljaš o spustu in obratno. To je zanimivo. Kolesarstvo je sestavljeno iz vzponov in spustov. Preslikava življenja.