Milan Eržen: Prijateljstvo s šejkom 3.del

Vse do 23. septembra 2018, ko bo Slovenija v Kopru gostila prvo Ironman polovičko, bo Polet, tudi na spletu, predstavljal posameznike, ki so tako ali drugačne povezani z zgodovinskim triatlonskim trenutkom pri nas. In ker se vse zgodbe začenjajo na začetku, je prav, da jo tam začnemo tudi mi: po skoraj tridesetletnem prizadevanju pripeljati serijo Ironman v Slovenijo je to uspelo nekomu, ki v resnici s triatlonom ni neposredno povezan. Milan Eržen je namreč nekdanji novomeški kolesar in  reprezentant, kasneje pa trener, menedžer in funkcionar, ki se je leta 2013 vsaj začasno preselil v Bahrain, s triatlonom pa ni bil povezano niti s svojim tamkajšnjim začetnim delovanjem. V petih letih in skupaj z zanimivimi ljudmi pa mu je uspelo tisto, o čemer je Slovenija do zdaj le sanjala.

 

Veliko se zdaj že ve o vašem prijateljstvu s princem Nasserjem bin Hamadom Al Khalifo. Koliko ste ga pripravljeni deliti z nami, kaj je v vajinem odnosu navdihujoče?
Kot najbrž veste, je Bahrain kraljevina, ki jo od leta 2002 vodi zdaj 67-letni kralj Hamad bin Isa Al Khalifa. In kraljevina ima svoj red in pravila. Princ Nasser je njegov sin, s katerim sva se ujela že na začetku. Mislim, da name gleda povsem enakovredno. Ko sem z njim, ga doživljam kot 30-letnika,  on pa z mano zelo rad klepeta in točno ve, da mu lahko kakšne stvari uredim v zelo kratkem času. Princ Nasser je človek z ogromno idejami, katere je treba tudi prefiltrirati, in nama to v pogovoru dobro uspeva.

Milan (desno) & Sheikh & trener Bahrain Merida Team Vladimir Miholjević

Moja prednost je verjetno ta,  da sem Evropejec, lahko mu povem vse tako, kot je, po resnici, tudi če je negativno. Za razliko od domačinov v Bahrajnu, ki mu zaradi tamkajšnje kulture vsega pač ne morejo povedati, kot je. Zanimivo je, da sem v petih letih dobil res ogromno vprašanj od njega, ampak nikoli, res nikoli pa ni bilo vprašanja brez prosim in hvala. Čeprav sem njegov zaposlen, torej na nek način njegov podrejen. Meni se zdi to fascinantno. Drugo pa je, da mu lahko predstavim tudi najbolj noro idejo, torej nekaj, kar je skozi kriterij realnosti oz. izvedljivosti dvakrat vprašljivo?! Princ Nasser je zmeraj odprt za ideje, v resnici je nad njimi impresioniran, vedno pregleda vsako idejo in pove svoje mnenje. Ni nujno, da takoj, lahko se zgodi, da minejo tudi trije, štirje meseci od pogovora o kaki ideji, potem pa me kar en večer vpraša, kaj pa je zdaj s tem.

Za njega je zelo pomemben čas izvedbe. Ko se nekaj odloči, želi, da je izpeljano v najkrajšem možnem času. Sam mu takoj zagotovim, da bom naredil najhitreje, kot se le da. Zelo veliko mu pomeni,  da je organizacijski del, ki odpade name, zorganiziran optimalno.
Je pa res, da so včasih situacije kar neverjetne. Leta 2017 je na primer prišel na Giro di Italia in je njegova ekipa potrebovala helikopter. Ne navaden, poseben helikopter za deset ljudi, zaradi zahtev protokola z dvema pilotoma in dvema motorjema. In treba ga je bilo poiskati v 24. urah, pa čeprav takega helikopterja v Italiji ni?! Kaj naj rečem, so, v resnici so izzivi…

Bahrain Merida Cycling Pro Team na dirki Dubai 2017

 

Kako bi strnili zadnjih pet let, ki ste jih preživeli v Bahrainu?
Zadnjih pet let je težko opisati, ker je ta čas tako hitro minil, da si vse komaj  predstavljam. To, kar smo naredili v petih letih, je skoraj nemogoče narediti. Zame je to sanjska služba, kjer imaš zmeraj rešitev, četudi se zdi kaj nerešljivo. Če ni drugega, je na koncu to t. i. 'last call' šejku Nasserju. Druga stvar, ki mi je zelo všeč, jo pa v Sloveniji pogrešam, pa je dejstvo, da tu zelo cenijo naše delo. Čeprav sem tujec, nam na vsakem koraku dajo vedeti, da so zadovoljni, da sem zraven. To v Sloveniji najbolj pogrešam, pri nas je vedno vsaj polovica ljudi, ki vsako stvar popljuva, češ da ni dovolj dobra. Pri nas me moti ta negativizem ljudi, ki v najboljši stvari vedno najdejo nekaj slabega in bodo vedno gledali črnogledo. V Bahrajnu je ravno nasprotno, vedno so odprti za stvari in vse zelo cenijo.«

Kako pa danes doživljate triatlon?
Triatlon je zame fascinanten šport. V nobenem rekreativnem športu nisem videl toliko čustev, kolikor sem jih videl v triatlonu. Kako lepo je na tekmah, ko vidiš srečo ljudi, ki prečkajo ciljno črto…  Pa tudi srečo njihovih bližnjih. To je zame nekaj neverjetnega. Zanimivo, v triatlonu me nikoli niso zanimali najboljši, ampak sem vedno čakal tiste, ki v cilj prihajajo daleč za zmagovalci, po dveh, treh urah, tudi z najslabšimi časi, pa so tako zelo srečni. Na Ironmanu v Južni Afriki na primer je bil 65-letni gospod, ki je le kilometer pred ciljem že prekoračil limit proge, torej se v uradno razvrstitev ni uvrstil. Organizator ga je pričakal v cilju, kot da mu je uspelo, pa je gospod sam rekel, da ne velja, da pa na tekmo pride spet naslednje leto. In je res nastopil spet čez eno leto in imel tik pred ciljem še 20 minut časa do limita proge. Takrat so ga v cilju vsi čakali, vsi gledalci, vsi tekmovalci, celo zmagovalci. Burno, z glasbo in s konfeti. In to so stvari, ki v Ironmanu nekaj pomenijo. Ta sreča tekmovalcev, ki si dokažejo, da zmorejo, to je tisto, kar pritegne in navdihuje.«

Milan in svetovalec Sheikh Nasserja Abdullah al Zain

Milan, seveda bi bil greh, da vas ne povprašam slovenski Ironman polovički. Čeprav bo šele septembra. Kaj si želite v Kopru in kaj na sploh v letu 2018?
Glede naše tekme si želimo, da bi bili že v prvem letu razprodani. Želimo si tudi, da bi skupaj s Poletom O2 pomagali ljudem, ki želijo končati to serijo, pa ne vejo, kako. Radi bi, da ljudje vidijo, da triatlon oz. polovični Ironman  ni neka super težka zadeva. Z izvedbo tekme v septembru si želim, da pokažemo svetu, kako dobri smo: da bo prireditev na visoki organizacijski ravni, da se bodo vsi tekmovalci počutili varne, da bodo mesta zadovoljna z obiskom in s promocijo.

S kolesarsko ekipo Bahrain Merida je letos naš cilj zmaga na Tour de France. Vse bomo naredili za to, da bomo vsaj blizu. Imamo enega najboljših kolesarjev na svetu, ekipo smo prilagodili njemu in mislim, da nam lahko uspe, vsaj uvrstitev zelo blizu, na stopničke. 
V letu 2018 pa bi rad dosegel tudi handicap pod 10 v golfu, čeprav že tri leta nisem igral golfa. To je moja želja zase, povezana z željo po malo več prostega časa, ki se na srečo že nakazuje. In morda bodo že letos res možnosti za nove podvige tudi v golfu. Resnici na ljubo, vsa ta odrekanja sprejemaš tudi zato, da si morda vendarle zagotoviš tudi kanček več prostega časa. In svobode. Da ko se odločiš, da greš, res lahko tudi greš, Zato so mi ti projekti tako pri srcu, da mi omogočijo to, ko imam željo, imam tudi možnost iti, tako finančno kot časovno.«
Ta intervju je nastal 8. januarja, dan pred Milanovim odhodom v Bahrain, kjer bo 'v službi' spet dva meseca in ko bodo prioriteta konjske dirke. V Bahrainu je zdaj 18 stopinj Celzija ponoči in 25 stopinj čez dan. »Sedem, osem mesecev na leto preživim v Bahrainu, kjer sem si ustvaril svoj krog prijateljev, svoje življenje. Včasih, ko po nekaj mesecih pridem nazaj v Slovenijo, se kar težko privadim, šele po enem tednu se nekako prilagodim.  Tam je drug svet, tam nekaj rečem in je to tudi narejeno.«

No, vsaj predzadnji septembrski vikend bo tako tudi pri nas…

 

Preberite si še 2.del MIlanove zgodbe

Ali pa tudi 1.del