Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mejniki v ironmanu in triatlonu

Kdo so najvzdržljivejši športniki – plavalci, kolesarji ali tekači? To je bilo vprašanje, ki je mučilo udeležence na druženju ob razglasitvi rezultatov plavalnega maratona The Waikiki rough water swim leta 1978, tradicionalne plavalne prireditve na znameniti plaži Waikiki na Havajih.

Beseda je dala besedo in padla je odločitev združiti tri vzdržljivostne prireditve na otoku Oahu, Waikiki rough water swim (3,86 kilometra), Oahu bike race (180,2 kilometra – krožni kolesarski maraton na otoku Oahu) in Honolulu maraton (42,195 kilometra), v eno tekmo, ki jo je treba opraviti kot celoto brez prekinitev. In zmagovalca bomo imenovali ironman, so še sklenili. Nedvomno boste pritrdili, to je bila takrat nora ideja! Vendar ni ostalo pri razgreti debati ob kozarčku. Osemnajstega februarja 1978 se je na plaži Waikiki zbralo 15 junakov. Dvanajst jih je preizkus končalo, zmagovalec v 11 urah in 46 minutah.

Iskra je bila prižgana, ironman je bil rojen. In že 40 let raste, raste in raste ...
Že leto kasneje je s preizkušnjo opravila prva ženska, leta 1981 so tekmo preselili na Big Island in spremenili datum na jesen, da je postal dostopnejši tudi udeležencem iz drugih držav ter drugih podnebnih pasov.

Izvedba leta 1982 je poskrbela za enega najbolj dramatičnih trenutkov v športu. Julie Moos, do takrat vodilna med ženskami, se je približevala cilju. Izmučena in dehidrirana se je plazila še zadnje metre, le nekaj metrov pred ciljno črto pa jo je prehitela Kathleen McCartney in z razliko 29 sekund zmagala. Kamere ameriške televizijske mreže ABC so posnele te dramatične trenutke in jih predvajale širokemu občinstvu, kar je razvoj triatlona dobesedno katapultiralo.

Julie Moos je danes 60-letna gospa, ki se še vedno udeležuje ironmanov in je med najboljšimi v svoji starostni kategoriji.
Ironman je postajal globalna znamka, rojevale so se tekme na Novi Zelandiji in Japonskem, v Avstraliji, Nemčiji, na Kanarskih otokih, v Braziliji. Zaradi velikega zanimanja so uvedli kvalifikacije, leta 1986 so se triatlonci prvič borili tudi za razdelitev pogače denarnih nagrad v višini 100.000 dolarjev.
Leta 1989 se je na progi odvijal boj, ki so ga mediji kasneje poimenovali ironwar. Dave Scott, do takrat šestkratni zmagovalec ironmana, in Mark Allen, do tedaj večni osmoljenec, sta osem ur bila boj z ramo ob rami od starta plavanja do tri kilometre pred ciljem teka, ko se je Marku uspelo odlepiti od tekmeca in začel je svoj niz zmag, ki se je kasneje ravno tako zaustavil pri številki šest.
Dave Scott in Mark Allen sta danes legendi triatlona.

Živi priči tega boja sva bila tudi prva Slovenca, takrat še Jugoslovana, na ironmanu. Z Janijem Tomšičem sicer nisva poskrbela za tako dramatične trenutke. Najina, vsaj lokalno gledano, zgodovinski nastop in uspeh (Jani je bil v cilju po 9 urah in 20 minutah, jaz po 9 urah in 50 minutah) pa sta v Sloveniji sprožila prvi večji val zanimanja za ironman. V teh pionirskih letih nama je kot prva Slovenka leta 1992 sledila Nataša Nakrst in dosegla nadvse opazno 23. mesto, ki še dandanes ostaja najboljši dosežek med Slovenkami.

Zame so bili to prelomni dogodki. S Havajev sem se vrnil očaran in začaran, izklopil sem razum, obesil službo na klin in se predal 10 let trajajoči avanturi. Vrgel sem se dobesedno na glavo v neznano. In preživel. Tudi poletel. Ne pretiravam, če rečem, da sem svoj koledar naravnal po havajski tekmi. Leto se je končalo s prečkanjem ciljne črte, že naslednji trenutek, samo meter naprej, pa se je začelo štetje cikla do novih Havajev. Odločen, predan in popolnoma osredotočen samo na naslednji prvi vikend po polni luni oktobra (tako so določali vsakoletni datum ironmana v 90. letih). Življenje v ciklu nenehne predigre z vsakoletnim celodnevnim vrhuncem na tropskem otoku. Rajsko in strastno. Neskončno svoboden in obenem ujet v mrežo hrepenenj. Pa tudi asketsko in zaporniško. Na kruh in vodo. Bil sem zaprisežen vegetarijanec, brez tabletk in praškov. Rezultati niso izostali, pravi preboj sem dosegel leta 1992 z 20. mestom v absolutni konkurenci in leto kasneje z osebnim rekordom 8 ur 45 minut in 59 sekund. Ta rezultat je ostal izziv vsem Slovencem vse do predlani, ko je bil hitrejši danes najboljši Slovenec David Pleše.
Na ironmanu se vedno znova dogajajo drame, piše se zgodovina, dogajajo se zgodbe v smislu »anything is possible«, vse je mogoče: progo premaga invalid brez obeh nog na ročnem kolesu, amputiranec s protezo, na startu so znane osebe iz sveta športa, kulture, biznisa.

Ironman je dosegel globalno ekspanzijo. Leta 2005 se je oblikovala nova serija tekmovanj, imenovana ironman 70.3 (polovične razdalje originalnega ironmana). Zanimanje športnikov za to avanturo je postalo nepredstavljivo. Tekme so v nekaj urah po odprtju razprodane. Triatlonci sedijo pred računalniki in sredi noči čakajo, da se odprejo prijave, ter v igri hitri prsti poskušajo svojo srečo.
V letu 2018 imamo tako že 41 tekem na originalni ironmanski razdalji in 111 tekem v seriji ironman 70.3, in to na šestih celinah v 38 državah. Izračunajte si, koliko šteje vojska triatloncev, če vemo, da je na vsaki tekmi prostora za 2000 do 3000 tekmovalcev. In večina si želi in upa, da bo vsaj enkrat v življenju stala na startu epske tekme v Koni na Havajih. Ravno letos, ob 40. obletnici prve tekme na Havajih, bo tudi Slovenija prvič postala gostiteljica globalnega gibanja ironman. Lepo bo biti del zgodbe IRONMAN 70.3 I FEEL SLOVENIA.

 

';