Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marjan Fabjan: živeti judo

Guru slovenskega judoističnega športa. Nekdanji uspešni tekmovalec in ustanovitelj judo kluba Z'dežele Sankaku Celje. Trener naših najuspešnejših judoistov in dobitnik številnih nagrad. Zlatar, ki je največ zlata pridobil v svoji športni karieri. 60-letnik, ki je vse življenje posvetil judu. 

Šole nisem maral, najraje sem imel zemljepis, zgodovino in telovadbo. Poleti sem s starši obiskoval mednarodna atletska tekmovanja pri celjskem Kladivarju, pozimi pa smo po televiziji gledali smučarske skoke. Moj idol je bil takrat Ludvik Zajc. Rad sem igral nogomet, a ker ga nisem obvladal, sem vedno končal kot golman.
Do petega razreda sem spoznal večino športov, saj je bil moj učitelj telovadbe Roman Lešek državni rekorder v skoku s palico. Zraven šole je bil atletski stadion, kjer je vsakdo našel kaj zase. Tudi oče me je spodbujal k športu; bil je kolesar in je dosti časa posvečal mojemu treningu s kolesom, žal neuspešno.
Z judom sem se seznanil v petem razredu osnovne šole, najprej zaradi samoobrambe, saj sem bil šibek fant. V tistem času mi je tudi umrl oče in tako sem se po svoji volji že čez dva meseca vpisal na tečaj juda.

Po šestih letih treninga sem nastopil na mladinskem evropskem prvenstvu v Berlinu, leto kasneje pa sem na mladinskem evropskem prvenstvu v Miškolcu na Madžarskem dosegel tretje mesto.
Novo športno pot sem našel v Avstriji, kjer sem bil dvakrat državni prvak Avstrije. Pridobil sem tudi veliko znanja iz športa in športnega treniranja. Imel sem svoj judo klub v Burgkirchnu, sočasno pa sem nastopal za judo klub iz Strasswalchna. Avstrija mi je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja dala novo življenje, takrat sem si ustvaril tudi prvo družino.
Bil sem štirikratni jugoslovanski prvak in trikratni viceprvak, hkrati pa dvakrat prvak Avstrije in enkrat Slovenije.

Vrhunski šport je bil zame voluntersko delo z veliko odrekanja, samodiscipline in upanja na boljšo prihodnost.
Po koncu tekmovalne kariere se v svojem zlatarskem poklicu nisem videl v Avstriji. Ravno tedaj je potekala »vojna« v Sloveniji, zato sem se odločil, da se vrnem v rodno hišo. Napravil sem si telovadnico in pričel vaditi mlade športnike in rekreacijo.

 

Z leti sem svoj način dela spremenil v vrhunski šport. Imel sem veliko mednarodnih izkušenj in prva generacija uspešnih judoistov je bila na kadetski olimpijadi v Moskvi 1998, kjer smo osvojili prvo, tretje in peto mesto. Sčasoma so se razmere za delo izboljševale, več smo potovali v tujino in navezal sem stike s tujimi strokovnjaki.
Kot trener sem z olimpijsko medaljo zaznamoval štiri olimpijske igre: Atene in Peking z bronoma Urške Žolnir in Lucije Polavder, London z zlatom Urške Žolnir, v Riu de Janeiru pa je Tina Trstenjak osvojila zlato in Ana Velenšek bron. Ne smemo pozabiti tudi na srebrno medaljo Mihaela Žganka s svetovnega prvenstva.

Na evropskih prvenstvih smo se veselili medalj Roka Drakšiča, Adriana Gomboca in Petre Nareks, ki je osvojila šest evropskih medalj.
Bili so veseli in žalostni trenutki, kljub vsemu pa lahko rečem, da sem tem športnikom posvetil svoje življenje.
Prejel sem veliko priznanj in nagrad, ampak od teh se ne da živeti. Moje največje priznanje je nagrada za najboljšega trenerja v Evropi, ki sem jo prejel dvakrat, v letih 2009 in 2015. Leta 2012 sem prejel najvišje priznanje v Sloveniji, Bloudkovo nagrado.
Živim zelo stresno: letala, sendviči in judo dvorane. Z leti opaziš, da si tesno navezan na ta šport in brez njega preprosto ne moreš. Največja prednost v vsem je, da vzgajam v športnem duhu mlade judoiste, ki ti tega nikoli ne morejo povrniti.

Rekreacija je zame glavna: vsakodnevna meditacija in osebna vadba sta do podrobnosti začrtani, ničesar več ne napravim na pamet. Na podlagi izkušenj sem jo prilagodil sam sebi, cilj moje vadbe pa je ohranjanje splošnega psihofizičnega počutja.
Del moje judo zgodbe je tudi moja družina: sedemletni sin in partnerica, ki je trenerka najmlajših otrok od štirih do šestih let in ima črni pas četrti DAN. Sin Jan pa se z judom uči načina življenja; ima belo-rumeni pas.

V svoji športni karieri sem kot zlatarski mojster pridobil veliko zlata – zlatih medalj s svojimi varovanci. Sem štejejo tudi druge medalje, saj vem, da se čisto zlato navadno meša s srebrom in bronom.
Ob svoji 60-letnici letos sem se vprašal: »Ali imam posteljo? Sem lačen? Sem zdrav? Torej, gremo dalje!« Moje življenje je lepo.
Za vse, kar delam, črpam pozitivno energijo od pozitivnih ljudi, imam pa še nekaj energijskih točk doma v gozdu in v tujini.
Bralcem sporočam: GIBANJE, DOMAČA HRANA, NARAVA, ZADOVOLJSTVO IN ZDRAVJE. Ali ni to nekaj najlepšega?!

';