Maraton Alpe Scott. Ujeti v sedlu
Z vidika balance in vetra, ki se lovi v prekletih paščkih prekletega jajca od čelade, je vzpon na Pavličevo sedlo nekaj najhujšega, kar te lahko na kolesu doleti. In to na Maratonu Alpe Scott.
Če kolesar pogleda statistiko tega klanca, potem lahko samo skomigne z rameni in si reče, da bo že šlo, če se bodo le noge vrtele. Kaj pomeni, da se nogi vrtita, vemo vsi, ki smo si kdaj pripeli številko na hrbet kolesarske majice. Lance Armstrong je pravil vrtenju nog “brez verige ”, kar pomeni isto, kajti ko se ti nogi vrtita, imaš občutek, da si brez verige. Skratka, ko je kolesar v dobri formi, mu 5,6 kilometra in povprečen naklon 9,98 odstotka ne potiskata strahu pod čelado. Če pa opaziš, da se z 842 v dobrih petih kilometrih dvigneš na 1339 metrov nadmorske višine, se že začneš praskati za ušesom, ampak to še ni vse. Ob spoznanju, da zna biti vzpon na Pavličevo sedlo zelo pasji, je treba upoštevati tudi dejstvo, da je treba do vzpona Maratona Alpe še priti. Do Pavličevih podplatov pa se pride prek Jezerskega vrha ali pa se privlečeš čez Logarsko dolino, kjer se ti najlepši pogledi s kolesa naenkrat zameglijo. Ampak prava stran Pavličevega sedla je smer iz Preddvora, doline Kokre, z idiličnega Jezerskega in njegovega vrha.
Trije vrhovi
Dirkaško gledano, Pavličevo sedlo nima pedigreja. Vse kaže, da so organizatorji vedno skrivali ta gorski biser. Ne verjamem, da so se jim kolesarji smilili in jih zato niso pošiljali tja čez, ker bi lahko to gorsko oazo preimenovali v navaden »bruh «. Dejstvo je, da so meje med državami padle v obdobju, ko so pri nas in v Avstriji padle tudi dirke. Izginile so iz koledarjev. Nekoč pa je bilo vse drugače, dirke so obstajale, a samo ena je bila taka, ki je povezovala sosednje države. Imenovala se je Alpe-Adria, a tudi ta ni sedla v Pavličevo sedlo, ki je skozi vso svojo zgodovino kolesarjem služilo le kot trening poligon, in tudi to šele zadnjih dvajset let, prej ne, ker zanje enostavno ni bilo prevozno. Pavličevo sedlo je bil zabačen obmejni prehod.
Danes je vse drugače. Kdor ljubi klance, se poda čez tri vrhove. Jezersko, Pavličevo sedlo in Črnivec so trije vrhovi, ki so obudili sanje Kamničanov in so zato organizirali najlepši in najtežji kolesarski maraton v državi. Tukaj moram »off topic « poudariti, da je ta naziv plod mojega speva o tej trasi. Ne vem, ali se ga da patentirati, vendar to niti ni tako pomembno, pomembneje je to, da se je ta naziv prijel med vsemi kolesarskimi zaljubljenci. In res je tako.
Dirka s seboj
Maraton starta v Kamniku in gre preko Cerkelj na Gorenjskem, Preddvora, Kokre, Jezerskega in njegovega vrha v Belo, ki je že v Avstriji, prek Pavličevega sedla čez Logarsko dolino v Gornji grad in prek Črnivca nazaj navzdol v Kamnik. Točno 130 kilometrov in 2000 višincev! Krasna tura, čudovit maraton, seveda za tiste, ki se radi trpinčijo.
Vemo, da je maraton kolesarski izlet, ki ima zelo nespretno ime. Maraton Alpe Scott je v bistvu dirka in le peščica je takih, ki ga prevozijo zaradi njegove lepote. Večina dirka s samim sabo in tekmeci. Izziv je premagati to traso, uspeh je priti okoli v dobrem času. Kaj je dober čas, pa si oglejte med rezultati prejšnjih let. V istem času, ko so Kamničani organizirali maraton čez tri vrhove, je kolesarska legenda Franc Hvasti organiziral tudi Izziv treh vrhov, ki je namenjen vsem slovenskim menedžerjem, ki se radi vozijo s kolesi. Izziv se je prijel in kar nekaj ponovitev je bilo.
Tako dobro poznam ta krog, da bi bilo lepo od mene, da bi spisal navodila za uporabo. To pomeni, da bi bralec po branju saj teoretično vedel, kaj ga čaka v teh 130 kilometrih. Ampak to lahko še počaka, lahko pa opišem vzpon po tem, ko ste uprizorili vratolomni spust z Jezerskega vrha do omenjenih podplatov Pavličevega sedla.
27 zob
Kompakt gonilka je »manko « Pavličevega klanca predvsem zato, ker ste prej morali premagati celoten vzpon do Jezerskega in še naprej do Jezerskega vrha. Nogi sta na poti med Jezerskim in Pavličem že napol prazni, zato veljajo posebni prenosi. Štirintrideset zob spredaj in šest- ali sedemindvajset zadaj vam bo olajšalo zobanje balance. Pustite vrhunsko pripravljene rekreativce, amaterje in profesionalce, oni drugače kot s »klasiko « tako ne čutijo nobenega klanca. Skrbi imamo mi, ki spadamo med ljubiteljske kolesarje. Ker po dolgem spustu z Jezerskega nogi postaneta hladni, traja nekaj metrov, da se ogrejeta na vznožju klanca.
Ta preskok je najhujši, prvi ovinki navkreber tako zapečejo, da pomislite na flambiranje lastnih mišic. Ne ustrašite se, to ni še nič v primerjavi s tem, kar vas čaka v nadaljevanju. Maraton Alpe Scott je na sporedu julija in takrat je poleg naklona sovražnik še vročina. No, lahko se zgodi, da julijski dež ohladi glave na zelo nizke gorske temperature.
V vsakem primeru je to klanec, na katerem boste prav gotovo prekleli dan, ko ste se zaljubili v kolo. Pa vendar … ko vam bo najtežje, prestavite v najlažjo prestavo, poravnajte hrbet, pomaknite zadnjico na prvo polovico sedeža, primite zgornji del balance, rahlo pokrčite komolce in jih poravnajte z rameni, balanco vlecite k sebi, nevidno, a zelo močno, pedala potiskajte navzdol in vlecite navzgor.
Ne mečite se po kolesu kot golman, pogled naj bo usmerjen naprej na cesto in ne raziskujte razpok v asfaltu. Ko postanejo obrati prepočasni, stopite na pedala, a ne pozabite, da ste kolesar in ne nogometni vratar … Uspelo vam bo, zagotavljam, saj vas bo lepota Pavličevega sedla tako lepo zmedla, da boste pozabili na vse porabljene vate.
