Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Makadamkanje. Ko ciklokros dobi nežnejšega brata

»Nočem na specialko!« Zelo velikokrat slišim ta vzklik. In potem, ko slišijo moj vprašaj, hitijo razlagati, da je prenevarno in prehrupno in prehitro, prelahko, pretežko in … da gredo raje v naravo, tja, kjer srečuješ drevesa in ne avtomobilov, tja, kjer je zrak čistejši in kjer je hrup ugasnjen.

Torej v gmajno? Mar se s specialko ne moremo voziti v naravi?

Sicer nimam nič proti gorskim kolesom in gorskim kolesarjem, vendar, če gremo zares dlake cepit, je to početje še nevarneje. Definirajmo gorsko kolo in gorsko kolesarjenje; gorsko kolo je namenjeno za vožnjo po brezpotju. Brezpotja pa so nevarnejša, kot pa so lepe asfaltne ceste. Gorsko kolesarjenje je ena sama muka. Ves čas slabe poti, drn in strn, korenine, kamenje, trava in ves čas klanec, ker z gorskim kolesom gremo pa ja v gore in potem še tisti strmi, nevarni spusti. Gorski kolesarji smo prišli tako daleč, da sami ne upamo na kolo, ker nekdo nam mora pomagati v primeru, da se nam kaj hudega zgodi. Še danes mobilni telefoni ne vlečejo v vsakem gozdu, na vsakem hribu. Potem pa so tu še leta, ki nezadržno hitijo v kosti vsakega bajkerja. Je gorsko kolesarstvo postalo domena zgolj mladih, željnih spuščanja adrenalinskih ventilčkov? Najverjetneje, saj večina ljudi, kolesarjev, ki se znajdejo v zrelih let, priznajo, da se ne znajdejo na koreninah, drčah in skalah, po katerih naj bi se pretakali hudourniki in vozile krampaste gume. Treking kolesa pa so še vedno dobra zgolj za v trgovino ali za na kavo. In? Mar je kolesarjenje sploh še zame?

Avanturna kolesa

Kdo drug kot Američani vsaj enkrat enako razmišljajo kot mi, čeprav so na oni strani oceana. Pravzaprav, moram biti tu malce natančnejši, kajti pri sami zamisli imena sem imel nekaj besede, čeprav izhajam iz specialkarskega gnezda na tej strani Alp. Vendar internet združuje in Ameriko in Gorenjsko vas in … Po raznih forumih, na katerih se v angleškem jeziku pogovarjamo kolesarji, smo to temo premlevali že nekajkrat. Iskali smo užitke in opozarjali na dejansko stanje na cestah, na vse nevarnosti, ki prežijo nad nami, ki se hočemo lepo in varno voziti po asfaltu, a žal ne moremo, ker je enostavno prenevarno. Pred samo peščico let smo tudi v Poletu, ko še ni bil na kisiku, zagnali vik in krik o ciklokrosu. Prvi v naši brezmejni državi enakih možnosti za enake, ki to niso. Vendar, to, ciklokros, je še bolj nevarno in še bolj težavno početje, kot pa gorsko in cestno kolesarjenje skupaj. Še danes trdim, da je ciklokros, najtežja kolesarska disciplina, če ne celo ena najtežjih v športu nasploh. In to za nas in naša počutja ni prav prijazno početje. Čeprav je vožnja s tem kolesom nekaj najlepšega na svetu ko to obvladaš.

Ampak, iz samega viharjenja možganov smo prišli na idejo, da je proizvajalcem treba sporočiti, da naredijo specialko, ki bi bila v bistvu hibrid med ciklokros in cestno specialko. Poslušali so nas. Počasi so v javnost kapljale novice, da ta in ona firma dela kolo, ki naj bi bilo še najbolj koristno od vseh, za najširši krog, športno kolesarskih rekreativcev.

Vendar – imena še ni imel. In spet so se dogajali viharji v možganih vseh nas, ki jih radi zavarujemo s kolesarsko čelado in kar na enkrat, se je v priznani kolesarski ameriški reviji pojavilo ime Adventure bike! Mar bomo zdaj pustolovci? Da, tako nekako. Tukaj bi moral dodati smeška. Zakaj pa ne? Saj je prava tura, ne glede, s kakšnim kolesom, na koncu koncev, ko gledamo vse fotke, ki smo jih posneli vmes, ena krasna pustolovščina. Kaj vse se nam zgodi v nekaj urah kolesarjenja s prijatelji ali v lastni samoti? Prigod za knjigo, obujanja spominov kot bi bili pri vojakih ali bi ravnokar rodili.

Je to spet novo kolo?

Pravzaprav je. Bodimo odkriti, pustolovska specialka je drugačna od vseh. Pojava kolutnih zavor, namesto čeljustnih, pa je zadevo še malce olajšala in pospešila. Veste, čez leto ali dve, največ tri, bodo vse specialke imele kolutne, disk zavore in bo razlika med cestnim dirkalnikom in pustolovskim kolesom neopazna. Torej, v Poletu O2 govorimo o prihodnosti? Spet? Roko na balanco, saj smo bili vedno malce pred časom! Če hočete biti zdaj najbolj In, kar se tiče rekreativnega kolesarjenje, potem je nujno, da postanete pustolovsko avanturistični makadamkar, ki brez problema kolesari po asfaltu, še raje pa po makadamu! Postanete kolesar, kateremu se svet na koncu asfalta ne ustavi. Kolesar, ki kolesari povsod, razen tam, kjer je rezervirano za gorska kolesa.

To pa je novica! Take vrste kolesarji nimajo nobene povezave s cestnim dirkanjem, z oprijeto lajkro, reklamnimi dresi, karbonom, smo brez ozkih gumic, togih hrbtenic, ne bom omenjal gladkih nog in dopinga in masovnih maratonov in povprečne hitrosti, merilcev moči … Ne gre niti za kolesarjenje po blatu, skalah, koreninah, travi, po ekstremnih klancih in vratolomnih spustih.

Zakaj potem sploh gre? Gre za kolesarjenje po cestah, kjer je promet ničen ali minimalen, tam, kjer je dolgčas za adrenalinska gorska kolesa in tam, kjer je škoda shujšanih specialk. Tam, kjer je preudobno za gorska kolesa in neudobno za specialkanje. Tam … Za povsod. Da. To je vse cestno kolo! Da, ima krivo balanco, udobnejši okvir, širši pnevmatiki, širše krmilo in je ravno tako hitro, kot pa specialka, ki jo vozimo danes. Tukaj in zdaj boste dvignili vsaj desno obrv ampak to povsem drži! Tako hitro kot kolesarimo rekreativci (če je to sploh pomembno) lahko kolesarimo tudi s kolesom, ki ima dva ali štiri milimetre širši pnevmatiki.

Nisem nor!

Zase mislim, da nisem nor, čeprav nimam potrdila, da je res tako. Da bi se vozil po makadamu, poljskih poteh in slabem asfaltu, zakaj? Tu pričakam vsakega nejevernega Tomaža, Slobodana ali Idriza. Moj odgovor je: zato, da se boš bolje počutil med kolesarjenjem in kar je še posebna novica, bolje se boš počutil tudi po kolesarjenju! Večina nas od kolesarjenja pričakuje sprostitev po naporni službi, nabiranje kondicije, odklop od prometa, hrupa, gneče in semaforjev. Da ne govorim o tem, da boste doma žalostno bdeli, ob spoznanju, da je sosed še vedno močnejši na klancih, da je prijatelj še vedno hitrejši na spustih in da ste domov prišli kot kaktus, na katerem se prebode vsaka najmanjša malenkost, ki vam jo reče žena ali otroci ali direktor ali oddelkovodja ali sosed, tašča, tast …

Ne zajebanec, pač pa volk samotar

Nimam druščine, ki bi šla z mano na konec asfalta. Solze še niso šle čez rob, ker še nisem obupal. Komaj sem jih prepričal, da se lotijo specialkanja, zdaj pa hočem, da si omislijo nekakšno kolo, ki ni ne »t’č ne m’š«. Sam sem si kriv, ker ne znam razložiti in zato sem sam nekje, kjer srečaš več tekačev kot pa kolesarjev, kaj šele avtomobilov. Imeti mir na kolesu in hkrati ne trepetati, katera korenina ali skala te bo vrgla s sedeža, kje in kdo te bo spregledal z avtom, ti izsilil prednost, je v današnjem ponorelem svetu dobrina, ki jo moraš sam poiskati. Če vem, da je do skoraj idilične trase kar nekaj kilometrov gostega prometa, se do tja ne peljem več s kolesom, ampak kar z avtom. Zakaj pa bi bil živčen, še preden pridem do svoje proge? Še dobro, da nisem v Parizu doma, si rečem in grem tja, kjer je najmanjša možnost za srečati koga. Razmišljanja o tem, kaj je bolje in kaj varneje, me je pripeljalo do ugotovitve, da je skupinsko drvenje kolesarjev po cestah, v današnjem času, postalo enostavno prenevarno. Saj se z mojim sokolesarjem pri Poletu in Poletu O2 že leta prizadevava, da bi Zemljane prepričala, da smo kolesarji in avtomobilisti z istega paleta, in že leta kolesarje opozarjava, da je Franja nabolje organiziran maraton na svetu s strani organizatorjev. A da ima drugo plat, udeležence, ki to izrabljajo in potem je bum, bum ... Ker ni maraton ampak vrhunska dirka.

Prišel je čas, ko me je postalo strah, biti na cesti s še tremi prijatelji kolesarji, kaj da bi bil z petnajstimi, dvajsetimi ali tridesetimi ali še več … tako kot smo to počeli še lansko leto. Celo sezono sem ugotavljal, da smo kolesarji za avtomobiliste resnično postali »keglji«. Nič ni šlo na bolje, samo na slabše. Danes je, če si priznamo ali ne, še več nestrpnosti med kolesarji in vozniki avtomobilov. Kolesarji ugotavljamo, da vozniki še nikoli niso bili tako nervozni in zaletavi za volanom, vozniki pa ugotavljamo, da kolesarji še nikoli niso bili tako predrzni in neodgovorni na cesti.

Pametnejši popusti in zato je najbolje, da se šibkejši izognemo. Kam naj se skrijemo? Ni problema, v tej deželi je še vedno brezmejno poti in cest, kjer se vozniki počutijo tuji in ne zahajajo tja ali pa zelo redko.

';