Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Maja Razpotnik. Luna gitana

Temnolasa lepotica v živomodri obleki, plesalka, ljubiteljica Francije in Španije in flamenka, predsednica kulturno-umetniškega društva Luna gitana.

Kot otrok sem bila drobna, nezaupljiva deklica, ki je velikokrat gledala izpod čela. Nisem bila zelo prepričana sama vase. Ko pa sem zaslišala glasbo, zunanji svet ni bil več pomemben; zelo rada sem se gibala v ritmu in se izražala skozi ples.

Plesati sem začela pri štirih letih v Pionirskem domu in nadaljevala v baletni pripravnici pri šestih. Balet sem plesala vso osnovno šolo in imela večinoma stroge učitelje in profesorje, zelo usmerjeno so delali z bolj nadarjenimi otroki.

Imela sem močno željo po gibanju v ritmu. Všeč mi je bila baletna estetika in že kot osnovnošolka sem pridobila močno samodisciplino. Profesorica Maruša Vidmar je drugače od drugih s svojim pozitivnim pristopom k poučevanju spodbujala vse deklice, ne samo tiste s predispozicijo; njen pozitivni pristop je bil kot božajoč sončni žarek v mojem baletnem izobraževanju.

V osmem razredu osnovne šole sem začela plesati jazz balet, v Kazini pri Mojci Horvat. Baletne osnove so mi pomagale, da sem precej hitro usvajala tehniko, gibanje v ritmu je bilo drugačno, bolj dinamično. Zelo rada sem plesala jazz balet, veliko smo tudi nastopali. Zdi se mi, da sem v tem obdobju prvič začutila, da takoooo zelo rada plešem.

Čas študija je bil zlata doba mojega plesnega udejstvovanja. Odkrivala sem raznolike plesne tehnike, ki so nam jih nudile Poletne plesne šole v organizaciji JSKD. Šlo je za desetdnevne intenzivne delavnice, na katerih smo imeli na voljo vrhunske tuje in domače učitelje plesa in na katerih sem odkrivala plesne zvrsti, ki so mi bile zelo všeč, ter prišla v stik z izjemnimi plesnimi učitelji.

Na poletni plesni šoli leta 1994 sem spoznala flamenko. Kot študentka francoščine in španščine sem hodila tudi na poletne jezikovne tečaje v obe državi in se tam seznanila z njim. Kot gledalko me je čisto prevzel, zato sem poiskala možnosti plesnega izobraževanja pri nas. Moja prva učiteljica flamenka je bila Jelena Markovič, prva Andaluzijka pa Inma Lobato, obe sta imeli pri mojih začetkih izobraževanja pomembno vlogo.

Skupaj s plesom sem rasla tudi osebnostno in z leti dojela, da je pomemben tako fizični kot psihični vidik plesa. Za dobro počutje, čvrsto telo, izražanje čustev.

Bistvena lastnost plesa je lastno izražanje, tega je pri drugih športih manj. Za ples je poglavitna uporaba glasbe, gibanje v ritmu. Je morda manj tekmovanja, naprezanja za hitrejši rezultat. Pri flamenku je zame na prvem mestu tako poznavanje ritma različnih stilov kot lastno plesno izražanje.

Flamenko vsebuje neotipljivo umetnostno komponento, ob kateri zadrhtim, se me dotakne. Ko zaigra kitarist, zapoje pevec in se jima pridruži plesalec ali plesalka, se počutim, kot bi bila v drugi dimenziji, naj plešem sama ali pa gledam predstavo.

Flamenko je tako kompleksen, da je lahko predmet študija za vse življenje, še posebno če se ga lotiš ljubiteljsko kot jaz. Seveda ne gre brez plesa ob druženju, takrat ko plešemo sevillanas in rumbas (dva ljudska stila), pa brez prijateljevanja; svoje najbližje prijateljice sem srečala pri flamenku.

Društvo Luna gitana smo ustanovile plesalke, navdušenje je bilo tolikšno, da smo bile pripravljene iti tudi »z glavo skozi zid«. In navdušenje tudi po dvanajstih letih ostaja in mi zorimo z njim. Nekatere članice skupaj potujemo v Andaluzijo, kjer se udeležujemo seminarjev, vsaj enkrat letno organiziramo plesne seminarje flamenka s priznanimi učitelji in plesalci. In vsako leto sprejemamo nove plesalce.

Z izobraževanjem na področju flamenka sem razvila tudi spretnosti in kompetence za svoje profesionalno delo, kot poslovni svetovalki pri francoski javni agenciji mi koristijo v tistih mehkejših prijemih, pri navezavi stikov, komunikativnosti, odprtosti. Večkrat se pošalim, da sem doštudirala dva romanska jezika: z enim sem se razvila profesionalno, s pomočjo drugega pa sem prišla v stik s svojim najljubšim hobijem, plesom flamenka.

Slovence močno pritegne izraznost flamenka, zlasti plesa, njegova (vsaj navidezno) nebrzdana plat, prvinskost, široka paleta čustev v različnih stilih: na eni strani čista evforija in nenehno šaljenje na zabavah, na drugi globoka tragika človeškega trpljenja, milina in odločnost, vsi ti ekstremi. Zdi se mi, da bi te občutke tudi sami radi »dali iz sebe«, ampak potrebujemo malo spodbude in kraj, kjer je to dovoljeno, ker v naši družbi izražanje močnih čustev ni najbolj zaželeno. Flamenko je dober ventil, da stvari ne stiskaš v sebi, dokler ti ne »poči film«.

Danes mi flamenko pomeni odklop, žensko podporo, širšo družino. S plesom se ukvarja veliko več žensk kot moških, a to zame nikoli ni bilo moteče. Za razvoj odraščajočega dekleta in tudi odrasle ženske je ženska podpora ravno tako zelo dobrodošla.

Rada sem v naravi in v stiku z ljudmi. Navdihujejo me narava, gibanje in glasba. Najpomembnejše v življenju vsake osebe je, da obdrži stik sama s seboj, počne stvari, ob katerih se izrazi, in se (ob koncu) počuti pomirjeno sama s seboj.
 

';