Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lahkih rok naokrog

Davidu Razboršku, Žigu Brezniku in Anki Vesel se zdi, da se vse skupaj prepočasi vrti. Čeprav je oni Pragrk rekel, da vendarle se in bil že s tem pomirjen. Zato so člani kolesarskega kluba Tuš-Bauerfeind letos zagnali akcijo Zavrtimo Slovenijo.

Zdaj začenja odmevati, »vrhunec akcije bo zadnji teden avgusta, ko bomo ročni kolesarji na petih lokacijah, V Kopru, Ljubljani, Kranju, Celju in Lendavi kolesarili skupaj s klasičnimi kolesarji,« razlaga glavni David. Klasični, ročni, razlika? Ročni so paraplegiki.

Za soško kolo

Promocijsko bodo pedale vrteli, zbirali sredstva za ročno kolo za Inštitut za rehabilitacijo Soča v Ljubljani. Na esemesu 1919 s ključno besedo kolo1 ali kolo5 lahko donirate. Kolo bo stalo pet, šest jurjev, in bo nastavljivo. Če bo zbranega več, bo šel denar še za invalidske tabore.

Sedimo s 37-letnim Davidom in 41-letnim Žigom, 42-letne Anke ni: »V Sloveniji je prek 200.000 invalidov, a zelo zelo malo se jih ukvarja s športom. Z akcijo posredno spodbujamo gibanje med invalidi, za paraplegike pa je kolo najprimernejše.« Nasploh, pravita, so ročna kolesa v vzponu. Med paraplegiki je trenutno pri nas približno 60 ročnih kolesarjev

David: »Ko se ponesrečiš, najprej razmišljaš o eksistenci, nikakor o športu.« Pri vračanju v običajnejše življenje pa bi bilo ročno kolo v Soči idealen opomnik, vabnik invalidom, da je šport ena najprimernejših vrnitev v normalo, eno najmočnejših orodij za odganjanje obupa, nezdravih misli in početij. Pa strašljivo naprej, samo lani se je v prometnih nesrečah hudo poškodovalo več kot 800 ljudi, v Sloveniji, kajne, »nekateri se zližejo, nekateri gredo na voziček«. Tretjim se še črneje izteče.

»Želimo si, da bi akcija Zavrtimo Slovenijo postala brend, hočemo, da se invalidi premikajo, gibajo, da gremo naprej, hočemo prodreti tudi v druge športe,« težijo k inkluziji invalidnih in zdravih športnikov. »Invalidi,« David in Žiga istih misli dvoglasno, »se absolutno premalo gibajo, preveč je obupavanja, zelo veliko alkoholizma, ždenja notri.«

Bauerfeindovci pa, klub ima osem članov, sneguljčica Veselova in sedem kolesarčkov, ločijo se na rekreacijski in tekmovalni del, hobično pomeni udeležbo na maratonu Franja, Ljubljanskem maratonu in maratonu v Radencih, »Tekmovalno imamo člane državne reprezentance ročnih kolesarjev, ki tekmujejo tujini, Italija, Švica …« Tekmovalci so Žiga, »jaz bolj pogojno«, pripomni, predvsem pa Marko Doberšek in Marko Sever. In Anka.

A fantje in punca so trenirani, »novembra bo dve leti, kar vadimo s trenerjem Aleksejem Dolinškom,« tudi članom ekipe Zavrtimo Slovenijo, diplomiranim trenerjem teka in kolesarstva, »s katerim načrtno delamo na precej višji ravni kot prej.« Pod Dolinškom čez hribe in doline ne gre le za to, da prideš do konca, ampak tudi, da ob privozu v cilj zapiha od (tvoje) izredne hitrosti. Ne nazadnje, zagrizeni ročniki na leto prekolesarijo, zunaj, ne na trenažnih biciklih, od 4000, najboljši tudi po 10.000 kilometrov. Če se vsaj malo na cestno biciklanje spoznate, ste zdaj gotovo kapo sneli. Če je niste, naj vas bes opali.

Nesreče

Tri življenja nekoliko nazaj zavrtimo. Celjan David se je leta 2007 poškodoval pri deskanju na snegu, v italijanskem Livignu. »Padel sem tako, da ni bilo nič zlomljenega, razen ledvenega vretenca. Kompresija ga zdrobi.« Dva dni po operaciji pa pride še do infarkta hrbtenjače, »en delček, morda koščice, je preprečeval pretok krvi po hrbtenjači.« In to povzroči paraplegijo.

Sledi soška rehabilitacijska fronta, vrnitev v vsakdan. Pred poškodbo je bil direktor marketinga v Tušu, gorski kolesar, hribolazec, pozimi je tudi hodil v hribe pa turno bordal, še mlajši padalsko jadral. Zdaj ima svoje podjetje, »sem marketingar, leto po nesreči začnem ročno kolesariti«. S partnerico Anjo imata dveinpolletnega sinka. Skupaj sta prišla po Davidovem življenjskem obratu.

»Sem vodja gibanja Še vedno vozim, vendar ne hodim, v okviru zavoda Vozim, organizacije, kjer se ukvarjamo z deljenjem izkušenj preventive v prometu. Večina poškodovancev je na vozičku zaradi prometnih nesreč, Žiga dopolni, težko je verjeti, pa drži, »povprečna starost pristanka na vozičku je 22 let. Veliko po lastni krivdi.«

David naprej: »Vse se zgodi z namenom, po poškodbi sem spoznal stvari, ki jih sicer ne bi. Obupaval nisem nikoli.« V društvu Spirala »začnem s sproščanjem, meditacijo«.

Žigovo zgodbo sem natančneje popisal v Nedelu pred leti, ne moreva se zmeniti, je bilo pred petimi ali desetimi. Žiga, bilo je leta 2010.

Tedaj jih še ni imel, zdaj »imam dva otroka in luštno ženo«, Barbaro, otroka tako podobna, da sta kar dvojčka. Z ženo sta se poznala še iz osnovke, zaljubila, ko je bil že invalid. Po nesreči (absolutno narazen tipkano). »Vame se je spotaknila.« Ja, Davidov obraz je ves čas topel, nasmejan, a je možak resen, Žiga drugačen, bolj zafrkantski. Se zdi.

Žiga: »Leta 1994 sem imel prometno nesrečo, nekdo se zaleti vame, vrže me iz avta, stisne pljuča in hrbtenico. Imel sem le dve ranici, sicer povsem intakten, bil je šus.« Pred tem je bil plesalec, po poškodbi alpski smučar, paraolimpijec v Torinu, vzporedno je vozil ročno kolo za trening, ko dobi otroka, smučanje skoraj opusti, »mi paše toplo«. Kolesari, kot pravi, »desetkrat več«.

Ja, vemo, ko se ti obrne, se ti nekdaj najpekočejše rane zazde praskice …. A Žiga: »Po nesreči sem hitro začel delati stare neumnosti.« In nad Sočo je bil zelo razočaran, »pogrešal sem fitnes, telovadbo, niti enkrat nisem šel v bazen, ki je ključen ob teh poškodbah, opoldne se je vse končalo.« Rehabilitacijski program. »V Avstriji delaš do 16. ure, če nisi za, greš domov.« Te pošljejo domov.

Soiniciator zavrtljive Slovenije se strinja, Ljubljančan, da redko vidiš invalida v mestu, sproščenega, na pijači. »A vsi doma žalost pestujejo?«

Ankino dogodje, Prikranjčanka je, poslušam tretjeosebno. »Bila je sopot­nica na motorju, nesreča, vozniku ni bilo nič, nanjo dvokolesnik pade, ji stisne pljuča, nima kapacitete. In hrbtenico.« Sploh ni bila polomljena. S človekom, s katerim se je ponesrečila, je poročena, imata dva otroka, 17- in 20-letnega. V en glas: »Anka kolesari visoko kakovostno, je zelo motivirana, stoodstotno sledi treningom,« programu. »Ona je gospa, umetnica po duši,« likovnica.

David dela osem ur dnevno, Anka in Žiga sta upokojena, ona je zelo aktivna v društvu paraplegikov.

Ja, radi živijo, življenje ni črno, 24. junija bodo zraven na Tuševem teku barv, colour run, tek na pet kilometrov, in obmetavanje športnikov z barvami. Kot tam v Nepalu, o prazniku holi, ob prihodu pomladi, novega življenja, saj poznate. Morda.

Lani so imeli ročni kolesarji v Laškem prvič skupne priprave, parkrat letno skupaj trenirajo, predzadnjo soboto so se zbrali v Kranjski Gori, na prvem srečanju ročnih kolesarjev, mušketirja in mušketirka so organizirali, v povezavi z Zvezo paraplegikov Slovenije.

Teden prej jih je bilo prijavljenih 30, pa se jim je vreme med šprikle zapletlo, potem se jih je zbralo 17. Sila različnih koles in telesne pripravljenosti. »V Kranjski je fino, je kolesarska steza od Mojstrane v Italijo.« Kolesarili so po zmožnostih, predvsem pa se družili, »bilo je super prijetno,« pove David, si obljubili, da se vidijo in odročijo vsaj dvakrat na leto. In da jih bo vsako leto več. Bognedaj invalidov, pač invalidov, ki kolesarijo. Ali se kako drugače gibajo. Prebivalcev Slovenije, ki se vrti.

';