Kolo si lahko nastavimo tudi sami
Sodobna kolesa so vse bolj tehnično dovršena in zahtevna za vzdrževanje. Čez to bentijo celo serviserji. Specialke so danes narejene tako, da jih lahko servisira samo usposobljen serviser, mehanik, da ne govorim o gorskih in električnih kolesih.
Vendar vem, da smo tudi taki, ki bi radi sami kaj storili, da nam ne bi bilo treba za vsako malenkost k mehaniku. Malenkost? Pravilne nastavitve na kolesu so že tako malenkostne, da vsak naš nestrokovni poseg lahko pomeni katastrofo ali vsaj okvaro.
Vendar je lažje, če za to prosimo strokovnjake. Govorimo o specialki. Ne pozabite, specialka že sama po sebi ni udobno kolo, vendar je jasno, da na njej ne smete trpeti zaradi slabe nastavitve sestavnih komponent.
Če ste si kupili novo kolo in s tem nimate nobenih izkušenj ali če ste ugotovili, da se na kolesu ne počutite dobro, si lahko pomagate z nekaj osnovnimi nasveti, ki sledijo. Nanje ponavadi pozabimo vsako pomlad znova.
Višina sedeža na kolesu
To je prvi problem, ki ga neizkušeni kolesarji zanemarjajo. Poleg vsega že napisanega v priročnikih (tudi v Poletu), ki jih v slovenskem jeziku skoraj ni, je tukaj nekaj osnovnih navodil.
Na najnižji točki pedala morajo biti kolena rahlo skrčena, kolki pa se ob pogledu od zadaj na sedežu ne smejo zibati. Nastavite višino tako, da je med vašo peto in pedalom v najnižji točki pet milimetrov prostora. Dodajte še nekaj milimetrov, če imate čevlje z zelo tankimi podplati na peti v primerjavi s sprednjim delom stopala. Prav tako zvišajte sedež za dva do tri milimetre, če imate dolge noge v primerjavi s telesno višino. Za ljudi z bolečinami v kolenih zaradi zmehčanega ali obrabljenega hrustanca lahko nekoliko višje nastavljen sedež deluje terapevtsko, zato da postopoma dvigujte, dokler se ne začne zibanje kolkov, potem pa ga rahlo spustite. Višino sedeža spreminjajte za dva milimetra naenkrat, da se izognete prenapenjanju nog. Se že komplicirano bere, kajne?
Položaj kolesarskega sedeža naprej/nazaj
Za začetek se udobno usedite na sredino sedeža z gonilkama v vodoravnem položaju. Spustite svinčnico (vrvico, na kateri ste na konec pritrdili majhen predmet) s sprednjega dela kolena sprednje noge. Svinčnica se mora dotikati sredine osi pedala. To je osnovni položaj, dosežete pa ga tako, da sprostite vijak sedeža in ga premikate naprej ali nazaj. Ljubitelji vzponov, kronometristi in tudi nekateri cestni kolesarji imajo večinoma raje, da vrvica visi nekaj centimetrov za koncem gonilke, da povečajo vzvod v višjih prestavah. Nasprotno pa imajo ljubitelji hitrega pedaliranja raje nekoliko bolj naprej pomaknjen sedež, da izboljšajo hitrost vrtenja pedal. Če se vam noge dotikajo krmila, je narobe, seveda. To popravite z nastavitvijo višine krmila, ne s premikanjem sedeža naprej ali nazaj.
Nagib kolesarskega sedeža
Določite ga lahko z vodno tehtnico tako, da sedež poravnate vzporedno z zgornjo cevjo okvirja. Za cestno in potovalno vožnjo je tak položaj sedeža najboljši. Preveč nagnjen sedež pa povzroči, da zdrsnete naprej in prenesete preveč teže na roke, kar je neudobno, nevarno, skratka, nepravilno.
Višina krmila na kolesu
Z dovolj visoko nastavljenim krmilom (normalno približno 2,5 centimetra pod vrhom sedeža) boste bolje izkoriščali spodnje krivine (držaj na krmilu z zavorami). Če krmilo znižate, lahko izboljšate aerodinamiko, vendar lahko zato stisnete prsi in otežite dihanje. Nikoli ne dvigujte krmila nad najvišjo višino (običajno označeno na nosilcu), ker lahko zaradi pritiska poči.
Nastavitev višine krmila je odvisna od vaše gibljivosti spodnjega dela hrbta. Stojte pokončno, potem pa se v pasu pripognite, da se s prsti dotakne tal:
- če se s prsti ne morete dotakniti tal, nastavite krmilo v isto višino kot sedež,
- če se tal lahko dotaknete s prvima dvema členkoma prstov, nastavitve krmilo pet do deset centimetrov nižje od sedež,
- če se tal lahko dotaknete z dlanmi, nastavite krmilo deset do 15 centimetrov nižje od sedeža.
Dolžina nosilca krmila (fajfe) in zgornje cevi okvirja kolesa
Ti dve dimenziji, ki določata vaš doseg, se spreminjata glede na vašo gibčnost in anatomijo. Ni dokončnega recepta, obstaja pa dobro izhodišče. Ko ste dobro nameščeni z rahlo skrčenimi komolci in z dlanmi na zavorah, vam mora krmilo zakrivati pogled na sprednji pesto. To je razmeroma pokončen položaj in sčasoma boste morda izkoristili daljši nosilec krmila za izboljšanje aerodinamike in bolj raven hrbet.
Drug način za preverjanje dolžine nosilca krmila je, da na sobnem kolesu rahlo poganjate in postavite dlani na držaj krmila za zavorami, kot da bi dirkali ali vozili po klancu navzdol. Ko imate koleno v najvišjem in najbolj usmerjenem položaju, zasukajte komolec, rahlo skrčen, proti kolenu v sprednjem položaju. Komolec in koleno se morata rahlo dotikati oziroma naj bo med njima do 2,5 centimetra široka vrzel. Če se komolec in koleno prekrivata, je nosilec krmila verjetno prekratek. Dolžina nosilca krmila je odvisna tudi od dolžine zgornje cevi okvira.
Širina krmila na kolesu
Širina krmila naj bi bila enaka širini kosti ključnice, in ne ramen. Nekoliko širše krmilo je le zato, da vam razširi prsni koš in olajša dihanje, kar pa danes razumemo kot »babje vraže«, zato se držite mer razdalje med koncema ključne kosti. Nekateri modeli imajo daljšo spodnjo krivino, da omogočajo boljši oprijem kolesarjem z velikimi dlanmi.
Dolžina gonilk na kolesu
Za rekreacijo skoraj nepomemben podatek, razen če ste visoki 190 centimetrov in vam nekdo po pomoti ponudi dolžino gonilk 170 milimetrov. Ne skrbite, proizvajalci že sami vedo, h kateri številki okvirja spadajo ustrezno dolge gonilke. Usmeritev se nagiba h krajšim gonilkam (včasih so se k daljšim). Na splošno pa velja:
- če je vaša dolžina nog od presredka do gležnjev manj kot 72,5 centimetra, uporabite gonilke dolžine 165 milimetrov,
- če vaša dolžina znaša 72,5 do 80 centimetrov, uporabite 170 milimetrov,
- pri dolžini 80 do 85 centimetrov uporabite 172,5 milimetra,
- pri dolžini več kot 85 centimetrov pa 175 milimetrov.
Dolžina gonilke se meri od sredine gonilne osi do sredine osi pedala in je navadno vtisnjena na zadnji strani gonilke.
Pred prvo kolesarsko turo
Nekaj pomembnih navodil pred prvo daljšo turo nikoli ne škodi.
Če ste kupili novo kolo, vam je trgovec verjetno priporočil, da se po nekaj kilometrih (približno 100 do 200) vrnete nazaj na servis, kjer vam bodo ponovno pregledali kompletno kolo. Brezplačno seveda. Zaradi vaše teže se napere razrahljajo, pletenice za prestave se potegnejo iz vijakov, kar otežuje prestavljanje; matice in drugi sestavni deli se razrahljajo in jih je treba zategniti. Vse te spremembe, ki se zgodijo v prvih kilometrih vožnje, vam lahko pokvarijo užitek pri vožnji, kar pa je nepotrebna nevšečnost. Sestavni deli kolesa se nameščajo za dolgotrajno delovanje in jih je treba le pravilno nastaviti.
Pred vsako vožnjo s kolesom
Navadite se redno pregledovati vaše kolo. Podroben pregled opravite takrat, ko ga čistite.
Še preden boste naredili nekaj ogrevalnih vaj ob kolesu, je zelo priporočljivo pregledati in ugotoviti, ali boste sedli na varno in za vožnjo pripravljeno kolo. Ob rednih pregledih boste odkrili večino morebitnih težav. Seveda boste s tem prihranili denar, preprečili nepotrebne težave s svojim kolesom in tudi morebitne nezgode. Takšna preverjanja vam ne vzamejo več kot pet minut, če boste to počeli redno, pa še toliko ne.
Če startamo na začetku kolesarskih podvigov
Zavore so tiste, ki nam zavestno ali podzavestno vedno dajejo največji občutek varnosti. Da bi preverili, ali imajo ročice pravilen hod, jih je treba stisniti in se ne smejo dotikati krmila. Sčasoma se zavorne pletenice raztegnejo, gumice ali zavorne obloge na kolutnih zavorah pa se obrabijo, kar vpliva na to, koliko moramo ročico stisniti, da zavora deluje. Izrabljene gumijaste zavorne obloge zamenjajte takoj. Če ste ugotovili, da niso za v smeti, potem zadostuje nekaj obratov matice, ki zategne pletenico pri zavornih čeljustih ali pri zavorni ročici. Sprednje in zadnje gumijaste obloge se morajo natančno prilegati na obod obroča. Žične natege se morajo neovirano, gladko odzivati na pritisk zavorne ročice in morajo takoj popustiti, ko popustite zavoro. Podmažite jih, če ni tako. Kolutne zavore morate redno pregledovati, ker so slabše vidne od običajnih in zato morate biti toliko bolj pozorni na njihovo obrabo.
Preverite plašče in kolesa
Vaš edini stik s cesto sta plašča. Ne skoparite z denarjem, ko si kupujete nove. S kvalitetnimi plašči bo vaša vožnja udobnejša, hitrejša in varnejša. Preverite tlak v zračnicah. Na vsakem plašču je točno označeno (v barih), koliko je minimum in maksimum za polnjenje tlaka. Če se boste držali navodil, bosta vaša plašča služila dlje. Opaziti je, da kolesarji temu ne posvečajo veliko pozornosti prav tako kot vozniki avtomobilov, ampak še enkrat poudarjamo, da boste s tem zelo podaljšali življenjsko dobo plaščev, deležni boste manjšega števila defektov in vožnja bo taka, kot jo pričakujete; varna in udobna. Kolesa, obroči vam ne smejo opletati. Zgodi se, da se med vožnjo razrahljajo napere na obročih, zato je redno preverjanje zelo koristno. Tega ne popravljajte sami, ker je to zahtevno opravilo. To opravilo prepustite mehanikom.
Kakšno je kolesarjevo orodje?
Za hitra popravila imejte v torbici za sedežem naslednje priročno orodje:
- rezervno zračnico,
- komplet za krpanje zračnic (samolepilne krpice, brusni papir),
- dva vzvoda (pajserčka, montirki) za odstranjevanje plašča z obroča
- miniaturni komplet orodja, na katerem so najnujnejši ključi, izvijači, ključ za napere in verigo,
- zračno tlačilko (danes lahko kupite zares miniaturne, a z zelo velikim učinkom),
- osebne podatke, ki jih lahko napišete tudi na notranjo stran čelade,
- priporočljivo je imeti še krpe za morebitno krpanje plašča, če ga presekate (2 X 4 cm).
Pred vožnjo preverite še okvir in vse dele, ki so pritrjeni nanj, kot so npr. krmilo, sedež, gonilki, nosilci za plastenke, vilični ležaj, menjalnika. Poskrbite, da je veriga vedno čista in podmazana, tako da členi gladko tečejo čez verižnike. Preverite vse vijake in matice: od tistih na števcu, če ga imate na krmilu, do tistih najpomembnejših na menjalnikih, zavorah, verižniku, krmilu, sedežu ...
Ko se vrnete domov, ga ne parkirajte kar takoj v garažo ali klet. Če vas je preveč utrudilo, se po počitku vrnite k biciklu. Ponovno preverite plašče in z njih ter obročev očistite pesek ali kako drugo umazanijo. Očistite umazanijo z verižnikov, sprednjih in zadnjih. Obrišite vlažen sedež. Obrišite tudi verigo. Rahlo jo podmažite. Če se je na njej nabralo blato, jo najprej obrišite s krpo, namočeno v razredčilo.
S težavami z menjalnikoma se ne ubadajte sami. Če niste strokovnjak, boste stanje še poslabšali. Zaupajte serviserjem, kajti oni najbolje vedo, kaj je vzrok težav in kako jih odpraviti. Na splošno priporočamo, preden začnete kolesarsko sezono, kolo zapeljati na servis, kjer ga bodo natančno pregledali, odpravili morebitne napake in ga pripravili na novo sezono. Enako priporočamo ob koncu kolesarske sezone. Ne pustite kolesa ležati v kleti ali garaži zanemarjenega in pozabljenega, saj boste na pomlad svojo malomarnost obžalovali.
Prepustite ga serviserjem, ki vam ga bodo skrbno pripravili za zimski spanec.
Kolo je dragocena stvar in verjamemo, da zanj niste zapravili denarja, ampak ste kupili pripomoček, ki vam bo v veselje. Ne zanemarjajte ga, je predrago. Navadite se uživati na njem in ob njem.
