Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Katja Kegl Vencelj, poročena s tekom. In tekačem

Zmagovalka letošnjih 100 milj Istre in rekorderka Slovenske planinske poti. V mladosti nešportnica, ki se je v zadnjih desetih letih zavihtela na prestol ultra trail tekov.

Je zdržljiva ljubiteljica življenja, čeprav je razpeta tudi na tisto drugo stran. Kot piše v naslovu: poročena s tekom. In tekačem. Z dodatkom, da je ljubeča mamica dveletne Hani.
V otroštvu se nisem ukvarjala z nobenim športom. To ne pomeni, da ga nisem preživela aktivno. Sploh do konca osnovne šole smo večino časa preživeli zunaj pred blokom, se igrali gumitvist, skrivalnice, se rolali ... Mama naju je z bratom med počitnicami komaj priklicala vmes domov na kosilo.
Kot najstnica sem bila problematična. V zadnjem letniku sem dobila ukor pred izključitvijo zaradi neopravičenih ur, veliko jih je bilo tudi zaradi izostajanja od telovadbe. Športne vzgoje, sploh pa skupinskih športov, nisem nikoli marala.

Po nepričakovanem razpadu petletne zveze sem se kot absolventka znašla na nekakšni prelomnici. Na srečo sem izhod iz boleče situacije našla v teku. Šlo je za splet neverjetnih okoliščin, pravega časa, pravih ljudi. In naenkrat sem lahko tekla, celo uživala v tem, česar nikoli prej nisem mogla niti razumela. Hvaležna sem za vse, kar se je zgodilo, da sem zdaj tukaj, kjer sem.

1. januarja 2011 me je prijatelj Simon peljal na izlet na Veliko Planino in takrat se je začela moja ljubezen do hribov. Že prej pa sem dobro leto ali dve tekla, predvsem po asfaltu. Prehitro me je potegnilo v svet ultratekov, spominjam se, kako zelo so me prevzele določene knjige, predvsem Deana Karnazesa in Dušana Mravljeta. Ko sem enkrat vzljubila tek, se me ni dalo več ustaviti.

Zdaj tečem deset let. Že na začetku sem se izogibala ceste in se podajala na gozdne stezice, s trail tekom pa sem se bolj ali manj srečala leta 2013. S Tonijem sva se skupaj začela udeleževati trekingov in isto leto tudi trailov – označenih poti. Te so mi sploh ležale, ker nisem preveč dobra v orientaciji in ker nimam težav na zahtevnih terenih ter strmih spustih.

S Tonijem sva se spoznala, ko je organiziral prvi tek Tektonik ultra okrog občine Ivančna Gorica. Šlo je bolj za druženje in tridnevni skupinski tek. Toni ima 30-letno tekaško zgodovino in bogate izkušnje, vajen je trdega treninga, sama sem precej drugačna, bolj hedonistično usmerjena. Če bi ga »ubogala«, bi lahko dosegala veliko boljše rezultate; mislim, da sem nadarjena, nimam pa prave discipline. Je pa s Tonijem veliko laže vse v življenju, saj zelo dobro razume šport, s katerim se ukvarjam, in me pri tem stoodstotno podpira.

Tek mi pomeni način življenja, odmik od vsakodnevne rutine in čas, ki ga imam čisto zase. Čas zase bi lahko imela tudi doma na kavču, drži, ampak duša ni nikoli bolj zadovoljna in celotno telo bolj v ravnovesju kot takrat, ko dobro predihaš pljuča in daš nekaj več od sebe. Trenutno si življenja brez teka ali kakršne koli aktivnosti ne predstavljam.

Eden najlepših tekaških spominov je najina poroka, ko sva si v Podbrdu na prvem Ultra pušeljc trailu po pretečenih 106 kilometrih rekla usodni da.
Da se lotevam ekstremnih izkušenj, je prišlo čisto spontano, s tem, da sem nekaj z lahkoto zmogla, in z željo po še več. Ljudje imamo radi izzive, radi preizkušamo svoje meje, radi doživljamo kaj novega. Težko je opisati, zakaj, vem le, da me trenutno to osrečuje, da se počutim bolj živo in srečno kot kadar koli v življenju.

Z zmago na 100 milj Istre pred slabim mesecem sem seveda zelo zadovoljna, čeprav sem morda imela večja pričakovanja, a sem bila zaradi januarskega zloma mezinca na nogi ob pet tednov treninga. Čez vse letošnje poletje imam nanizano udeležbo na različnih tekih, tako da so misli usmerjene samo v prihodnost. Glavni cilj sezone je Tor des Geants, 350 kilometrov po hribih nad dolino Aosto v Italiji začetek septembra.

Kot diplomirana medicinska sestra sem zaposlena v UKC Ljubljana, na oddelku za bolezni ledvic. Delo je naporno in predvsem psihično zelo stresno, a če nekaj počneš z ljubeznijo, nič ni težko.

Najlepša vloga, ki jo imam v življenju, pa je biti mama mali Hani! Včasih je sicer zelo težko usklajevati vse obveznosti, je pa veliko laže ob podpori mojega moža, ki me povsem razume in podpira.

Vse moje obveznosti v tednu so veliko laže obvladljive, saj sem zaposlena za skrajšani delovni čas. Treniram običajno takoj po službi, da, ko poberem hčerko iz vrtca, čas preživljamo skupaj. Za zdaj ni Hani zaradi mojega teka nič prikrajšana. Pričeli so se daljši in toplejši dnevi, ko jo z možem redno vključujeva v najine aktivnosti: ali tečeva z njo v kolesarski prikolici ali jo v pohodniškem nahrbtniku nosiva na sosednji hrib.

Zelo rada potujem, odkrivam nove kraje in predvsem naravo. Uživam v malenkostih vsakdana. Vse to mi daje navdih za življenje, nikoli ne potrebujem posebne motivacije za stvari, ki jih počnem. Preprosto živim po notranjem vzgibu in sprejemam vse, kar mi življenje ponuja.

Vsakodnevno se srečujem s težkimi zgodbami, z boleznijo in bolečino ljudi in se ob tem zavedam, kako minljivi so trenutki, kako minljivo je življenje. Živimo v strašno hitrem tempu, imam občutek, da bo vse prekmalu odbrzelo mimo nas. Skušajmo se ustaviti, ugasniti svoje telefone, se izklopiti iz družbenih omrežij ter s polnimi pljuči zadihati v nov dan kje v naravi.

Ni pomembno, kaj počnemo, tečemo, hodimo ali se zgolj družimo z nam ljubo osebo: posvetimo se sebi in drug drugemu. Takšen dan bo vsekakor nepozaben! In naj bo čim več takšnih dni!

';