Kako sem našel mali raj nad Laškim
Zadnja jesen in tudi zima sta bili pisani na kožo tudi takšnim bolj rekreativnim kolesarjem, ki se ne podajamo na odkrivanje lepot kolesarskih poti ravno v vsakem vremenu. Nas, ki potrebujemo malo sončne energije za spodbudo in ob poti kotiček (ali pa kar ovinek) v katerem se lahko za kratek čas ustavimo in naužijemo pokrajine, ki ne drvi mimo nas.
Pretekla jesen je kar vabila s svojimi toplimi dnevi na kolo. Ker mi je okolica Laškega iz določenega razloga še posebej všeč, sem prijetne jesenske dni, ki jih kar ni bilo konec, namenil kolesarskemu odkrivanju "dežele piva". Kolesarske poti so čudovito označene, speljane pa tako, da se ob blagih vzponih človek malo zadiha, na vrhu slemen, po katerih nas vodijo, so enkratni razgledi po čudoviti okolici, spusti pa so ravno prav dolgi, da se utrujene mišice malo sprostijo. Na TIC-u v Laškem sem si priskrbel zanimivo oblikovan vodnik po kolesarskih poteh in v nekaj naslednjih dneh spoznaval laške hribe, doline in znamenitosti. Posebej mi je prijala vožnja po levem bregu reke Savinje. Malo navzgor, malo navzdol, vmes pa Na Škaluc ... ampak lepo počasi, najprej je potrebno do tja priti (prikolesariti).
Prvi kolesarko raziskovalni izlet me je vodil iz Laškega po dolini potoka Lahomnica, skozi Tevče proti vasici Mala Breza, kjer se je pot začela nekoliko bolj strmo dvigovati. Vreme je bilo prijazno in niti se nisem še prav začel potiti, ko sem privrtel pedala svojega trekinga na vrh hriba do vasice Trobni Dol. V križišču se je bilo potrebno odločit, kam naprej. Lahko bi se sicer spustil naravnost v dolino Gračnice, toda za prvič se mi je zdelo dovolj, in zavil sem desno. Po par metrih sem ob poti zagledal čedno tablo z napisom Posestvo Na Škaluc. Hm, le kaj je to, se mi je za trenutek, zapodilo po glavi. Toda nisem se ustavil, temveč sem se mimo Grahovš po slemenu zapeljal do Vrha nad Laškim, potem pa je sledil spust nazaj v dolino do izhodišča. Lepa tura.
Naslednji teden me je kolo, z malo pomoči mojih mišic, pripeljalo iz Laškega skozi Jurklošter in Blatni Vrh ponovno do Trobnega Dola. In tu, ob poti, ista tabla s tistim "Na Škaluc". Aha, to pa poznam, je bila spet misel, kolo pa me je odneslo naprej proti Šentrupertu in Svetini ter nazaj domov v Celje.
Ker je jesen, ki se je počasi sicer že prevešala v zimo, še kar vztrajala s prijetnimi pomladanskimi temperaturami, sem se odločil, da še enkrat zajezdim bicikel in se podam v okolico Laškega. Tokrat preko Stopc do Vrha nad Laškim in naprej ... ja, dokler se spet nisem znašel na Trobnem Dolu pri tabli z že tako znanim napisom … Radovednost je zmagala ... zavil sem z glavne ceste in se zapeljal do simpatične hiše na vrhu hriba, prislonjene ob gozd in obsijane s poznim jesenskim soncem. V trenutku, ko sem zadnjič zavrtel pedala svojega kolesa, je iz kleti, za katero se je malo kasneje izkazalo, da ni čisto navadna klet, stopil mlajši moški in me s širokim nasmehom pozdravil: "Dobrodošli Na Škaluc". Z gospodarjem, ki je rekel, naj ga kličem kar Peter, sva se prestavila na masivne, lesene, zanimivo oblikovane ležalnike na travniku pred hišo, kjer so se pasli prijazni konji. Pogled je zaplaval po obrobjih Posavskega hribovja, prepredenega z dolinami, v katerih se dajo slutiti potoki in potočki, ki so jih izdolbli. Peter mi je našteval imena hribov, ki sva jih občudovala, pa si jih niti slučajno nisem zapomnil. Vem le, da je omenil, da se vidi tudi do Slemena na Hrvaškem.
Sonce se je počasi približevalo obzorju. "Ti presneto, treba bo nazaj v dolino", sem pomislil, ko sem vlekel iz kolesarskega nahrbtnika jakno. Vendar sem na odhod le pomislil, saj nisem imel nobene želje zapustiti ta mali raj v Trobnem Dolu, dokler se sonce ne bo spustilo za hribe in poslalo še tiste zadnje, rdeče žarke. Bom že kako, saj imam luč. Odločil sem se za savno, saj se savnanju po kolesarjenju res ne da upreti.
Po znojenju in sprostitvi mišic se te treba še malček namočiti, zato je brbotanje v jacuzziju prava stvar. Za dobro uro in pol je vse okoli mene izginilo. Predajal sem se blagodejnim užitkom toplega zraka in hladne vode z mehurčki. Sonce je že zdavnaj zašlo.
Valerija, Petrova žena, je med mojim razvajanjem poskrbela še za kulinarične užitke in tako okusnih salam, kruha in zelenjave že dolgo nisem jedel. Zraven mi je bilo ponujeno sicer vino, a sem raje ostal pri pijači, s katero so mi postregli ob mojem prihodu. Z lastnikoma posesti, kjer so pred kratkim pričeli uspešno izvajati zanimivo turistično ponudbo, smo se pošteno zaklepetali. "Lahko bi prespal tu", mi je rekel Peter, ko mi je razkazoval simpatične lepo urejene apartmaje, "ampak imamo ta vikend vse zasedeno". Prihodnjič naj prej pokličem, pravi.
Valerija je med tem sprejemala skupino turistov, ki so se pripeljali z avtomobili. Nasmeh in dobra volja, ki me je spremljala od mojega prihoda Na Škaluc, se je od obeh gostiteljev razlezla tudi na nove obiskovalce. Mene pa je malo zaskrbelo, kako bom prikolesaril v dolino. Noč je bila tu, želodec poln dobrot in mišice zmehčane od savne niso bile več preveč navdušene nad kolesarjenjem. Peter me je v trenutku "prečital". Moje kolo je naložil na prtljažnik velikega Pick up-a in me prijazno odpeljal v Laško, kjer me je na parkirišču čakal moj avto.
Doma sem najprej na spletni strani www.naskaluc.si preveril, če je to, kar sem doživel ta dan, bilo resnično. Ja, je bilo.
Moje lanskoletno zadnje kolesarjenje se je spremenilo v celodnevni dogodek, poln užitkov, ki bi jih lahko raztegnil na več dni. In ja, sprejeta je bila odločitev. Spomladi, ko se bodo hribčki nad Laškim pričeli ovijati v tisto čudovito mlado svetlozeleno barvo, bom svoje kolesarske prijatelje odpeljal v Trobni Dol. Na Škaluc bo nekaj dni naše izhodišče za kolesarjenje, kakšen sprehod po urejenih pohodnih poteh, razvajanje v zasebnem wellnessu, uživanje ob dobri hrani in klepetu s prijaznimi lastniki. Imam že rezervirano.
Telefoniraj na 03 73 40 820 ali pošlji mail na info@naskaluc.si, rezervacija je možna tudi na spletni strani Booking.com.
