Jupol ... poučna kolesarska zgodba
Verjetno ste iz mojih kolumen razbrali, da veliko kolesarim. No, če niste, potem poudarjam, da res veliko kolesarim, vendar vmes tudi kaj premišljujem. Drži tudi to, da se zavedam, da kolesar v prometu ne sme razmišljati o ničemer drugem kot o tem, da se mora varno in po predpisih peljati, kamor se pač hoče. Torej, vsi tisti, ki greste na kolo zato, da »spucate glavo«, ne počnite tega, za božjo voljo! Kolesarji smo udeleženci v prometu. Prometu, ki je vse bolj gost in na žalost vse bolj hiter. In na vse to, kakorkoli razmišljam, človek, »navaden« človek nima vpliva. Voznik, ki drvi skozi vas s hitrostjo 80 km/h, ni sam kriv, kriva je država! Torej …
Od nekdaj sem pravil, da za šoferski izpit ni dovolj, da imaš vodo in kri v redu. Za pridobitev šoferskega izpita bi morali biti psihološki testi na prvem mestu.
Kolesaril sem iz Tatinca proti Čadovljam. Resnica je, da sem bil zaradi razsutega peska na koncu vasi precej blizu polovici, če ne kar na sredi desne polovice ceste. Resnica pa je tudi, da je bila nedelja in ura je kazala približno devet.
V tistem trenutku sem tik za zadnjo gumo svojega kolesa slišal močno ječanje pnevmatik in takoj za tem hrupen zagon motorja in točno se je slišalo, kako je zaškrtal menjalnik, ko je besni voznik prestavljal iz tretje v drugo prestavo. Obšel me je tesno na milimetre in takoj pred mojim nosom spet zavrl na dve debeli črni črti. V sekundi, kot bi ga nekdo spekel v zadnjico, je izstopil iz avta in me zagrabil za majico, da sem se komaj »normalno« ustavil, ne da bi padel. Jasno, da sem se ustrašil zase, ker je bil tip videti zares besen in po vrhu še večji od mene. Kaj vse mi je naštel v nekaj hitrih stavkih, ne bom napisal, ker se ne spodobi. Čakal sem samo še močan udarec njegove pesti v obraz. Zamahnil je, a na srečo si je nekje na polovici zamaha premislil. Še enkrat me je poslal tja, od koder sem prišel kot novorojenček …
No, da ne boste mislili, da je tja poslal samo mene, poslal je vse nas, ki kolesarimo, vse! Od samega strahu in presenečenja sem pozabil izustiti kaj primernega v lastno obrambo. Konec koncev sem bil na sredi ceste zaradi razsutega peska na cesti, in to v njegovi vasi. No, samo predvideval sem, da je iz Čadovelj, čeprav si nisem mogel predstavljati, da v tako lepi vasi živi tako besen človek. Za trenutek, vendar dolg kot sama večnost, je z v pest stisnjeno desnico pihal v moj obraz svoj bes in čakal, kaj mu bom rekel. Ničesar nisem mogel izustiti. Besni voznik je nelagodno napeto pavzo izkoristil za refren malo prej zreferiranih psovk. O, kako grozno se je drl in groza njegovih besed me je še dodatno okamnila. Bil sem prepričan, da tokrat njegov zamah ne bo obstal na polovici …
Spet je utihnil in spet sem vedel, da čaka moj odgovor, zakaj se vozim sredi ceste, da me on, ki se mu zelo, zelo mudi, ne more prehiteti oziroma da je komaj zavrl in da bi bilo bolje, če bi me povozil, kot pa da zdaj z mano zgublja čas …
Vse, kar sem lahko rekel, je bilo: Ne morem verjet, da je lahko Čadovljan tako besen na tako lepo nedeljsko jutro … Kam pa se človeku iz Čadovelj lahko tako mudi v nedeljo zjutraj … Kot vidim, na zadnjem sedežu nimaš žene, kateri ravno odteka voda, ali otroka, iz čigar noge teče kri? Ali ne vidim dobro? Ampak res ne vem, kako se ti lahko mudi, da greš tam, kjer je omejitev štirideset, osemdeset kilometrov na uro?
No, zdaj sem pa res pričakoval dober »kroše«!
Brez besed je sedel v avto in čisto počasi odpeljal naprej. Niti na svidenje mi ni rekel. Skomignil sem s prestrašenimi rameni in se odpeljal. V Goričah pri Mici sem moral svoj strah odplakniti s steklenico osvežujoče pijače. In glej ga, sedel je tam za drugo mizo sam s cigareto v roki. Opazil me je, a rekel ni nič, dokler nisem spil polovice tekočine iz steklenice. Vstal je s svojega stola, videti je bil še večji kot prej, pristopil k meni in iztegnil desnico. Ne ni me boksnil. V opravičilo mi je ponudil svojo desno dlan, podnaslovljeno z: Oprosti, res sem pretiraval in res sem bk … Ne bi smel tako noreti skozi vas … Prav imaš, kam hudiča se človeku lahko mudi na tako lepo jutro … smo res že vsi tako živčni, da bi na nedeljsko jutro najraje poleteli od Čadovelj do Obija … saj rabim samo en Jupol, a zdaj sem si premislil in se ustavil tu na kavi …
Seveda sem mu oprostil …
