Janez Žirovnik

Janez Žirovnik
in njegov največji podvig

Bila je nedelja 2. avgusta 1959. leta. Tribune nogometnega stadona v Skopju so bile nabito polne. Niti škatlice cigaret ne bi mogel vzeti iz žepa so pravili. Vsi so stali. Pričakovali so cilj dirke Po Jugoslaviji ter tako na najboljši in najlepši način pozdravili šesto zaporedno zmago Jugoslavije v ekipnem seštevku. Takrat je ekipni uspeh veliko pomenil.
Napetost se je stopnjevala iz etape v etapo takrat največje in najprestižnejše dirke v Jugoslaviji ter tretje po kakovosti v Evropi v amaterski konkurenci. Bolgari so bili »na zadnjem točku« Jugo reprezentance in z vso silo so se trudili prevzeti vodstvo. Na stadion sta na presenečenje polne tribune prva zapeljala Bolgara Kocev in Hristov s članom makedonske izbrane vrste Šabovičem v zavetrju. Upravičeni strah se je zasejal po obrazih navijačev. Za prvo trojko je »priletel« še en Bolgar, Ilijev s Petrovičem, Romunom Kozmo in Ivanom Levačičem v zavetrju... Tretjega »plavega« Žirovnika ni bilo od nikoder. In ravno od tretjega člana Jugoslovanske reprezentance je bil odvisen končni uspeh. Nikomur ni bilo jasno, kje je Žirovnik ostal, zadnje novice iz spremljevalnega avtomobila dirke so po radiu obveščale, da je v vodilni skupini....

Na štadionu je zavladala grobna tišina. Slišal se je celo vžig vžigalice, s katero si je navijač prižgal cigareto.

Pred zaključnimi klometri dirke se je odvijal strahotni boj. Bolgari so zaradi nenormalne želje po zmagi narekovali strahovit ritem. Na spustu v Kumanovem, Bolgar Kocev je »skočil« na vse ali nič. Prijel ga je samo Žirovnik, potuhnil se je v njegovo zavetrje. Kocev je dobil defekt! Dragocene sekunde so šle po zlu. Ostal je za vodilno skupinico najhitrejših. Žirovnik je začel na vso moč peštati pedala. Moral jih je ujeti in tako zasigurati zmago Jugoslavije. Hitrosti ni zmanjševal niti v ovinkih, sekal jih je kot potico. Drvel je, kot še nikoli v življenju in potem se je zgodilo, kar se je moralo v vsem tem tveganju. Žirovnik se je nagnil v ovinku, neslo ga je ven, tik ob gledalcih, videl je, da ga ne bo speljal skupaj s kolesom. Z nogo se je s srečo v nesreči zataknil ob enega gledalca, izgubil je ravnotežo in vsega kar se je še spomnil je bila strahotna bolečina v glavi. Potem je nastala tema. Janez Žirovnik je ob izgubi ravnoteže zataknil enega gledalca, poletel s kolesa naravnost v jekleno štango in z glavo udaril v pločnik in padel v nezavest. Takoj po nesreči je prispela prva pomoč.

Nezavestnega so ga položili na nosila, na katerih pa ni ostal. Takoj, ko je po nekaj minutah prišel k zavesti se ni spomnil, kaj se mu je zgodilo – vedel je samo, da mora do cilja. Zdravniki in vsi ostali, ki so spremljali dogodek niso mogli verjeti in preden so ga poskusili zaustaviti na tej noriji je bil Janez že na sedežu kolesa. Drvel je naprej proti cilju. Ne, to ni bilo drvenje. Janez se je komaj premikal s kolesom. Njegovo cikcak vožnjo je spremljala neznosna bolečina, iz metra v meter mu je lezla tema na oči, a Janez je moral do cilja. Prikolesaril je čez črto in padel v nezavest. Stadion je obnemel. Zdaj se ni slišalo niti vžiga vžigalice. Edino kar se Janez spomni od tistega padca naprej, je mahanje rok skozi meglen pogled. Nič ni slišal le videl je vse okoli sebe kot bi se svet  vrtel v počasnem posnetku...

Sodniki so na hitro izračunali čase in objavili, da je Jugoslavija zahvaljajoč Janeza Žirovnika zmagala!  Stadion je eksplodiral! Če bi Janez prispel minuto in enajst sekund kasneje bi zmagali Bolgari.
Najzaslužnejši za zmago plavih je to novico zvedel šele naslednji dan v bolniški postelji. V posamični razvrstitivi je pristal na četrtem mestu.

Potem je sledilo leto 1960. To je bilo najuspešnejše leto v njegovi karieri. Na Olimpijskih igrah v Rimu je bil osmi, kar je bila vse do leta 1984 najboljša Jugoslovanska uvrstitev na Olimpijskih igrah. Zmagal je dirko po Jugoslaviji. Na tej dirki je zmagal edino etapo prav 30. julija, na svoj rojstni dan.  Prijatelji in konkurenti se ga spomnijo kot najbolj ekonomičnega kolesarja. Nikoli se ni razdajal in trošil moči po nepotrebnem. Vedno je imel občutek za dirko in vedno je bil ob pravem času na pravem mestu. Janez Žirovnik je bil »Kralj Taktike«. Bil je najpopolnejši kolesar svojega časa v Jugoslaviji, hiter in močan na ravnini, neustrašen na spustih in klanci so bili njegova poslastica. Bil je marljiv na treningih in vedno trenerjeva desna roka pri ustvarjanju taktičnih zamisli. Vsi najboljši rezultati kolesarskega kluba Rog, so bili v tistem času njegovo delo.