Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Himalajec

Je klepetal med filmom in sem ga zagrabu kt zajca in ga nesel ven iz dvorane!
Je po končanem filmu, ki si ga je za kulturni dan morala ogledati cela srednja šola, dejal profesor Geografije.
Kt zajca, z eno roko sem ga nesu, noge so mu bingljale v zraku!
Potem je z glasnim krohotom začinil še eno ponovitev zmagoslavnega dejanja. Nič posebnega, če to ne bi naredil in izjavil Rado Kočevar in če ta zajec ne bi bil Miran Pavlin, bivši kapetan slovenske nogometne reprezentance, osebno.

Oba sem v istem večeru videl na televiziji. Prvi je bil moj prfoks geografije štiri leta in drugi je bil moj sošolec štiri leta, zato sem bil nekako »domač« ob gledanju obeh na teve ekranu. Radu je bila posvečena dokumentarna oddaja Tista lepa leta, Miran pa se je začel zapletati v golovo mrežo.
Rado Kočevar je alpinist, ki je spremenil zgodovino alpinizma v Sloveniji. Tega jaz kot njegov učenec seveda nisem vedel, ker me alpinizem nikoli ni zanimal oziroma ga imam še danes za ekstremni šport, ekstremizem in ekstremisti pa mi niso nekako pri srcu in predvsem pameti. In vendar, ko sem gledal dokumentarec, ki je bil posvečen Radu sem ostal brez komentarja, zijal sem z odrtimi usti in očmi in sem bil tako frapiran, da niti gumba Rec na daljincu nisem uspel pritisniti. V šoli  smo ga klicali Himalajc. Če se ne motim zato, ker je bil alpinist, ki je plezal vsepovsod, samo v Himalaji ne... Otroci so žleht in take ponudbe ne zavračajo. Sam ga nisem nikoli tako klical, ker vem kaj športniku pomenijo nedoživete sanje. Ampak, ker ga nekaj kranjskih generacij pozna pod tem zbadljivim imenom, je naslov ostal... Saj je bil tudi do nas večkrat neizprosen...

Rado je bil povojni, govorim o drugi svetovni vojni, alpinistični junak! Bil je špica plezalec, bi se danes reklo. Vsi njegovi kolegi in kolegice alpinisti so ga celo oddajo samo hvalili in hvalili in kar je najzanimivejše….imeli so tehtne razloge za oddajanje hvale, čeprav so alpinisti znani egomanijaki in zelo težko jim gre desna dlan v dlan, ko gre za čestitke alpinistu. Jaz ga imam v spominu kot profesorja zgodovine, ki je znal razložiti tako, da sem se začel zanimati za subtropski pas in ki se je z nami šolarji predvsem igral. Med odmori, ko je bil dežurni, je s piščalko v ustih letal po hodnikih in piskal ter vpil:
Zapiš, vse zapiš, zapiš, vse zapiš!
Nikoli nismo vedeli, kdo in zakaj bi nas morali zapisati. Kje pa naj bomo, če ne na hodnikih šole med odmori? Kadilce je po vecejih lovil pantersko. Ko je zavohal cigaretni dim in je ujel ilegalca s čikom v ustih je zmagoslavno dejal:
Kadiš in serješ?
Ne, tovariš profesor, samo kakam,
se je največkrat slišal izgovor zasačenega. Rado se je zakrohotal in rekel:
Zapiš: Učenec četrtega letnika srednje šole za trgovinsko dejavnost serje v hlače!
Vsi so namreč bili zasačeni z zapetimi hlačami, jasno! Ko je zvedel, da se čez vikend udeležujem kolesarskih dirk, nisem  nikoli več bil vprašan tekoče snovi. Vsakič, ko sem bil poklican pred njegov in katedra obličje sem moral reportirati, kje sem se vozil s kolesom. Nekoč je tako dejal razredu:
No, on je dirkal v Gradcu v Avstriji in zdaj nam bo geografsko razložil, kje vse se je vozil. Potem sem moral razlagati, v kateri geografski širini leži Gradec, kjer je bil start dirke, skozi kakšno podnebje smo se vozili, kakšna je geosfera v Avstriji…

Sedi, švoh dve, ker nisi zmagal in zato, ker si pozabil omeniti, da ste s kombijem startali iz Slovenije.
Šele po ogledu njegovega dokumentarnega filma mi je postalo jasno, zakaj sem vedno dobil švoh dve. Rado je bil očitno veliki zmagovalec v alpinizmu in zaljubljenec v Slovenijo z njenimi gorami na prvem mestu seveda.
Nekoč smo dirkali po Istri in me je vprašal:
Kje ste dirkali?
Po asfaltu.

Sem odgovoril.
Dobro. In na čem leži asfalt?
Na zemlji,

Dobro. In kakšna je tam zemlja?
Mmmmmm…
Če sem pa celo dirko gledal v hrbet tekmovalcev in asfalt…Kaj ti jaz vem kaka je zemlja pod asfaltom. Vem, da je asfalt zanič, poln lukenj in nekje tako gladek, da ti še po suhem drsi kolo. Drugič glej še kaka je zemlja.

Drugič sem gledal in opazil, da je rdeča, no bolj oranžno rjava al kaj ti jaz vem. Terra Rossa po italijansko. Dobil sem trojko. Če bi še zmagal bi dobil petico, je dejal. Tako se je igral z nami učenci, kar je bil znak, da uživa v svojem delu. Prav tako je užival v alpinizmu je bilo videti in slišati iz filma, da je to delal na povsem lahkoten in neverjetno zaupljiv način. Pravijo, da je Čopov steber preplezal v osmih urah. Pri strokovnjakih sem se pozanimal, kaj to pomeni, pa so mi razložili po kolesarsko:
To je isto kot da bi ti z desetkilsko specialko, ki ima najlažji prenos 42-23, iz Kranjske gore do vrha Vršiča porabil 25 minut!
No, potem sem se odločil tole zgodbico napisati.

Rado Kočevar, eden naših najuspešnejših povojnih alpinistov, je svojo plezalno pot začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih – 1. ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, SV razom Jalovca in Čopovim stebrom v 8-ih urah. Leto dni kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom–Cicom preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer VI. stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v Centralne Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi. Še danes zelo aktivni kolesar, smučar in planinec je bil tudi aktivni član GRS, gorski vodnik, alpinistični inštruktor in uspešen predavatelj.

Takoj po koncu druge svetovne vojne se je na Slovenskem izoblikovala generacija plezalcev, ki se je zgledovala po mojstrih dolomitskih skalnih smeri, dvignila mejo preplezanih težav v skali do zgornje 6. stopnje in v domači alpinizem prvič vnesla nekaj športnega duha. Rado Kočevar, Ciril Debeljak - Cic, France Zupan, Sandi in Danica Blažina ter mnogo drugih je bilo tik pred tem, da dobijo vozovnico za Himalajo, a žal so obstali nekje vmes - med slovenskimi Alpami in najvišjimi vrhovi sveta.
Scenaristka: Mojca Volkar Trobevšek Režiser: Boštjan Mašera

';