Dušan Gerlovič. O navdihu
Bivši rokometaš, zapriseženi rekreativec, predavatelj kineziologije, vodja vseslovenskega gibanja S športom je življenje lepše pri Sokolski zvezi Slovenije, predsednik uprave fundacije Ustanove dr. Antona Trstenjaka, ljubiteljski vinar in že desetletje predsednik Fitnes zveze Slovenije.
Otroštvo sem v izvirni druščini mladostnih prijateljev preživljal v naravi, v plezanju po drevju in kopanju v reki Dravi, kjer sem se tudi naučil plavati. Doma sem mamino zaveso predelal v teniško mrežo, da smo lahko igrali tenis vsaj na cesti, ker igrišča v Ormožu ni bilo. Tudi rokomet, ki je bil glavni lokalni šport, smo igrali kar na grobem asfaltu. In v šoli smo imeli dobrega športnega učitelja, ki nas je znal ustrezno motivirati.
V gimnaziji na Ptuju sem spoznal osnove atletike, predvsem teka, in prvič tudi resno smučal na Pohorju. Zanimivo je bilo, da moja fantovska družba nikoli ni kadila, imeli pa smo luštne punce, ki so ves čas prihajale zakajene z WC! Imel sem tudi zelo dobre starše, ki so mi puščali veliko svobode.
Redno sem treniral rokomet v RK Ormož in pozneje eno leto v Ljubljani. Kot študent fakultete za šport pa sem dobil dovolj znanja, da sem vedel, da moj trener strokovno ne dela najbolje, zato sem rokomet opustil. Zdi se mi, da ima veliko rokometašev iz tistega časa danes težave s sklepi, kolki ipd. In bojim se, da bi bilo veliko slabih trenerjev treba poklicati na odgovornost tudi danes.
Med študijem sem se ljubiteljsko ukvarjal z različnimi športi. Najbolj všeč so mi bili alpsko smučanje, potapljanje in jadranje ter tenis. Bil sem tudi velik talent za tek, saj sem na vojaškem prvenstvu takratne JNA 400 metrov pretekel v 50 sekundah. In to brez treninga! Znani jugoslovanski atlet Nenad Stekić je takrat dejal: »Pa Duško, ti si stvarno dasa, moraš doći u Beograd, ja ću od tebe napraviti sportskog asa.« A vrhunskega športa si nisem nikoli želel.
Vedno sem bil ljubitelj športa za zdravje, tekmovanje je bilo v drugem planu. V Sloveniji imamo čudovito naravo, zato sem privrženec teka v naravi, tenisa, kolesarjenja, pohodništva pa tudi plavanja, pozimi pa smučanja.
Predsednik Fitnes zveze Slovenije sem že tretji mandat, od leta 2007. Na začetku je bilo precej težav, danes pa kakovosten strokovni tim zagotavlja odlično vsebinsko in strokovno delo na štirih segmentih: fitnesu, skupinskih fitnes vadbah, pilatesu in v zadnjem času zelo popularnem področju prehrane. Vsako leto organiziramo tudi mednarodni kongres fitnesa, ki je obenem največji športni kongres v Sloveniji, saj imamo vedno več kot 450 udeležencev.
Veliko skrb posvečamo strokovnemu usposabljanju – naši vaditelji in inštruktorji so najboljši v Sloveniji. Velike spremembe je tu prinesel tudi nov zakon o športu, ki ga je državni zbor sprejel pred kratkim.
Težko se sprijaznim z dejstvom, da želi »dnevna politika« prepustiti področje športne rekreacije tržnim zakonitostim ter športnim in drugim korporacijam oz. kapitalu, ki imajo za cilj samo zaslužek. Za delo v športu sta nujna ustrezna strokovna usposobljenost in širši javni interes, saj je šport za Slovenijo izredna strokovna in poslovna priložnost.
Fitnes industrija je pri nas zelo dobro razvita, saj kar 15–20 odstotkov prebivalcev redno vadi v katerem od fitnes programov. Posebej so se razvile različne oblike skupinske fitnes vadbe in pilatesa. Smo zagovorniki funkcionalne vadbe, ki razvija dobro koordinacijo in bazične gibalne sposobnosti, hkrati pa zagotavlja dobro počutje, da laže prenašamo vsakodnevne napore in predvsem stres; imamo tudi zaščiteno blagovno znamko Slovenija je fit – SLOfit).
Slovenci smo tudi v fitnes industriji športni čudež. Vrednost celotne fitnes industrije pri nas je od 200 do 300 milijonov evrov. V različnih oblikah fitnes vadbe redno sodeluje od 300.000 do 400.000 Slovencev; večina jih vadi za zdravje, vrhunski športniki pa uporabljajo fitnes vadbo kot del svojega specialnega treninga. Slovenci so se začeli resno zavedati, da so odgovorni za svoje zdravje, da morajo biti fit oz. čili.
Vsaj trikrat tedensko poskušam kaj narediti zase, pa mi zaradi »pisarniških in poslovnih« obremenitev ne uspe vedno. To se potem hitro pozna na telesni pripravljenosti in splošnem počutju ter tudi delovni uspešnosti.
Vsak zase mora temeljito premisliti, kakšen je njegov življenjski slog in kaj bi rad dosegel z vadbo. Če česa ne ve, je pametno, da poišče mnenje strokovnjaka oz. strokovno usposobljenega trenerja. Posebno je treba paziti tudi na prehrano. Napak, ki smo jih delali desetletja, ne moremo odpraviti v treh mesecih!
Navdihujejo me tisti, ki so kaj poskušali spremeniti na bolje ali jasno povedali, kaj je narobe. Blizu mi je izrek francoskega matematika in filozofa Henrija Poincareja: Ni simbolov za zmedene ideje. Všeč sta mi tudi odločnost generala Maistra, ki ja zaslužen za našo severno mejo, in misel akademika dr. Antona Trstenjaka, da moramo »vkup držati«.
Slovenci smo v športu res dobri in učinkoviti. Zakaj? Ker je »simbolno jasen, odločen in drži nas vkup«! Da bomo čili in zdravi, smo odgovorni predvsem sami. Jasno je: redna športna oz. fitnes vadba ob strokovnem nadzoru ter zdravi prehrani dela čudeže.
