Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

»Drugo leto bom gotovo spet na startu«

Petra Kavčič

Petra je imela načrt prvič preteči 10-kilometrsko razdaljo, kar ji je tudi uspelo. Petra se je skozi projekt izoblikovala v tekačico, kar je bila tudi naša želja. Med projektom se je srečala z veliko težavami, predvsem je imela nekaj obdobij, ko ni mogla oziroma ni smela teči. Na koncu je vse uspešno premagala in na maratonu pretekla celih 10 kilometrov v kosu, kar ji je uspelo prvič.

Petrina izjava ob koncu projekta: »Na začetku naj povem, da sem se kar nekaj časa odločala, ali naj se pridružim ekipi ali ne. Predvsem sem se bala prevelike odgovornosti sprejeti takšno obveznost. Zavedala sem se, da moram poleg službe bolj ali manj sama skrbeti še za tri otroke. In časa za treninge res ne bo veliko, potrebne bo veliko organizacije in treba se bo odpovedati drugim stvarem. Priznam tudi, da me je vmes nekajkrat prijelo, da bi prenehala trenirati. Danes lahko rečem, da mi ni žal, da sem sodelovala. Izredno všeč mi je bil profesionalen odnos trenerja, ki je res strokovnjak na tem področju. Nikoli me ni nič silil in me je včasih on bolj držal nazaj, ko vmes nisem mogla opravljati treningov. V spominu mi bo ostala tudi super ekipa tekačev, ki je sodelovala v tem projektu. Čeprav se nismo veliko družili, smo postali prijatelji in se ves čas spodbujali in navijali drug za drugega. Že ko sem pretekla prvi maraton, 5 km v Slovenskih Konjicah, sem v sebi začutila, da mi zna uspeti preteči tudi 10 km na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu. Treninge sem bolj ali manj opravljala sama, seveda pa pod trenerjevim nadzorom in navodili. Moja najljubša pot za tek je iz Urha čez gozd na Orle. Zadnji teden pred maratonom sem trening opravila le v ponedeljek, ker mi zaradi službenih obveznosti več ni uspelo. V soboto sem z otroki šla po številko. Potem pa sem mlajša dva peljala k prijateljici Urši, ki jih je naslednji dan tudi pripeljala na cilj maratona. V nedeljo sem se s starejšim sinom Luko odpravila zgodaj zjutraj v mesto. Po slikanju sem počasi odšla na start. Ta množica ljudi, glasba, ljudje ob progi, tega se resnično ne da opisati, koliko dober občutek je to. Med tekom sem poslušala glasbo na telefonu in tekla. Vsak kilometer, ki je bil za menoj, mi je dal še dodatnih moči. Vmes sem enkrat pomislila, da bi malo hodila, vendar sem si rekla: saj zmoreš in teci naprej. In uspelo mi je. Prvič v življenju preteči, torej brez vmesne hoje, razdaljo 10 kilometrov. Za marsikoga to ni veliko, zame je bila to razdalja, ki se mi je zdela pred enim letom nedosegljiva. Občutek, ko prihajaš v cilj in vidiš še otroke in prijatelje s plakatom, ki navijajo za tebe, je pa sploh pika na i. Zelo sem bila zadovoljna tudi z rezultatom 1 uro in 11 minut. Drugo leto bom gotovo spet na startu.

Na koncu se zahvaljujem mami, ki je vskočila in pomagala pri vsakdanjih obveznostih glede otrok, ter seveda tudi svoji prvi trenerki Živi, ki me je lanskega oktobra začela uvajati v tek.«

Matjaž Kragelj

Tudi Matjaž je povsem izpolnil svoj cilj. Želel je teči hitreje od 42 minut, kar mu je povsem uspelo. S povprečno hitrostjo 4:08/km je bil zelo zadovoljen. Povedati moramo, da večji del projekta ni kazalo na to, da nam bo to uspelo. V zadnjem mesecu treninga je z intenzivnim treningom zelo napredoval in precej »odskočil« od napovedi.

Matjaž je o projektu povedal: »Ne zgolj zaradi prečkanja ciljne črte, bolj zato ker je uspelo, ker se je izšlo po načrtih. Če bi moral na kratko oceniti projekt oziroma vadbo priprave za Volkswagen 20. Ljubljanski maraton, bi rekel zgolj – na meji popolnosti. To vem zdaj, ko so za menoj štirje ljubljanski maratoni v zadnjih štirih letih. Če primerjam čase (46’, 45’, 44’ in 41’), je skok oziroma napredek, potreben za desetko – očiten. Napredek v rezultatu jasno kaže razliko med samostojnim treningom in vodeno vadbo. In pravimi prijemi ob pravem času. Čeprav smo vadbo spomladi začeli umirjeno, smo postavili dobre nastavke za zadnja dva meseca, ko je šlo praktično vse odlično. Predvsem tempo teki in razdalje so bile zame nekaj novega, napornega, a hkrati so mi dali največ. Ti dve vrsti treninga sta odlično zapolnili tek na tekalni stezi, torej tip treninga, ki sem ga opravljal v preteklosti. Še nekaj tednov pred letošnjim nastopom na Volkswagen 20. Ljubljanskem maratonu nisem bil prepričan o dobrem izidu, o takšnem izboljšanju, saj sem se šele en teden in tri tedne prej udeležil sploh prvih in edinih tekov v sezoni, pa še to na petkilometrski razdalji. A čas (0:19:35) je napovedoval, da bi lahko bil rezultat na maratonu tak, kot smo ga načrtovali, tek je bilo treba le še odteči ...

S končnim rezultatom (0:41:22) sem zadovoljen. Tistih 23 sekund pa bomo odpravili prihodnje leto ...

Za tek pod 40 minutami bi bilo treba vnesti precej več discipline, volje, morda tudi spremeniti prehrano. Za take prijeme sem absolutno prelen, poleg tega pa – tek mora ostati zabava, ne obremenitev. Vsaj na rekreativni ravni naj bi bilo tako.«

';