Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Do Butoraja in naprej. S kolesom skozi belokranjsko srce

Ali kdaj zaprete oči, se umirite in si predstavljate, kaj bi najraje od vsega želeli početi? Meni se je ta podoba zadnjo junijsko soboto prikradla kar sama, ko sem se bolj po sreči kakor po pameti udeležila 12. kolesarjenja po Beli krajini »Goni kolo«. Čudovita pokrajina, srčni ljudje in najljubša aktivnost so mi na 80 kilometrov dolgi progi med Črnomljem, Semičem, Metliko, Podzemljem, Butorajem in Vinico pričarali »dan za bogove«, ki ga niso zmotile niti visoke temperature.

Roko na srce, zmotilo ga je samo to, da Boga ni.

Povsem drugačno poganjanje pedalov

Kdor pozna Belo krajino, ve, kako veseli so lahko dnevi okoli kresne noči, saj se na jurjevo simbolično odpre narava in Belokrajnci to z različnimi prireditvami še kako proslavijo. Pa vendar najbrž najbolj na svoj račun pridejo prav kolesarji, ki se zapeljejo po pokrajini in v skoraj štiriurni vožnji Belo krajino od blizu spoznajo. Kolesarjenje namreč poteka ravno prav hitro in v skupini, v tako imenovanem pogovornem tempu, ki brez težav omogoča spoznavanje narave pa tudi ljudi.

Da vožnja poteka ravno prav hitro in povsem varno, ima največ zaslug glavni organizator, predsednik Športnorekreativnega društva Črnomelj Bojan Lozar, ki niti sekunde dogodka niti metra vožnje na cesti ne prepusti naključju. Druščino 120 kolesarjev je tako pozdravil in opremil z napotki že pred startom, točno ob deveti uri pa se je z velikim terencem in poživljajočo glasbo odpravil na cesto, katere en del si je povsem izboril samo za kolesarje. Od Črnomlja smo se v strnjeni koloni odpeljali mimo Ručetne vasi do Semiča, kjer je bil po dobrih 10 kilometrih prvi postanek.

Že prvo druženje v prijetni senci ob hladni pijači je pokazalo, kako raznolika družba smo. Večina kolesarjev je bila sicer domačinov, Belokranjcev, ki slovijo kot dobri kolesarji. Ne nazadnje imajo kar nekaj dobro organiziranih klubov in s tem tudi organiziranih kolesarskih rund, ki so jim le še dodatna spodbuda po že tako vabljivih kolesarskih poteh. Udeležba na taki prireditvi je za njih samo umevna. Malo več je bilo moških kakor žensk, nekaj pa je bilo tudi otrok, seveda v družbi staršev. Večina je imela specialke, ne pa vsi, veliko kolesarjev je bilo tudi z gorskimi in drugimi kolesi, nekdo je poganjal celo ponija. Nekateri so bili za pot celo preslabo opremljeni, ampak v ospredju seveda ni bila hitrost, ampak srčnost, druženje, kolesarjenje pa tudi pogum.

Iz Semiča smo se mimo Črešnjevca in Krvavčjega vrha odpravili do Metlike in se po nadaljnjih 12 kilometrih okrepčali z belokranjsko pogačo. Že drugi postanek v manj kot eni uri vožnje bi lahko koga navdal z mislijo, da je to prireditev, kjer se samo je in pije, a bodo za takega misleca končne številke dovolj zgovorne. Počutje je bilo po 22 kilometrih res daleč od utrujenosti, noge so bile ob povprečni hitrosti med 20 in 22 kilometrov na uro po sicer razgibanem terenu ravno prav ogrete, srce pa je bilo le bolj veselo, odprto in sproščeno kakor na tekmah; takšna vožnja mu pač ni pomenila dodatnega napora, ampak kvečjemu razvedrilo. Zame osebno je bila to povsem nova izkušnja, saj sem večino svojega kolesarjenja v zadnjih letih vendarle gledala na števec. Priznam pa, da že zelo hitro na poti nikakor nisem podvomila o trudu, ki bo potreben tudi za takšen, s postanki obogaten način vožnje. Proga je bila namreč začrtana in noben postanek je ni skrajšal niti za meter; 80 kilometrov je bilo treba odpeljati, prej ali slej. So me pa ob teh vendarle športnih občutkih presenetile prijetnost, družabnost in sproščenost med sokolesarji, s katerimi smo prav zaradi postankov čutili čedalje trdnejšo vez.

Ura se je bližala poldnevu in vročina je napovedala težji del dneva, ki pa se zaradi odlične organizacije in skrbi za kolesarje ni zgodil. Po dobrih dveh urah smo se ustavili na kosilu, kjer smo si v idiličnem kampu Podzemelj ob Kolpi privoščili tudi daljši postanek v senci. Če je kdor koli že začutil premoč kakšnega sončnega žarka ali pomanjkanja hladne pijače, se je lahko vsaj toliko okrepil, da je bil spet pripravljen na boj. Nekateri smo bili ta trenutek morda celo bolj sveži kakor zjutraj! V družbi petih kolesarjev smo tako prvič poklepetali o poti, ki je še pred nami, tudi zato ker sta si dva želela odpeljati krajšo, 50-kilometrsko traso. Podučili smo se, da se bosta poti razšli po naslednjem postanku, ko se bodo nekateri že začeli vračati proti Črnomlju, drugi pa bomo pot podaljšali proti Vinici in tako krajši poti dodali 30 kilometrov. Tako smo krajši in daljši imeli še skupno pot do postanka v Butoraju. Zakaj ravno do tam, je Bojan že vedel.

Goniti kolo za Dominika

V Butoraju je bila na naš prihod pripravljena vsa vas. Gasilski dom, najhladnejši prostor tistega dne, se je predstavil z vso svojo srčnostjo: na eni strani izjemen hlad prostora, na drugi toplina, kaj toplina, vročica butorajskih src. Kot da bi nas obe skrajnosti želeli opozoriti na to, da tudi v življenju ni le enega, da je, žal, eno in drugo, poleg lepega tudi slabo. Mislim, da smo v tistem trenutku vsi začutili (ne)moč življenja. Med nami so zavladale nepojmljiva energija, tiha povezanost in ena sama srčnost, da če bi bil Bog na tem svetu, bi vse to gotovo uresničil. Tako pa se nam je v enem najlepših trenutkov dneva lahko le pridružil fant, za katerega smo kolesarili in mu pomagali le po svojih močeh.

16-letni Dominik je na svoji koži spoznal neposreden prehod iz ene skrajnosti v drugo, iz svetlobe v temo, iz toplote v hlad, kaj hlad, led, ki ga niti v najbolj vročih trenutkih življenja ne moreš in nočeš sprejeti. Še pred pol leta je bil izvrsten rokometaš, kadetski reprezentant, odličen športnik, torej, in tudi odličen učenec, državni prvak v hitrem in zanesljivem računanju. Z očetom Borisom sta kovala načrte za njegovo strmo vzpenjajočo se športno pot, od katere pa ga je odvrnil – trenutek. Trenutek, ki se nikoli ne bi smel zgoditi, trenutek, ki s tem, da je, dokazuje, da Boga ni. Le en skok, en gib je namreč Dominika pred pol leta prikoval na invalidski voziček in mu takrat odvzel praktično vse možnosti za gibanje.

Vsa Dominikova družina, tudi vas Butoraj in marsikdo v Beli krajini so tiste prve dni januarja začeli pisati novo zgodbo. Najprej je bilo težko sploh vzeti v roke pisalo, list je ostajal bel in težak, potem pa so iz dneva v dan, iz tedna v teden in pozneje iz meseca v mesec črkam dodajali črke, besedam besede in stavkom tudi stavke. Zgodba se tako po pol leta piše. Čeprav bolečina ni nič manjša, so pa veliko večje volja, želja, odločenost in moč za njeno nadaljevanje. »Če smo prvo zmago dosegli s tem, da se je Dominik zbudil iz kome, si zdaj želimo tudi naslednjih,« pravi oče Boris Lozar in ne skriva hvaležnosti vsem sovaščanom, še posebej pa Mateji Benec z družino. »Težko je, z ženo sva vsak dan v Ljubljani pri Dominiku, sovaščani pa pomagajo pri skrbi za drugega sina in hčer. Toliko srčnosti smo doživeli v teh trenutkih in to nas opogumlja, tudi Dominika. In tako čedalje bolj v ospredje prihajajo tudi pozitivne misli, z Dominikom že imava načrte za prihodnost, vse bova naredila za to, da bi se udeležil paraolimpijskih iger čez štiri leta v Tokiu.«

Delček svojega srca so Dominiku dodali tudi skupina organizatorjev, Bojan, Jovanka, Katarina, Brane, Vinko, Iva, neutrudni fotograf Andrej in z njimi tudi vsi sodelujoči prireditve Goni kolo, saj bo šel del startnine za pomoč pri njegovem zdravljenju. Žal bo to le kapljica v morju njegovih potreb, ampak bolje in močneje ne znamo. Prav vsak od nas pa je tisti drugi del kolesarjenja veliko gotovo razmišljal o Dominiku in mu iskreno želel okrevanja; saj verjamemo v moč pozitivnih misli, kaj ne?

Kaj je narobe s tabo, če ne kolesariš?!

Kolesarji smo se po tem srčnem srečanju razdelili, eni so se odpravili nazaj proti Črnomlju na skupno 50-kilometrsko razdaljo, drugi smo pot nadaljevali čez Dragatuš in Drežnik do Vinice, kjer nam je Turizem Malerič poleg mrzle vode pripravil tudi prigrizek ter malo vina in piva; bližina cilja je bila že na vidiku. Ozračje med nami je bilo še veliko bolj razigrano; kot da bi sproščenosti zaželeli tudi vsem, ki z nami ne morejo kolesariti. Tako sem v klepetu z domačini izvedela za marsikatero znamenitost Bele krajine, za njihove kolesarske navade in za to, da razlogov, da nekdo ne kolesari, v Beli krajini ni. Pokrajina je tako lepa, ceste varne, in če želiš, tudi družba prijetna, da se moraš skoraj že vprašati, kaj je narobe s tabo, če ne kolesariš.

V tem zadnjem delu od Vinice prek Bojancev in Tribuče do Črnomlja se je pokrajina res pokazala v najlepši podobi. Močna travnato zelena v kombinaciji s pšenično zlato nam je v prelepem sončnem dnevu vrnila vse odkolesarjene atome moči in malo pred pol četrto popoldne smo radostni prispeli nazaj v Črnomelj. Številke so pokazale 80 kilometrov in več kot 900 metrov višincev. Prireditev Goni kolo 2016 je znova potrdila, da je rekreacija v dobri družbi najboljša stvar na svetu, letošnja pa nas ni postavila le na piedestal kolesarjenja, ampak tudi življenja.

Hvala za to izkušnjo, Bojan, hvala, Dominik in Boris! In ker je postanek tudi v življenju le čas za okrepčilo in kratek počitek, si seveda želim, da bi poteh po Beli krajini čim prej odkolesarili tudi skupaj in da bi vsak od nas dosegel vsakega od zastavljenih ciljev, kakšnega morda tudi skupaj! Srečno na vaši poti!

';