Dirka

Enaindvajset etap v triindvajsetih dneh. Tri tisoč tristo petdeset kilometrov cest…
Kolesarji na Touru se ne bojijo klancev. Tam gre težko a počasi, varno. Bojijo se ravnine, bojijo se spustov, bojijo se ovinkov. Izmed vseh na startu ga ni heroja, ki bi ne poznal teh strahov. Strah se ne poraja zaradi trpljenja in utrujenosti. Strah jih je padcev, ki se lahko končajo tudi usodno. Usodno pomeni, da ne moreš nadaljevati dirke, da ne moreš dirkati do konca sezone, usodno je bilo tudi že za ceno življenja. Tour je tudi že jemal življenja…

Ravninske etape, ki so »nezanimive« in zato dolgočasne, ker ni klancev in ne odločajo o prvih mestih v skupnih seštevkih največkrat postrežejo z nepričakovanimi presenečenji.

Tisti, ki trasirajo dirko, vedno poskrbijo za napet boj. Tega iz naslanjača ne opazimo. Če gledalec sliši, da je ravninska etapa, zanimanje pade, ker se pričakuje skupinski sprint, katerega bo slavil nekdo izmed specialistov za to kolesarsko prvino. Največ navijačev pred televizijo se dolgočasi ob spokojnem ritmu pelotona, ki se plazi skozi Francijo. Režiser nam kaže gradove, morje in jezera in reke in ljudi, ki pozdravljajo karavano. Trudijo se obdržati nas budne. Da, so tudi etape, ko je peloton miren. Beg je uspel, glavnina jih je spustila naprej, zdaj je čas za uro, dve, kolesarjenja, ko je treba paziti le toliko, da ne postaneš lačen, žejen, da ne zapneš zadnjega kolesa tistega pred tabo…

ni podpisa

Tisti kolesarji, ki pa na Tour pridejo po dobro uvrstitev vedo, da je vsaka etapa vojna zase.

Ravnina za njih ni ravnina, ampak nevarnost.

Nevarnost, ki jo prinaša veter na določenih delih proge. Nekje piha v prsa, nekje v hrbet, a nejnevarnejši je tisti, ki piha s strani.

Ravnine se bojijo zaradi hitrosti, ki danes že dosegajo petdeset kilometrov na uro v povprečju. Da dosežeš tako povprečno hitrost moraš drveti vseskozi okoli petinpetdeset, šestdeset in več po ravnem, ker ti ovinki skozi mesta in vasi povprečje glodajo in zbijajo. Drveti šestdeset na uro v skupini, kjer so krmila na centimeter narazen in so obročniki na centimeter drug ob drugem in drug pred drugim je za težko predstavljivo.

Na televiziji ali ko mimo tebe švignejo, je videti vse tako preprosto, tako preprosto vendar je vsak kolesarjev čut, vsaka mišica vedno na preži in samo trenutek nezbranosti je pri teh hitrostih usoden.

ni podpisa

Zakaj drvijo po ravnem s tako hitrostjo? Zato, ker vedo, da je na tem in onem kilometru ovinek, ki je tako ozko grlo, da gre skozenj le kakih pet, deset kolesarjev, vsi za njimi bodo izgubili vso hitrost in bodo porabili veliko več časa, da ga zvozijo. Vsi hočejo biti prvi v ovinku, ker se bojijo, da bodo izgubili stik z vodilnimi, da bodo težko še kdaj v etapi vključeni v boj za najvišja mesta za najboljše položaje, ki so izhodiščna za dober rezultat. Zato, ker vedo, da je nekje tako slaba cesta in je zato manj možnosti za okvare ali padce, če si v prvih vrstah. Zato, ker je na koncu mesta klanec, ki je tako strm, ozek in s kockami posut, da ga bodo prvi še prevozili s kolesom pod sabo, tisti bolj zadaj pa ga bodo morali riniti ob sebi. Zato, ker vedo, da ob tisti morski obali piha tako močan stranski veter, da če nisi med prvimi petnajstimi, ki na cesti najdejo drug za drugim prostor za zavetrje postaneš puhek, ki je odpihljiv ob prvem pišu. Zato, ker brez zavetrja obtičiš na elastiki, ki se strga vsakič, ko kak kolesar ne zmore boja z vetrom. Zato, ker morajo svojim najboljšim v moštvu ves čas nuditi zavetrje, da bi oni potem izza njih z zadostno zalogo moči zmogli priti prvi v cilj. Zato, ker je na polovici dirke tako grozovit spust po ovinkasti cesti, s samimi luknjami in oljnimi madeži, da tisti spredaj preživijo, tisti zadaj pa zavirajo za svoj obstanek na sedežu…

Na Touru ni lahke etape. Vsak zase je grozovita, zahrbtna in nevarna. Opisane pa so povsem drugače. Opisane so kot čudovite trase, ki potekajo ob Azurni obali in prečkajo nekaj prelepih turističnih mest, slikovitih vasic s pogledi na nebeško modro morje… Gorski prelazi so opisani kot razgledne točke, ki ponujajo enkratno slikovite poglede v doline, na reke, slapove in romantične turistične vasice….Namen teh opisov je zadovoljitev turističnih ponudb, katere tudi skozi Tour ponujajo številni oglaševalci in sponzorji. Številni navijači morajo vedeti, kje vse gre dirka in kaj si na njeni poti lahko lepega ogledajo ali nekaj nepozabnega doživijo. Tekmovalci se teh opisov spomnijo šele nekaj let po zaključenih karierah. Takrat se skušajo spomniti tega in onega letovišča, tiste vasice ali mesta, klanca ali spusta, reke, ki je tekla mimo, mesta, ki bi ga radi še kdaj obiskali, če bi le vedeli in se spomnili, kje so ga srečali…

Foto: Stefano Rellandini,