Delček slovenske športne zgodovine

Pošiljam vam podatke o tekmovalnem kajakaštvu iz leta 1959., napisano po spominu. Uradnih rezultatov nima niti Kajakaška zveza v Ljubljani.

V petek 23.11.2018 v Delu v članku »Marjan jih je gledal s stadiona skozi okno«, ste navedli podatek, ki ni točen. Napisali ste: Simon Oven je 2017 in 2018 osvojil skupno zmago v svetovnem pokalu in letos naslov svetovnega prvaka v spustu na divjih vodah. To je točno. Nato nadaljujete, »kar doslej med kajakaši ni uspelo še nobenemu Slovencu«. Kar pa ne drži. Ker se v zdajšnjem času pojavlja nekaj potvorjene zgodovine, na mnogih področjih, bom s tem prispevkom pripomogel k resničnosti iz kajakaškega tekmovalnega športa.
Julija, leta 1959,  je Švicarska kajakaška zveza v Ženevi, ob izlivu reke Rone iz jezera, organizirala svetovno prvenstvo v slalomu na divjih vodah. Tega tekmovanja se je udeležila tudi jugoslovanska reprezentanca, skoraj v vseh tekmovalnih kategorijah.
Teden dni po tekmovanju v Ženevi je Francoska kajakaška zveza organizirala »PRVO SVETOVNO PRVENSTVO« v kajakaškem spustu na divjih vodah v pokrajini Limousin v Treignacu na reki Vezere. Jugoslovanska kajakaška zveza v Beogradu je sklenila, da se tega prvenstva reprezentanca ne bo udeležila, ker ni nobenih izgledov, da bi dosegli kakšne boljše rezultate pa čeprav smo kajakaši v spustu na divjih vodah, na mednarodnih tekmovanjih, bili izredno uspešni.

Na pobudo Tonija Prijona, ki je prišel v Ženevo v sestavu Zahodno nemške reprezentance, sva se s sotekmovalcem Pavlom Bonetom odločila, da poskusiva priti na tekmovanje v Francijo. Pridobila sva še kanuiste Mirota Dvoršaka, da smo se podali v boj za uradno prijavo na to tekmovanje preko Kajakaške zveze Jugoslavije. S pomočjo Zagrebčana Kadrnke, ki je živel v Ženevi in tekmoval za Švico, nam je uspelo preko jugoslovanskega in francoskega konzulata pridobiti francosko vizo in uradno prijavo za tekmovanje.
Ekipo Jugoslavije smo sestavljali: Pavel Bone in Bogdan Svet, tekmovalca v disciplini F (oznaka za zložljive kajake, plastičnih še ni bilo), ter Miro Dvoršak, kot vodja in trener ekipe.

Po zaključku v Ženevi so nas sprejeli v svoj avtobus Vzhodni Nemci. Na prihodu v Treignac, ki je bil brez hotela, je problem nastanitve rešil župnik, ki nam je posodil šotor. Tekmovanje je potekalo na res divji vodi, ki so jo še otežili s tremi umetnimi preprekami. Tekmovalne kategorije so bile: F ( faltboot) ženske, moški, C-1 moški, C-2 moški, C-2 mix (ženske, moški). Rešilnih jopičev in čelad še nismo poznali. V kategoriji F, v kateri sva tekmovala z Bonetom so bili doseženi naslednji rezultati:
Prvi svetovni prvak v kajakaškem spustu na divjih vodah je postal Toni Prijon, Nemčija, drugi je bil Pavel Bone, Jugoslavija, tretji je bil Švicar (nimam priimka). Tretjepaplasirani Švicar je tekmoval s kajakom iz Solkana, ki ga je izdelal prav Bone.
Ker po teh dveh svetovnih prvenstvih ni bilo v Sloveniji niti v Jugoslaviji nobenih kajakaških tekmovanj smo ostali v Nemčiji. Vse stroške smo si sami plačevali vključno z udeležbo na svetovnem prvenstvu v spustu na divjih vodah v Franciji. Za čas bivanja v Nemčiji smo se celo zaposlili. Konec vsakega tedna smo tekmovali v Nemčiji in Avstriji. Še isto leto smo novembra vrnili v Slovenijo. Mislili smo, da do Kajakaške zveze Jugoslavije nimamo nobenih obveznosti. Napaka! Po prihodu v domovino je bil Pavel Bone zaradi doseženih rezultatov v letu 1959 in osvojitve srebrne kolajne na svetovnem prvenstvu v Franciji proglašen za najboljšega športnika Primorske za to leto.

Toda zgodbe še ni konec.
Pozimi sem smučal in tekmoval v smučarskem teku. Po prihodu iz Nemčije sem se na izbirnem tekmovanju uvrstil v študentsko reprezentanco Jugoslavije za tekmovanje na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji. Tik pred odhodom, bilo je februarja 1960 je prišlo s Kajakaške zveze Jugoslavije obvestilo: Miro Dvoršak, Pavel Bone in Bogdan Svet, so kaznovani z enoletno prepovedjo tekmovanj doma in v tujini zaradi samovoljne udeležbe na tekmovanjih v kajaku v Avstriji in Nemčiji. Zaradi moje izločitve iz ekipe za Chamonix, manjkal je tekač za štafeto, je naknadno odpotoval Jaka Reš. Ker sem v tem času tudi doštudiral, sem se odločil za odhod na služenje vojaškega roka. Zanimivo je, da sem v vojski lahko tekmoval kljub izrečeni kazni. Tekmoval sem v atletiki in smučarskem teku, tudi na civilnih tekmovanjih.
Kratka življenjepisa prejemnikov medalj v Franciji.

Toni Prijon: Solkančan, po poklicu mizar, tekmoval je za kajak klub Soške elektrarne. Med služenjem vojaškega roka v Sarajevu in Beogradu je bil krivično obsojen na vojaški zapor. Po odsluženju zapora in vojaščine in vrnitvi domov v Solkan, mu lokalni oblastniki niso hoteli izdati potnega lista. Zato je pobegnil v Italijo, v Merano. Naslednje leto se je preselil v Nemčijo V Rosenhaim, kjer si je ustvaril družino. Osvojil je nemško prvenstvo v kajakaškem spustu na divjih vodah in na podlagi vrhunskih športnih rezultatov dobil nemško državljanstvo in bil uvrščen v reprezentanco Nemčije. V Rosenhaimu je postavil tovarno za izdelavo plastičnih čolnov. Postal je svetovno znan izdelovalec tekmovalnih in potovalnih kajakov. Proizvodnjo je razširil in pri nas v Baški grapi v Podbrdu odprl delavnico za izdelavo plastičnih vesel. Ker je neizmerno ljubil Sočo je začel propagirati in organizirati kajakaške izlete po vsem Bovškem. Prav gotovo je prvi začetnik turističnega kajakaštva na Soči. Umrl je leta 2017. Bovčani bi mu lahko postavili spomenik.

Pavel Bone: Solkančan, mizar, tekmoval je za Soške elektrarne. Na podlagi doseženih tekmovalnih uspehov je postal stalni član ekipe Slovenije in Jugoslavije. Osvojil je kar nekaj kolajn na svetovnih kajakaških prvenstvih za kar pa nimam točne evidence. Z nekaterimi sotekmovalci iz kajakaškega kluba v Solkanu ima pionirsko vlogo pri prvem pristopu in preveslanju zgornjega dela Soče do Kobarida. Po pojavu plastičnih kajakov je odšel na specializacijo v Stuttgard. Kmalu je odprl svoje podjetje in bil zelo uspešen kot izreden oblikovalec. Izdelal je prvi slovenski plastični kajak in ga poimenoval Funa. Ime mu je dal po legendarnemu slovenskemu kajakašu Branku Drovniku, imenovanemu Funa. Značilnost tega kajaka je simetričnost. Sprednja in zadnja polovica čolna sta bili enaki. Bone je umrl ped dobrimi desetimi leti, podatka nimam.
V letu 1959 je bilo še vedno čutiti posledice druge svetovne vojne, predvsem pri nabavi kvalitetne športne opreme. Uspeh obeh Solkancev je med tujimi novinarji zelo odmeval. Konkurenca je bila močna predvsem ekipa domačinov in tekmovalcev iz Avstrije, Češkoslovaške in specialistov za kajakaški spust iz Vzhodne Nemčije, se je zdela nepremagljiva. Naša oblast v Sloveniji in Jugoslaviji je molčala in ni poročala o tem tekmovanju saj ni bilo po godu dosežen uspeh prebeglega Slovenca Tonija Prijona.
Torej je zaključek, da je Toni Prijon po narodnosti Slovenec, prvi, ki je osvojil naslov SVETOVNEGA PRVAKA v kajak spustu  na divjih vodah, na prvem svetovnem prvenstvu, ki je bil v Franciji leta 1959. Tekmovanj za svetovni pokal takrat še ni bilo.

Bogdan Svet
Foto: Prihod na železniško postajo in sprejem v Rosenhaimu julija 1959
osebni arhiv