Brkinsko razmišljanje o uvedbi celoletnih počitnic
Ni kaj, kalvarije po zaključenem šolskem letu so, skorajda nevede, utonile v pozabo. Ostalo je samo še pričakovanje nove kalvarije. Pa ne tiste nad, na primer Smlednikom, ampak tiste, pedagoške. Saj veste, začetek šolskega leta. Ta bo letos, no, vsaj zame malo drugačen. Preselil se bom v novo okolje, novo Alma mater. Vsaj za nekaj časa.
Ampak, naj bo to zgodba za mesec mojega rojstva, avgust. In še to za konec le-tega. Moj namen ni bil pisat o patetičnosti šolskega sistema. To sem prihranil za naslednji »žmulj bilog« kot bi to rekli tukaj na Lošinju. Kot vedno sem preblisk dobil v nekem čudnem, po naših razmerah nestandardizranemu času.
Ampak, glejte, dopust ti res »da vse frene na nulu«. (op.a. po kraševsko – spusti vse zavore)
Včeraj smo z družinsko Bravio prišli na Lošinj, v enega od mnogih (no, to je bela laž) kampov ob obali, po Darjanovih besedah, najlepše dežele na svetu. Ne, ne bom pisal o urejenosti kampa, temveč o videnem premikanju Kekcev in Mojc .
Zdaj mi je povsem jasno, zakaj se poletne razprodaje tako zgodaj začnejo. In zdaj že vidim »gospodine sa okovratnim dopupkom« kako že čakajo, da bom kaj slabega okoli tega napisal.
Ne, ne bom. Ne in pika!
Res sem vesel, da se vsaj čez poletje, v senci borovcev in petju škržatov v naših glavah nekaj premakne. Rekreacija v neslutene, včasih že pretirane višave useka totalno v naše male možgane. Gibati, gibati in samo gibati..no, že slišane besede iz ust našega skupnega , od nekaterih osovraženega, od drugih priljubljenega predsednika v sicer drugem kontekstu, ampak vseeno.
Tek, kolesarjenje, rolanje,plavanje potapljanje…mogoče podvodni hitropotezni šah. Pa saj je vseeno. Vsaj na »dopustu« se tista naša 2 milijona premakneta. In to je uspeh. Velik uspeh. Tudi mi smo zato krivi! Tožite nas!
Za vsakega, ki je namesto sendviča vprašljivega datuma ukradel korčulajskemu kmetu..breskev, ali na Lošinju smokvo med svojim tekom in med tem neznansko užival, kapo dol!
Pa ne mislit, da spodbujam rabutanje.
Ne, ne.
Všeč mi je, ko vidim cele družine, kako preživljajo svoj kakovostni čas skupaj in pri tem neizmerno uživajo. Tako bi moralo biti celo leto in ne samo tistih 14 dni, ki jih, hvala enemu odzgoraj, dobimo od naših, na srečo, delodajalcev.
Rekreacija je v slovenskih genih, drugače ne morem reč. In ponosen sem na to. Na to, kar vidim tukaj, trenutno, na obali lepe njihove ni strahu, da bi bilo kdo od tukaj udeleženih dobil kako koronarno obolenje. Gibanja je ogromno. Res. Noro.
In tako bo ostalo. Vsaj upam. Ker pogled na množice v gibanju je kot plastika, ki ti denar daje: Neprecenljivo.
