Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

130. obletnica prvega kolesarskega kluba na Slovenskem

Prvi slovenski kolesarski klub v naših krajih je bil Klub slovenskih biciklistov Ljubljana, ustanovljen je bil leta 1887, prvi predsednik pa je bil Ivan Tavčar. Klub je nastal iz domoljubnih, narodnostnih razlogov, kot nekakšen odgovor na kolesarjenje navdušenih Slovencev in odgovor na takrat že dve leti delujoči nemški kolesarski klub Laibacher Bicycle-Club (LBC).

Gospod Borut Žunič, za katerega bi težko zgolj rekli, da je ljubiteljski zbiralec starin in posledično tudi ljubiteljski zgodovinar, saj je veliko, veliko več, nas je opomnil, da je je bil na današnji dan, 22. aprila, ki je sicer Svetovni dan Zemlje, ustanovljen tudi prvi kolesarski klub na slovenskih tleh. Takole pravi: "Če si proti koncu 19. stoletja iz narodnostnih in političnih razlogov Nemci v svojem kolesarskem klubu v Ljubljani mogoče niso prav posebej želeli Slovencev, zdaj slišim, da pred leti ponovno oživljeni Kljub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887, posebej poskuša preseči podobne delitve na nacionalni ali kakšni drugi osnovi - in tako je  prav, da se na današnji dan, 22. aprila, spomnimo in počastimo 130. obletnico ustanovitve prvega kolesarskega kluba na slovenskem z imenom Laibacher Bicycle-Club 1885 (LBC). Ta je bil po sestavi članov večinsko, vendar ne povsem, nemški, ker je razvidno iz njihove spomenice oz. Kolesarskega vodiča po Kranjskem ob 10-letnici obstoja, ki so jo praznovali 1895., z naslovom "Wegweise durch Krain u. Küstenland für Radfahrer".  Zanimivo je, da so bili v klubu kljub nekoliko nižji toleranci do Slovencev zelo ponosni na domovino - deželo Kranjsko in njene lepote - ter bili v stikih z mnogimi drugimi kolesarskimi klubi po Avstrijskem, zlasti na Štajerskem. Njihovo odlično delovanje tako opeva cela vrsta ministrov in visokih uradnikov tedanje Avstrijske, vključno z njeno kraljevo visokostjo princeso Štefanijo!"

Da so bili v klubu izraziti domoljubi, priča tudi zanimiva himna, posvečena Kranjski, ki opeva lepoto njene obale (okoli Opatije, ki je pripadala vojvodini Kranjski), zelene gozdove, modra jezera,  vipavske vinograde, Alpe s Triglavom, Karavanke, Nanos in  mesti Ljubljano in  Idrijo. Pesnitev je napisal prof. Edward Samhaber, tudi sam član LBC, in služi kot uvod v ta vodič kolesarskih poti po Kranjskem in širše. Vodnik izredno natančno opisuje kar 61 različnih kolesarskih poti z znamenitostmi in prenočišči, tudi poti do Benetk.

Ne glede na to, kako dobro ali slabo so se v tistem času razumeli Nemci in Slovenci v Ljubljani, pa v opisu prvega kolesarskega izleta,  vožnje iz Ljubljane v Trst, zraven kraja Gleinitz zapišejo tudi Glince, poleg Bresowitz Brezovica, Oberlaibach pa je Vrhnika, ki se na poti postavi kolesarjem na pot na 19. kilometru. Meja med monarhijo in Italijo je bila na 79. kilometru, od tam pa je pot vodila v Storje (Štorje) in Sessano (Sežano), skozi kraj Opčina vse do končnega cilja, Trsta, ki je poimenovan Triest.

Na koncu opisa poti nemški kolesarji povedo, da v Trstu delujejo kolesarska društva Veloce-Club Tergeste, pa Veloce -Club Triestino in Klub biciklistov Tržaškega Sokola.

Kolesarski vodič je izšel v nakladi 3000 izvodov - in ga ni bilo mogoče kupiti. Mimogrede: publikacija je obsegala več kot 180 strani!

Borut Žunič, ki sam sicer ni rekreativni kolesar, ima v lasti tudi pokal (našel ga je v Nemčiji) , ki so ga nemški kolesarji naročili leta 1890 v čast enega svojih članov in je morda najstarejši športni pokal na Slovenskem. Svoje razmišljanje o zgodovini kolesarjenja na Slovenskem pa sklene takole: "Cilj pred nekaj leti ponovno oživljenega Kluba Slovenskih biciklistov Ljubljana 1887, sicer ustanovljenega leta 1887 (KSBL), kot slišim, ni izključno kolesarjenje, saj imamo takšnih združenj v tej deželi že kar nekaj. Gre tudi za povezovanje pozitivnih ljudi in uživanje življenja skozi rekreacijo, ki je v tem primeru poganjanje pedal. Osnovno vodilo kluba je spoštovanje sočloveka, pa naj gre za dame,  gospode, črne, bele, naše, njihove, drugače spolno usmerjene ali katere koli druge. Pomembna je etičnost posameznika in njegove ali njene neoporečne moralne vrednote. To je bistvo KSBL. Tako klub mogoče na svoj skromen način poskuša prispevati in popraviti kronično pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in dostojnega načina življenja v naši družbi, kdor koli si ali od koder koli prihajaš."

Tako Borut Žunič. Zdaj, po 130 letih od ustanovitve Laibacher Bicycle-Cluba, ko kolesarjenje postaja v mnogo čem prvi slovenski rekreativni šport, je zagotovo primeren trenutek, da se v času, ko Evropa postaja ena sam velika (tudi kolesarska) dežela, spomnimo začetkov organiziranega kolesarstva na Kranjskem, oziroma v Sloveniji.

In to ne zgolj z delovanjem Kluba slovenskih biciklistiov Ljubljana 1887 (v nastajanju).

';