Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Sum: »herzinfarkt«

Zadnja dirka gre med ciprese, tja pa nočemo!

Sum: »herzinfarkt«

Na tako pokončni cesti je povsem normalno, da ti srce dela hitreje od kolibrijevih kril, da je uboga pumpica v resnem sprintu. In naenkrat se je zgodilo, da je srce zaigralo indijanski tamtam, počasni dumdum pod kolesarsko majico je sprožil vprašanje, ali je že vrh ali pa se je klanec končno vdrl v spust. Ne eno ne drugo, še kar smo plezali kot mravlje na drevo in cesta je bila še vedno tik pred nosom, obrati pedalov pa vse bolj na kvadrat. Pogled na merilnik srčnega utripa je bil zamegljen in gluh, a se je videlo, da kaže ponorele številke ob srčku na ekranu. Srčna kap bo prišla še pred ovinkom, pred vrhom! Strah se je prelil čez prepoteno čelo. Znoj je postal smrtno hladen, kolesarski pot je usahnil. Na vrhu se je bilo treba zahvaliti vsevišnjemu, da sem še med kolesarji na zemlji. Ampak sum je ostal vse do domače prhe. Srce je še nekajkrat grobo zamenjalo plesni ritem, čutil sem ga v grlu, zapestju, poleg leve bradavičke, pri gležnju in sencah. Prvič me je hotelo izdati, prvič je hotelo v pokoj. Strah ni bil odveč, upal sem samo, da hoče le na dopust oziroma na prvi servis, na katerem ga ne bodo popravljali ali, bog ne daj, zamenjali, ampak le pregledali, da bi ugotovili, v kakem stanju je. Je še vozno?

Diagnoza: »emšo«

Nalijmo si iz bidona! Če pogledaš na emšo in dodaš vse klance in povprečni srčni utrip običajnega kolesarjenja s prijatelji, hitro ugotoviš, da je vsaka taka vožnja, glede na leta in dejansko stanje, pravzaprav običajna dirka. Mi venomer dirkamo! Kdo mi? Mi, rekreativni kolesarji. Če ne mi, ki imamo dolgoletne izkušnje, ki se vozimo s specialkami že desetletja, pa gotovo tisti, ki so šele pred kratkim prvič sedli na karbonskega konjička. Da, ta skupina rekreativnih kolesarjev je najbolj ogrožena. Pozor: vsak kolesar bi moral opraviti obremenitveni test! Njegovo srce je preobremenjeno in najpomembnejša tlačilka na svetu, še pomembnejša od tiste, s katero vsak dan z zrakom polnimo naše tubularje.

»Obremenitveno testiranje je ena najpomembnejših preiskav v kardiologiji, ki je zelo razširjena, preizkušena, varna, lahko dostopna in izvedljiva. Je presejalna metoda v medicinski obravnavi posameznikov, pri katerih sumimo, da imajo bolezni srca in ožilja, in tudi pri tistih, ki so s temi boleznimi že zboleli. Obremenitveno testiranje je test za oceno funkcionalne telesne zmogljivosti, porabe kisika v srčni mišici in njene prekrvavitve. Pomaga nam pri razpoznavanju prisotnosti koronarne bolezni in odločitvah o morebitni nadaljnji obravnavi preiskovancev. Rezultati obremenitvenega testiranja nam služijo kot osnova za načrtovanje terapije in telesne aktivnosti, pomagajo nam pri zdravljenju bolnikov z ishemično boleznijo srca in pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Test uporabljamo tudi pri bolnikih z motnjami srčnega ritma, pri nekaterih bolnikih z boleznimi srčnih zaklopk in ne nazadnje tudi za določanje telesne zmogljivosti zdravih oseb.«

Zadnji stavek me je prepričal, da sem se znašel v kliniki Golnik, tam me je sprejel doc. dr. Matjaž Fležar, dr. med. spec. Tip ima toliko kratic, da sem bil prepričan, da ima v roki že hladilnik z rezervnim srcem. Takrat še ni bil direktor klinike, zato je imel več časa za zaskrbljenega rekreativca.

Statično kolesarjenje z obrazno masko (brez čelade)

Obremenitveni test za kolesarja se opravi, jasno, s kolesom. Njihovim kolesom, statičnim, sobnim, ki čaka sredi ambulante.

»Za optimalno izvedbo preiskave je pomembno, da preiskovanec zna voziti kolo in pozna pomen in potek preiskave. Na kolesu mu nastavimo primerno višino sedeža in krmila ter ga poučimo, kako naj vozi kolo. Preiskovanec naj bo med testom primerno obut v udobno obuvalo in oblečen v nedrseče, udobne hlače, prsni koš je razgaljen zaradi spremljanja EKG-krivulje. Preiskovancu na prsni koš namestimo elektrode za snemanje 12-kanalnega EKG, na nadlaket pa merilnik krvnega pritiska, da lahko med obremenitvijo spremljamo krvni pritisk. Pred začetkom obremenitve preiskovancu posnamemo EKG in izmerimo krvni pritisk v mirovanju, po naročilu zdravnika tudi ob hitrem dihanju in globokem vdihu. Na podlagi preiskovančevih odgovorov z vprašalnika, EKG-posnetka in vrednosti izmerjenega krvnega pritiska, če je to treba, tudi kliničnega pregleda, zdravnik odloči, ali je obremenitveno testiranje varno. Če ni zadržkov, postopno obremenjujemo preiskovanca tako dolgo, dokler zmore obremenitev. Če se med obremenitvijo pojavijo spremembe, ki pomenijo, da obremenitev ni več varna, ustavimo obremenjevanje. V naši bolnišnici preiskovancu med obremenitvijo izmerimo tudi porabo kisika. Zato mu namestimo obrazno masko, skozi katero diha. Tako z aparatom za kontinuirano analizo plinov v izdihanem zraku lahko izmerimo porabo kisika. Med obremenitvijo spremljamo EKG, analiziramo izdihani zrak skozi obrazno masko in merimo krvni pritisk. Po končani obremenitvi preiskovanca še nekaj minut opazujemo na kolesu, nato v čakalnici počaka še najmanj pol ure. Če v tem času nima težav in če se med obremenitvijo niso pojavile spremembe, ki zahtevajo takojšnje nadaljnje ukrepanje, lahko zapusti oddelek«. Matjaž Fležar je svoj del posla opravil profesionalno vrhunsko.

Namlatil sem, ne bom povedal, koliko vatov, ker nočem, da bi me selektor Štangelj vpoklical v reprezentanco, povedal pa bom, da test traja slabo uro in da sem bil na koncu izžet, kot bi jurišal na Vršič. Testiranje se začne z nekajminutnim ogrevanjem, potem sledi start v nizki prestavi in po tem, ko misliš, da bo šlo vse z lahkoto, se težavnost obračanja samo še stopnjuje. Iz minute v minuto težja obremenitev, kot bi se ti klanec zelo počasi postavljal pokonci, vse do zidu. In zdravnik natančno ve, do kam tvoja moč seže. Če položim roko na srce in priznam, no, priznal sem si šele po tem, ko me je zdravnik pomiril, da nisem pred srčno kapjo, me je najbolj zanimalo, koliko vatov sem namlatil. In če v tako resni situaciji kolesar pomisli na vate, potem je jasno, da je potreben servisa, mogoče ne le na tem oddelku, ampak tudi psihiatričnem.

Resen pogovor

Pogovor z Matjažem Fležarjem je bil zelo poučen. Drugačen kot pa s »športnim« zdravnikom ali vrhunsko izobraženim trenerjem. Ni šlo za preverjanje kolesarske priprave telesa, ampak za preverjanje zdravja običajnega človeka. In tu je velikanska razlika.

»Pri telesni obremenitvi se vsi organi prilagajajo povečani potrebi mišic po kisiku in hranilih. Progasta mišica je organ, ki pri naporu posredno uravnava srčni utrip, pretok krvi po telesu in krvni tlak. Zaradi izgorevanja hranil v mišici se tvori tudi ogljikov dioksid, ki se odstranjuje z dihanjem; zato pri naporu dihamo hitreje in globlje. Pri naraščajoči obremenitvi oziroma obremenitvi, ki preseže tako imenovano »aerobno« zmogljivost mišice (običajno so to zelo intenzivni kratki napori), pa organizem reagira drugače; v mišici se začne tvoriti vrsta presnovkov (med njimi tudi mlečna kislina – laktat), ki še dodatno dvignejo krvni tlak in pospešijo dihanje. V tem anaerobnem območju delovanja mišice je časovno omejeno njeno delovanje; vzdržljivost za tak napor je majhna«.

Kaj se dogaja pri treningu?

Poglavje, ki vse pojasni, samo kolesar rekreativec ga mora prebrati. Fležar je to pojasnil po doktorsko, vendar vsem kolesarjem razumljivo:
»Trening je lahko oziroma je pravilno namenjen dosegi dveh ciljev: povečanju mišične moči in ali povečanju mišične vzdržljivosti. Poleg tega trening določenih spretnosti (npr. pri igrah z žogo) pripelje do oblikovanja zelo natančnega oživčenja vlaken v mišici, kar omogoča natančen gib tudi pri veliki hitrosti krčenja mišice in večji obremenitvi. Da se pri treningu ne poškodujemo, je zelo pomembno, da je mišica primerno »ogreta« in da treningi moči toliko povečajo mišično maso, da nadaljnji treningi vzdržljivosti in hitrih gibov ne povzročajo bolečin v mišici ali poškodb. Ker vsak gib nadzoruje veliko različnih mišic, ne smemo pozabiti na uravnotežen trening vseh.«
Kratko in jasno. Vendar … Vemo, kako gre s tem v praksi. Sledila je razlaga o obremenitvenem testu in njegovem pomenu za kolesarja:

»Testiranje na kolesu (praviloma pod nadzorom zdravnika) je namenjeno oceni usklajenega delovanja mišice, pljuč in srca. Poznamo testiranja, ki ne vključujejo meritve porabe kisika med testom (to so testi brez uporabe dihalne maske ali ustnika) in taka, ki to vključujejo. Testiranje uporabljamo pri zdravih ter srčnih in pljučnih bolnikih. Pri testiranju lahko vidimo, kateri organ je tisti, ki pri naraščajoči obremenitvi »odpove« in ali je ta trenutek »še v mejah normale« ali pomeni zmanjšano funkcijo enega izmed teh organov. Pri  testu natančno določimo krvni tlak, utrip in točko, pri kateri se ob naraščajoči obremenitvi v mišici pojavi anaerobni metabolizem. V EKG-posnetku vidimo delovanje srca in srčni ritem, izmerimo globino in hitrost dihanja. Na koncu testa (ko preiskovanec ne zmore več) pa določimo dejavnik, ki ga je ustavil (težka sapa, utrujene noge, prehiter utrip, bolezenski znaki npr. bolečina v prsih – angina pectoris, …). Pri športniku lahko pa na testu določimo območje najbolj optimalnega treninga, vzdržljivost in moč. Test je priporočljiv za spremljanje napredka pri treningu in odkrivanja pretreniranosti (utrujenosti). Za test se lahko odloči prav vsak, je pa priporočljiv predvsem za tiste, ki kot odrasli začenjajo telesno vadbo in imajo ob tem težave (zmogljivost ne napreduje, med vadbo se pojavljajo simptomi – bolečina v prsih, izrazito težka sapa, ki ne mine takoj ob počitku in podobno)«. Zadnji stavek sem prenesel vsem rekreativnim kolesarjem, s katerim sem po tistem dnevu kolesaril!

Srce ne ve, da je to dobro zanj

Vrsta bolezni sodobnega časa ima kot glavni ukrep za izboljšanje spremembo življenjskega sloga. To pomeni pravilno prehranjevanje, normalizacijo telesne teže, primerno stopnjo telesne aktivnosti. Glede zadnje je priporočeno, da se človek vsaj trikrat na teden giblje (rekreira) po 45 minut. Resnim rekreativnim kolesarjem je ta stavek smešen, kajne? Mi smo vsak dan na kolesu, če se le da in to krepko čez petinštirideset minut. Najbolj zdrava je aerobna aktivnost, kar pomeni gibanje, ki ne izkorišča maksimalne mišične moči. Mar kolesarji ne gremo prav na vsak klanec »do daske«? Prvi naj vrže feltno vame, ki trdi, da ni tako!  Najboljši učinek na zdravje ima aktivnost, ki ne presega 70 odstotkov maksimalne telesne aktivnosti in ne poteka v anaerobnem območju delovanja mišice. Sedemdeset odstotkov maksimalnega pulza. Če si star 45 let, na primer, je tvoj maksimalni pulz, če od 220 odštejemo 45, vrednost 175. Kdaj ste nazadnje kolesarili, da vam je pulsmeter kazal okoli 120 udarcev na minuto? Aktivnost, ki je povezana s hujšanjem, pa je še veliko manjša od te. Torej, vsi, ki mislite, da hujšate med tem, ko vam pusmeter kaže več kot 120 udarcev na minuto, pravzaprav ne hujšate, ampak samo trpite. Pri ljudeh, ki niso vajeni redne telesne aktivnosti, je ukvarjanje s športom, ki dosega meje njihove zmogljivosti celo nevarno! To velja za vse, ki se v zrelih letih lotite kolesarjenja. Malo za šalo bi lahko rekli » srce ne ve, da je to dobro zanj«. Strokoven nasvet in osnovne meritve zmogljivosti ob odločitvi za tak, bolj aktiven način življenja so zato priporočljive.

Pomirjen s kupom papirnega dokazila

Z golniške klinike sem odkorakal s kupom papirja, ki je dokazoval, da sem zdrav in pripravljen na nove kolesarske podvige, da sem opozorjen in podučen o telesu s srcem na čelu. Odkorakal sem oborožen z nasmeškom in odločen, da pridobljeno znanje delim z vsemi preostalimi kolesarji. Zanimivo je vedeti, zakaj popustimo, kadar nam postane težko. Zanimivo je vedeti, ali je varno še malo pritisniti pedala, ko smo čisto pri koncu z močmi. Zanimivo je vedeti, ali gremo lahko čez plot, ne da bi se bali »hertzinfarkta«.

Ker srce ne ve, da je to dobro zanj.

';