Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Šport starejših (ali kolesarjenje po ameriško)

Vadba naj bo predvsem užitek in veselje, da si nekaj storil zase. Kar pa ne pomeni, da ne moreš biti s sedmimi križi neverjetno fit.

Sobotno jutro. Z Bobom se po dobrih 100 km teksaškega vetra »valiva« proti domu. V kolesarskem žargonu sva že kar precej »pečena«. Bob bo imel naslednji dan 41 let. Na svojem prelepem TT kolesu vadi za prihajajoči Ironman triatlon, tudi sama imam že kakšnega za sabo...Kakšnih 50 metrov pred nama pa še vedno »navijata« Deb in Rob. Deb je stara 69 let, Rob pa 72 let. Druge je ta dopoldan veter že odpihnil naokoli.

Deb in Rob

Ko sem pred leti kot skupno darilo za znankino 50-letnico predlagala nakup cestnega kolesa, so ostali nekaj zamomljali o križu in podobnih težavah, na koncu se je zapeljala z klasičnim potovanim kolesom. Čeprav sem nekaj let pred tem doživela, kako je v popolni opremi (tudi make-up), srčno dirkala na kronometru! In ko sem kmalu nato v Arizoni videla številne starejše gospe, ki so z dirkalcem prišle tudi na kavo, sem ob tej množici pomislila nanjo. To, da v Arizoni starejše dame vozijo cestna kolesa, sem povezovala s tem, da tam treking in podobna kolesa res niso primerna, ker po makadamskih cestah v puščavi kar mrgoli kač.... Včasih kakšno vidiš tudi na asfaltni cesti. Živo ali mrtvo.

Tudi Deb je začela voziti cestno kolo pozno, s 50 leti. Pred tem je rekreativno tekla. Pa ne maratonov. Danes je nacionalna prvakinja v cestni vožnji in vožnji na čas. Še vedno dela. Je psihologinja z doktoratom. V svojem delu in kolesarjenju neznansko uživa. Vadi po programu, velik del ga opravi na skupnih vožnjah. S kolesarskimi kompanjoni pogosto razpravlja ali bi naredili še ta interval, svojo zgodbo deli z drugimi. Tempa intervalov te 69-letne dame, naj mi Gorazd Penko oprosti, se verjetno ne bi sramovala tudi dekleta Radenske Rog. Zame je bistveno prehitra.

Tudi Rob je njenega kalibra. Mogoče še hujšega (če je sploh možno). Kolo vozi že skoraj celo življenje. Ko ga gledaš, kako z minimalnim naporom (pogosto tudi klepeta med vožnjo), vleče celo kolono v veter s hitrostjo okoli 40 km/h, se vprašaš kam je skril svoja leta. Oziroma svoj 72 let. Kajti on (in Deb) ne izgledata mlajša, samo kolo vozita, kot da bi imela največ 30 let. Tempo skupinske vožnje je namreč enak, kot če na čelu vozita Deb ali Rob ali kdo v najboljših kolesarskih letih.

Vadba ni stres

Ne samo izjemna telesna zmogljivost mnogih, tudi športno viteštvo je del te teksaške kolesarske zgodbe. Za vsako menjavo na čelu kolone se zahvalijo (in te celo pohvalijo). Ko med temi vožnjami vse sorte razmišljaš, na primer kako je prijetno če so tako prijazni (do vseh), pomisliš da je mogoče tudi ta pozitivna energija Deb in Robu pomagalo da sta razvila in ohranila neverjetno vrhunsko telesno pripravljenost v pozna leta. Zadovoljstvo, da ne voziš samo za svojo kondicijo in dušo, temveč tudi za dušo drugih, povzroči še dodatno veselje in verjetno zmanjšuje stres vadbe. Pozitivna motivacija, prava in iskrena, je zelo podcenjen vadbeni element! Mogoče je to, da se je izogibamo, del naše slovenske mentalitete, ne vem ... Zamenjava tega elementa za bolj trde in dodatno stresne dejavnike (podcenjevanje, zavist, grizenje drugih, negativizem ipd), bi verjetno zmanjšala treninški stres in pripomogla k bolj aktivni vadbi tudi v starejših letih.

Kajti za marsikoga je vadba resnični stres. Razlogov je veliko, za tiste, ki hočejo biti nacionalni prvaki, je to vsekakor stres zaradi hudega napora. Ki je še večji, če z vadbo pretiravamo, če se ne znamo ustaviti, če nas ob tem še kdo »nažira«, potem nas vadba požre do konca. Dodaten stres je lahko tudi dojemanje vadbe kot nečesa s čimer drugim dokazujemo kako smo dobri ... Zato smo Slovenci verjetno svetovni prvaki med svetovnimi prvaki na treningu. Namesto da bi bili vsi zadovoljni, ker smo na vožnji naredili nekaj zase, je vse kupaj na koncu grenko-sladka štorija. Ki dolgoročno ne koristi nikomur. Slej ko prej se telo in duša upreta, pojavijo se simptomi in znaki pretreniranja, ki jih sicer poznamo iz področja vrhunskega športa. Za rekreativne kolesarje je to popolnoma nepotrebno in tudi zato le redki ohranijo vrhunsko zmogljivost v pozna leta.

Biti fit v starosti ...

... je odvisno od posameznika in tudi okolja. Deb in Rob sta torej dokaz, da smo lahko vrhunsko fit v pozna leta. Da starost ni čas, ko smo prestari za šport in se moramo zaviti v vato, da se ne poškodujemo. Ali, kot nas blagohotna okolica, ki se ponavadi ne ukvarja s športom, svari da ne bomo doživeli srčnega infarkta. Telesna pripravljenost je lahko v starosti še prav izjemna, le vedeti moramo kaj počnemo.

A Deb in Rob sta v resnici dokaz še nečesa drugega, kar je bistveno bolj pomembno za življenje in zdravo starost. Deb je dokaz da nikoli ni prepozno, Rob pa da z pozitivnim odnosom do telesne vadbe lahko vzdržujemo vrhunske telesne moči v pozno starost. Vadita sicer načrtno, a če se peljeta v skupini je njun pravi motiv dobro počutje vseh v skupini in ne le to, da bosta odpeljala svojo razdaljo ali intervale. Čas regeneracije po takšni pozitivni nastavitvi je vsekakor krajši, kajti zadovoljstvo z vadbo pripomore k manjšemu treninškemu stresu.

Takšna miselna nastavitev pa ni odvisna samo od posameznika. Tudi pri nas obstajajo izjemni posamezniki, ki v pozno starost dokazujejo podobno. A odnos do njih je bistveno drugačen kot v okolju, kje aktivnost, tudi športno tekmovalno starejših, sistemsko spodbujajo. V okolju kjer pišem ta tekst ravno potekajo športne igre Seniorjev (Senior games), to je tistih nad 50 let. Igre organizira lokalna uprava (regija, občine po naše) in startne liste odražajo neverjetno seniorsko športno aktivnost! Gre za olimpijske igre v malem, s sprejemi, otvoritvami, himno in kolajnami. Marsikdo bo seveda rekel da to v starosti ni več pomembno. Pa je, za nekatere posameznike in predvsem za mnoge, ki so jim takšne družabno-športne prireditve dodaten motiv da vzdržujejo življenjski stil za zdravje v pozno starost. In niso nikoli v resnici stari!

Kje pa smo mi, kot družba in posamezniki? Kljub nekaterim dobro zastavljenim ciljem na papirju, je splošna nastavitev do (bolj intenzivne) vadbe starejših, še vedno precej podobna pogledu na belo vrano.

Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med, je med drugim zdravnica slovenskih olimpijcev.

';