Sladkorna bolezen tipa 2 in šport
Sladkorna bolezen pomeni problem za zdravje. Zaradi različnih mehanizmov odpove normalna kontrola nad količino sladkorja v krvi.
Če je za sladkorno bolezen tipa 1 značilno, da zaradi različnih razlogov zmanjka inzulina, in jo imenujemo tudi od inzulina odvisna sladkorna bolezen, je sladkorna bolezen tipa 2 precej drugačna zgodba.
Res je, da tudi pri tej drugi obliki lahko začne zmanjkovati inzulina in je potrebno njegovo dodajanje. V večini primerov pa je telo v stanju, ko postane inzulin preslabo učinkovit, vendar ni vedno glavni krivec.
Na več ravneh delovanja se namreč pojavijo ovire za njegovo delovanje. Velikokrat si jih vgradimo sami, s pretirano lenobo in tudi drugače nezdravim življenjskim slogom.
Vrh ledene gore
Sladkorna bolezen tipa 2 je vrh ledene gore različnih bolezenskih stanj z mnogimi presnovnimi obrazi. Poti do razvoja teh presnovnih motenj so zelo različne, v veliki meri jih usmerjata posameznikova genska nastavitev in njegov življenjski slog. Ta različnost nosi s seboj za mnoge pretežka prehranska vprašanja.
Odgovore nanje lahko dobimo le, če se lotimo individualne prehranske obravnave, tako kot pri vsakem drugem zdravstvenem problemu. S to razliko, da je ta lahko precej zapleten. Samo to, da zmanjšamo količino sladkorja v različnih oblikah, ki ga sladkorni bolnik poje, težave ne bo rešilo.
Ker gre mnogokrat za starejše bolnike in mnogokrat tudi lastnike drugih kroničnih bolezni, je treba ugotoviti posameznikovo prehransko in presnovno diagnozo in nastaviti ustrezno prehransko terapijo. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 sta namreč prehrana in telesna aktivnost osnovna terapija. Ker sta optimalno učinkoviti le v pravi kombinaciji, je treba prehransko strategijo prilagoditi tudi zahtevam telesne aktivnosti.
Teža prehranskih težav
Odgovori na prehranska vprašanja bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 so torej težki, in ker gre za medicinsko terapijo, mora odgovornost zanjo nositi zdravstveni sistem. Teža vprašanj se zajeda tudi v socialni sistem države, sladkorni bolniki so za družbo zelo zahtevni bolniki.
Slabo rešeni prehranski problemi sladkornih bolnikov namreč ustvarjajo dodatne zdravstvene težave tega bolnika in (pre)malo hitro postane (pre)več, za posameznika in za družbo. V najslabši vlogi pa je bolnik. Ne le zaradi dodatnih zdravstvenih težav, ti bolniki so tudi velikokrat žrtve neusmiljenega marketinga, ki danes vstopa skozi odprta vrata in številne pore v njihovo življenje ter jim ponuja »čudežne« tabletke in rešitve.
Ta že tolikokrat videna zgodba se praviloma konča še z »obolelo« denarnico, posameznikove zdravstvene težave pa so kvečjemu še večje. Na koncu njihovo najdražje reševanje zapletov sladkorne bolezni prevzame zdravstveni sistem. A takrat smo pogosto že pri kozmetiki ...
Pogled na sladkorno bolezen tipa 2
Ker se sladkorna bolezen tipa 2 danes pojavlja tudi že pri otrocih in mladostnikih, je nujen pogled na novejša priporočila s tega področja. Še posebno ker je za njene zgodnje oblike, stanje »presladkorne« (prediabetes) bolezni, ključna terapija ustrezna izbira življenjskega sloga z ustrezno prehrano in telesno aktivnostjo na čelu.
A če hoče otrok, mladostnik ali odrasel vedeti, kaj mora narediti, da prepreči škodo, ki jo lahko ta presnovna motnja pusti na njegovem telesu, mora najprej razumeti, v katerem grmu tiči zajec. To poudarjajo tudi najnovejša strokovna priporočila, ki jih je Ameriško združenje za sladkorno bolezen izdalo leta 2015. Na prvem mestu je zapisano, da je treba vse posameznike, pri katerih se pojavi motnja presnove sladkorja zaradi motene ali zmanjšane občutljivosti na hormon inzulin, najprej ustrezno izobraziti. Vsak posameznik mora vedeti, kaj je pri njem pripomoglo k razvoju sladkorne bolezni. Le tako bo sam lahko dodal levji delež k obvladovanju svoje presnovne motnje.
Ključno je torej, da posameznik razume, da sladkorna bolezen tipa 2 ni padla z neba in se pojavila »kar tako«, in zna zgrabiti bika za roge. Na primer, čeprav je tudi pri tej bolezni nedvomno močna genska nagnjenost k njej, vendarle ni nujno, da boste tudi vi tako kot vaša mama dobili sladkorno bolezen ali oslepeli zaradi nje. V veliki meri lahko preprečite njen razvoj ali omilite njene posledice, če boste ustrezno skrbeli za svojo telesno maso, prehrano in se izogibali pretiranim stresnim dejavnikom, ki napadajo vaše življenje. Ker je nastavek sladkorne bolezni tipa 2 še posebno povezan s čezmerno maščobno maso in neaktivnostjo, bodo to razumeli tudi otroci!
Bitko proti sladkorju naj vodi vaš osebni zdravnik
In še nekaj, ker je razvoj sladkorne bolezni povezan s posameznikovimi presnovnimi in zdravstvenimi značilnostmi, mora biti izobraževanje bolnikov pod nadzorom osebnega zdravnika in zahteva vsaj začetno individualno obravnavo. Motnja presnove sladkorja pri pretežkem otroku, sekretarki, ki ima stresno službo, in previtkem starostniku je različna in je ne moremo reševati z enakim prehranskim in gibalnim pristopom.
Še najmanj pa z enakim jedilnikom, na katerem enostavno črtamo sladkor, z enakimi telovadnimi vajami, kaj šele z enakimi tabletkami. Osebni zdravnik bo znal presoditi, kakšni ukrepi so potrebni za obvladovanje težave posameznika s povišano vrednostjo krvnega sladkorja in katere dodatne strokovnjake naj vključi v obravnavo svojega pacienta.
Na prvem mestu je vsekakor prehranski in gibalni strokovnjak, pogosto je potrebna tudi pomoč psihologa in pri bolj zapletenih primerih bo znal presoditi, kdaj posameznik potrebuje poglobljeno specialistično obravnavo. Napaka je, da se posamezniki zatekajo k samooklicanim strokovnjakom, ki nimajo medicinske izobrazbe in znanja o presnovi ter na problem sladkorne bolezni gledajo enostransko, na primer samo skozi prizmo telovadbe in nekakšnih diet. Zdravstvene posledice teh akcij pa nato preložijo na zdravstveni sistem in, ponavljam, na koncu posledice vedno nosi bolnik!
Kronično vnetje in stresni hormoni
Pri sladkornih bolnikih tipa 2 se večina zgodbe vrti okoli povečane odpornosti proti učinkom hormona inzulina. Tega hormona je na primer lahko tudi dovolj, samo njegov učinek je slab. Zato je dobro vedeti, da učinke samega hormona zmanjšujejo njemu nasprotno delujoči hormoni, na primer nekateri stresni hormoni (kortizol, adrenalin, noradrenalin).
Prav tako inzulin včasih ne more opraviti svojega dela, ker je v organizmu na primer zelo izraženo vnetno stanje, ki zmanjšuje njegov učinek na receptorjih, ki dovoljujejo vstop glukoze v posamezna tkiva. Ta vnetna stanja so tudi spremljevalna stanja kroničnih bolezni, govorimo o kahektični presnovi, pri kateri razgradnja prevladuje nad izgradnjo.
Ker se v stanju kahektične presnove organizem bojuje za preživetje, to spremlja tudi zvišanje stresnih hormonov, kar še poslabša občutljivost na učinke hormona inzulina. Zato je sladkorna bolezen pogosta spremljevalka kroničnih bolezenskih stanj, od debelosti naprej. Pogosto se pridruži tudi poslabšanju bolezenskih stanj, tako jo srečamo pri operativnih posegih, celo pri poslabšanju rakaste bolezni. Del te zgodbe stresne presnove s čedalje več vnetja je tudi razvoj starostne sladkorne bolezni. Stresna presnova ima torej znane motnje in mednje spada tudi nastanek ali poslabšanje sladkorne bolezni tipa 2.
Kirurška lekcija
O vplivu stresne presnove na razvoj upora proti učinkom hormona inzulina smo se veliko naučili na primeru kirurških bolnikov. Bolniki, ki jih pred operacijami stradamo in jih povrh vsega še položimo v posteljo, imajo bolj izraženo odpornost proti učinkom hormona inzulina.
Zato se bolnikom pred večjim operativnim posegom, pri katerem bo presnovni stres velik, močno odsvetuje stradanje. Še več, bolniki naj bi dve uri pred operacijo popili sladkorni napitek (prav ste prebrali: cuker!), ki je podoben kot športna pijača. Tako se dokazano zmanjša operativni presnovni stres in tako tudi odpornost proti inzulinu po operativnem posegu. Tudi pri bolnikih, za katere že vemo, da imajo sladkorno bolezen.
Enostavno povedano, sladkorna se manj poslabša! Seveda moramo te ukrepe združiti z drugimi ustreznimi pristopi ob operacijah, da pacient hitro vstane iz postelje, ima urejeno protibolečinsko terapijo po operaciji, dobi normalno hrano, ne pa le juhic ipd. Ti ukrepi so še posebno pomembni za bolnike, ki so močno ogroženi zaradi kroničnih bolezni, in seveda za starostnike. Te postelja po operativnem posegu skupaj s slabo prehransko podporo še prej »vzame«. Tudi zaradi slabših učinkov hormona inzulina, kajti previsoka raven krvne glukoze tako »preplavi« in ohromi delovanje živčnih celic, nekaterih ledvičnih in imunskih celic ter mnogih drugih, ki uravnavajo obnovitvene procese. Pa ni problem v vnosu sladkorja, problem je v regulaciji njegove uporabe v telesu.
Dodatni mišični minus
Pri kroničnih bolnikih in starostnikih upada tudi funkcionalna masa telesa, predvsem mišice, in telo izgublja največji »bazen«, kamor bi lahko s pomočjo hormona inzulina »spakiral« odvečno glukozo v krvi. Še več, telesu tako začne primanjkovati tistega tkiva, v katerem se lahko glukoza porabi celo brez posredovanja hormona inzulina.
Pri telesni aktivnosti se namreč na membrani mišične celice odpirajo kanalčki, ki omogočajo vstop glukoze v mišična tkiva brez inzulina. To je tudi dodatni razlog, zakaj se morajo gibati starostniki, kronični bolniki in zakaj pretirano ležanje po operativnih posegih še bolj ubija.
Mišični minus pa se pri moteni presnovi glukoze lahko nakazuje tudi v obratni smeri. Če namreč premočrtno, brez poznavanja presnovnih mehanizmov, povežemo vnos sladkorjev z učinki na krvni sladkor in mišicam pri telesni aktivnosti ne privoščimo sladkornega goriva, ampak na primer le zelje ali kaj podobnega, bomo spravili telo v stresno presnovo s stresnimi hormoni, ki hočejo zagotoviti organizmu ustrezno gorivo.
Stresni hormoni bodo napadli jetra in mišice ter pospešili proces glukoneogeneze, v katerem se tvori glukoza. Da bi telo prišlo do glukoze za telesno aktivnost, bodo hormoni med drugim pospešili razgradnjo lastnih mišic. Paradoks, kajne! Narejena bo dvojna škoda. S telovadbo, s katero smo hoteli izboljšati delovanje hormona inzulina, smo lahko njegove akcije celo ogrozili zaradi sproščanja stresnih hormonov. Prav tako ta telovadba ne bo optimalno vzdrževala ali izboljšala mišične mase.
V takšnem krogu se zavrtijo mnogi. Tudi v dobri veri, da naredijo vse za izboljšanje svoje zdravja in obvladovanja sladkorne bolezni.
Zato smo vam pripravili primer 62-letnega gospoda, ki se je pred letom soočil s sladkorno boleznijo. Upošteval je osnovna (zdravstvena?) navodila o prehrani, a ker je ostal zelo aktiven športnik, se je vseeno spraševal, ali je njegov prehranski pristop k športu zdaj, ko ima motnjo presnovo glukoze, pravilen. Zato smo v skladu s strokovnimi navodili naredili individualno prehransko obravnavo. Preberite si jo. Ugotovitve obravnave so bile zelo zanimive in prava odslikava dogodkov na zdravstvenem terenu.
Prehranska obravnava pri sladkorni bolezni tipa 2
Gospod Janez je mlad upokojenec, star 62 let. Do pred letom, ko so mu diagnosticirali sladkorno bolezen, zdrav in tudi zelo aktiven. Najbolj uživa pri turni smuki in kolesarjenju. Sladkorno bolezen je pravzaprav ugotovila žena, zdelo se ji je, da preveč pije in prepogosto hodi na vodo. Diagnozo je potrdil zdravnik, dobil je tudi zdravila (tablete metformina 2 x 500 mg) in navodilo, da naj se izogiba sladki prehrani. To mu ni bilo preveč všeč, sladkarije ima rad.
Sladkorno bolezen ima tudi Janezova mama. Je še vedno živa, ima 90 let! Janez se je s svojo bolezensko težavo nekako sprijaznil, težko mu je bilo predvsem to, da se je moral odreči sladkim dobrotam. Kaj pa energijski dodatki pri športu, nenadoma ni več vedel, kaj bi s tem.
Prej je namreč sledil navodilom za prehrano ob športni aktivnosti, zdaj pa se je znašel na spolzkem terenu. Edino konkretno prehransko navodilo, ki ga je dobil, je bilo namreč, da naj zmanjša količino sladke hrane! Zato se je odločil, da se bo tega držal, in se je izogibal kruhu, testeninam, rižu, krompirju, keksom. Obdržal pa je svoje športne aktivnosti. Zanimivo je, da mu je v letu dni te bolj »zdrave« prehrane narasla telesna masa s 77 kg na 79,5 kg.
Kljub temu da njegova povprečna športna aktivnost traja vsaj dve uri na dan (kolesarjenje z gorskim kolesom), pogosto tudi več. Kadar se odpravi v gore ali na turno smuko, je aktiven tudi do osem ur. Povedal pa je, da ima pri večjem naporu zelo izražen občutek utrujenosti.
