Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletova zdravnica: Slaba kri = slabo zdravje

Ko sem se pred zdaj že skoraj davnimi leti začela ukvarjati s športno medicino, je večino športnikov in trenerjev zanimalo predvsem, »ali je kri dobra«. Ker večina ni medicinsko izobražena, sem kmalu ugotovila, da se ta izraz v praksi nanaša predvsem na vrednost hemoglobina. Ker mnogi povezujejo vrednost hemoglobina predvsem z zalogo železa v telesu, je bil športnikov krog ljudi naslednji zanimiv podatek, »koliko ima športnik železa«.

Železne zgodbe

Tu se začnejo zgodbe hitro zapletati. Da lahko ocenimo, ali ima športnik res »dober hemoglobin«, je potrebnega kar nekaj znanja, pri interpretaciji zalog železa v telesu pa pademo v pravo brezno. Oboje namreč zahteva dokaj natančno poznavanje presnovnega stanja športnika (kaj šele bolnika!) in kar nekaj dodatnega medicinskega znanja. Vprašanje o terapevtskem vnosu železa v telo je lahko trd oreh tudi za zdravnika. Še posebno ker je za natančno oceno, kako naj nekdo popravi telesne zaloge železa, kadar so res znižane, potrebna še dobra prehranska obravnava. Te medicinske dileme športnih praktikusov niso preveč zanimale. Na vsak način so želeli, da bi bile športnikove zaloge železa dostojne, in so hoteli kar za vsak primer »popraviti« slabo šport­nikovo kri z dodajanjem železa. Gre za neke vrste praktičen »ironman koncept«, če bo športnik dobil nekoliko več železa, bo tudi njegova kri močnejša ... Ta koncept je bil v praksi občasno zelo naporen. Športniku, ki je imel dobro zalogo železa, in njegovemu trenerju, ki je imel res slabo zalogo medicinskega znanja, se včasih sploh ni dalo dopovedati, da je »slaba« kri posledica športnikove preutrujenosti ali na splošno njegove slabe osnovne prehrane. Marsikdaj osnovna in tudi poglobljena razlaga, da pomanjkanje železa ni neposredni krivec za športnikovo »slabo kri«, ni zalegla in v športnikovo dobro si je bilo treba dobesedno izmisliti razlago, ki je bila prilagojena znanju in razumevanju »problema z železom«. Tega, da je nekritično dodajanje železa v prehrano lahko škodljivo, pa še danes marsikateri »železni« športni delavec ne verjame.

Nova železna doba

Tudi danes, kljub temu da imamo veliko več znanja o tem, kaj vpliva na status železa v telesu, pravzaprav nismo veliko na boljšem. Nova znanja nam odstirajo nove in bolj komplek­sne poglede na presnovo in potrebe železa v telesu. Pomen dobre oskrbe telesa z železom namreč daleč presega samo njegov vpliv na kakovost krvi. Gre za medicinski problem, ki se vpleta v osnovno celično energijsko presnovo, delovanje imunskega sistema in uravnavanje presnovnih procesov. Neposredno je povezan z urejeno prehrano, ki jo nenehno napadamo z dietnimi pristopi. Ker danes vsem priporočamo telesno aktivnost, gledamo tudi na krvne izvide povprečnih državljanov z bolj »športnomedicinskega« vidika. Ravno ob tem me pogosto zaskrbi še veliko bolj kakor pri pregledu krvnih izvidov vrhunskih športnikov. Takšna je tudi zadnja izkušnja, ko sem pregledala približno 100 krvnih izvidov večje športnorekreativne skupine. Izjemno slabi izvidi železovega statusa pri več kot polovici pregledanih so samo vrh ledene gore in nakazujejo velik javnozdravstveni problem podhranjenosti, ki je z grobimi metodami, kot je na primer merjenje indeksa telesna mase, ne zaznamo. A je resna. In ne bomo je rešili samo z dodajanjem farmacevtskih oblik železa. Treba bo prevetriti nacionalna prizadevanja za primeren prehranski vnos aktivne populacije. Še posebno ker smo takoj, ko smo se le malo poglobili v analizo podatkov pri tej rekreativni skupini, ugotovili, da imajo »najslabšo« ravno tisti, ki so telesno najbolj aktivni. Gre torej za tiste, ki si, vsaj kar zadeva telesno aktivnost, najbolj prizadevajo za svoje zdravje.

Ne gre samo za železo

Na »slabo kri«, če jo pogledamo samo v ozki perspektivi vrednosti hemoglobina, vplivajo še številni drugi dejavniki. Rdeče krvne celice se lahko pospešeno razgrajujejo zaradi številnih razlogov, med njimi je seveda tudi športna aktivnost. Ne samo zaradi tega, ker na primer med tekom lahko poškodujemo krvne celice, ki drvijo po kapilarah v nogah, ampak tudi zato, ker k njihovemu razpadu lahko pripomore tudi to, da so enostavno slabše kakovosti. K slabši kakovosti pripomore tudi nezadosten in nesorazmeren vnos drugih hranil. Začnemo lahko že pri beljakovinah in nadaljujemo v svet mikrohranil. Pomanjkljiv vnos folne kisline, vitamina B12, bakra in cinka spada med pogostejše vzroke, ki pripomorejo k pomanjkljivi eritropoezi, kot imenujemo proces nastajanja rdečih krvničk. Njihovo pomanjkanje z običajnimi metodami in standardnim spremljanjem krvnih izvidov težko zaznamo, lahko pa nanje hitro posumimo pri posameznikih, za katere vemo, da lahko imajo probleme z absorbiranjem navedenih mikrohranil iz hrane. V prvi vrsti so to starostniki in nato bolniki z različnimi bolezenskimi težavami s prebavili. Nov prispevek k razvoju pomanjkanja mikrohranil prihaja iz vrst bolnikov, ki so zdravljeni z bariatričnimi operacijami, ki neposredno prizadenejo delovanje prebavil.

Danes, ko starostnikom in bolnikom priporočamo telesno aktivnost kot terapevtski ukrep za vzdrževanje telesne funkcije in optimalnega zdravja, smo tako na pragu nove epidemije prehranskih težav. Za njihovo reševanje smo še bolj slabo opremljeni in za splošen recept za zdaj lahko ponudimo le prvo pomoč v obliki raznovrstne in uravnotežene prehrane, ki jo prilagajamo posameznikovim potrebam.

';