Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov zdravnik: Utesnitveni sindrom rame

Da zagotovita optimalno gibalno funkcijo, morata pasivni (sklepno-vezivni) in aktivni (živčno-mišični) aparat rame delovati usklajeno. Da bi bilo gibanje čim bolj biomehansko varno, je namreč treba zagotoviti zahtevno ravnovesje med mobilnostjo in stabilnostjo. V tem pogledu je funkcija ramenskega sklepa neločljivo povezana s sosednjimi členi ramenskega sklopa, vključujoč ključnico, prsnico in vratno-prsni predel hrbtenice ter mišični, vezivni in živčni sistem teh predelov. Biomehanske preobremenitve, ki poškodujejo tkivo v/ob ramenskem sklepu, imajo zato pogosto svoje izvore v sosednjih predelih – primer slaba lega in dinamična stabilnost lopatice ali slabosti v vratni hrbtenici. Zaradi svoje kompleksne strukture in funkcije so težave v predelu rame dokaj pogoste in se lahko razvijejo tako pri opravljanju vsakdanjih opravil kot ob intenzivnem obremenjevanju v nekaterih športih.

Utesnitev mehkih tkiv pod »streho rame« je najpogostejša

Utesnitev je pogost vzrok za bolečino v predelu rame. Pri ramenskem sklepu ločimo več podtipov utesnitev, med katerimi je najpogostejša utesnitev sinovialnega mešička (burza) ali kite nadgrebenčne mišice v kostno-vezivni ožini na zgornjem delu ramenskega sklepa. Ta ožina se imenuje tudi subakromialni prostor/kanal (t. j. prostor pod kljunastim odrastkom lopatice) in v njem se lahko pojavi mehansko draženje omenjenih mehkotkivnih struktur, posledica pa sta vnetje in bolečina. Tipično bo bolečina prisotna na zunanji strani rame in lahko seva bodisi navzdol po nadlakti bodisi navzgor proti vratu. Gibanja/položaji, pri katerih je dlan nad ravnjo glave oziroma komolec nad višino ramen, zlasti ko gre za ponavljajoče se gibe, pomenijo dejavnik tveganja za nastanek utesnitvenega sindroma rame. Če naštejemo nekaj najpogostejših primerov: servis pri tenisu ali odbojki, strel na gol pri vaterpolu ali rokometu, plavanje, beljenje stropa stanovanja ipd. Kadar se bolečinski sindrom ob subakromialni utesnitvi močno razvije, ima posameznik verjetno težave že z enostavnimi opravili, kot so seganje z roko nad višino ramen, seganje nazaj, oblačenje majice/jopiča ipd.

Preventiva pred subakromialno utesnitvijo rame

Da bi se izognili morebitni utesnitvi v rami, težko rečemo Tonetu, naj ne beli stanovanja, ali Jožici, naj ne pomiva oken, prav tako verjetno ne bi odsvetovali igranja tenisa kakemu rekreativcu. Dobro pa bi bilo, da se vsi trije zavedajo, da je skupni obseg obremenitev (v dnevu, tednu) glavni dejavnik tveganja za nastanek preobremenitvenega stanja v subakromialnem prostoru. Če opravila v opisanem položaju zgornjega uda (roka nad glavo) posameznik izvaja zelo redko, je smiselno takšno obveznost opraviti večkrat po malem in s tem zmanjšati verjetnost nastanka utesnitvenega sindroma. Ko gre za občasno eksplozivno gibanje roke v takem položaju (meti, servisi, streli), pa je nekoliko bolj zapleteno, saj so obremenitve precej bolj agresivne. Preventivno je v teh primerih smiselno izvajanje namenskih dopolnilnih vadbenih vsebin, s katerimi si bo posameznik zagotovil primerno jakost, gibljivost in stabilnost celotnega ramenskega kompleksa.

Slika 1: Vaje za raztezanje imajo pomembno preventivno vlogo iz zagotavljajo zmožnost varne izvedbe gibanja.

Glede jakosti je še posebno pomembna krepitev mišic, ki izvajajo gibanje lopatice navzdol in proti hrbtenici, saj med drugim zagotavljajo dober osnovni položaj lopatice in njeno stabilnost. Pomembna je tudi krepitev mišic »rotatorne manšete« rame, ki zagotavljajo lokalno stabilnost ramenskega sklepa ter s tem varno gibanje med sklepnimi površinami. Glede tega se izkaže, da je jakost zunanjih rotatorjev rame pogosto nesorazmerno nizka glede na notranje rotatorje, kar lahko odpravljamo s krepilnimi vajami za zunanje rotatorje. Vsekakor pa se bo ob utesnitvi kite nadgrebenčne mišice v subakromialnem prostoru treba lotiti tudi postopnega obremenjevanja te mišice, ki izvaja gib odmika v rami. Kar zadeva primanjkljaje gibljivosti oziroma fleksibilnosti, se izkaže, da je pogosto smiselno raztezanje mišic na zgornji strani lopatice, saj te ob skrajšavi in dvignjenem tonusu dodatno povečujejo možnost utesnitve pod kljunastim odrastkom. K neugodni legi lopatice (štrleča lopatica) lahko pripomorejo tudi skrajšane prsne mišice, zaradi česar je njihovo raztezanje prav tako pomembno. Tretja ciljna struktura, ki ob svoji skrajšavi pripomore k neugodni mehaniki ramenskega sklepa, pa je zadnji del sklepne ovojnice ramenskega sklepa. Njo lahko učinkovito raztegnemo z gibom skrajne notranje rotacije v rami. Zagotovitev primerne gibljivosti in jakosti ključnih mišičnih skupin je temelj dobrega lokalnega položaja ramenskega sklopa in osnova funkcionalne stabilnosti rame. Da bi slednjo razvili, je smiselno začeti delati vaje v različnih oporah (opora na dlaneh ali lakteh v različnih položajih ter povečevanje zahtevnosti) in nadaljevati z nihajnimi vajami in uporabo namenskih pripomočkov (nihajna palica, mala utež ipd.).

Slika 2: Nekaj osnovnih primerov vaj, s katerimi krepimo izbrane mišice, pomembne za zagotavljanje stabilnosti ramenskega sklepa. Med izvedbo je poudarek na vrzdževanju pravilnega položaja lopatic.

Slika 3: Uporaba nihajnih palic in nestabilnih podlag uvede hitre spremembe smeri obremenitev, s katerimi se spopademo s povečanjem hkratnega aktiviranja različnih mišičnih skupin.

';