Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

»Nimam časa za rekreacijo«

Morda nam tu in tam uspe vmes stisniti še čas za kakšno pijačo s prijatelji, a že to dostikrat med tednom štejemo skoraj za razkošje. In vprašanje, kdaj pa naj se rekreiramo, je pravzaprav v resnici na mestu. Mnogi menijo, da je dovolj, če gredo med vikendom enkrat na sprehod, vendar s tem enim dnevom aktivnosti na teden še zdaleč ne zadostimo priporočenim količinam gibanja – še posebno če imamo službo, ki je bolj sedeča.

Standardi različno uporabljajo termin »redna vadba«: eni govorijo o tem, da lahko rečemo, da se redno gibljemo šele takrat, ko smo vsaj tri mesece zapored aktivni dvakrat do trikrat na teden po eno uro, po drugih standardih za redno vadbo šteje vsaj trikrat ali večkrat na teden ukvarjanje z rekreacijo vsaj 20 minut. Po eni izmed teorij mora tovrstna vadba namesto tri mesece trajati kar šest mesecev, preden lahko rečemo, da je v resnici redna, medtem ko ameriški standardi pravijo samo, da mora biti vadbe skupaj 30 minut na dan vsaj pet dni v tednu. Čeprav si standardi niso enotni, lahko iz njih potegnemo preprost sklep: vadba je redna, če je večkrat na teden in to vsaj nekaj časa, lahko bi rekli, da je vadba redna, ko postane navada.

Naj bo rekreacija med prioritetami

Prav tako kot se težko znebimo razvade, kot je recimo kajenje, bi se tudi vadbe težko »znebili«, če smo je navajeni. In navajeni je nismo, če se gibamo samo poleti, ampak takrat, ko to v resnici enakomerno počnemo vse leto (pa čeprav poleti nekoliko več). Kaj se namreč zgodi, če nam rekreacija ni v navadi, ampak je le »sezonska«? Po nekaj mesecih vnete vadbe ob vrnitvi v jesenske mesece najprej vadbo enkrat opustimo, ker ni časa – otroke je treba odpeljati v šolo, vpisati jih je treba v tečaje, v službi moramo malce počistiti kakšne zadeve, ki so se nabrale čez poletje. In tako je povsem razumljivo, da ne spustimo samo enega dneva vadbe, ampak en teden.

Ko izpustimo en teden, se to hitro potegne še v naslednji teden in morda še v naslednjega in tako naprej ... V spominih na to, kako dobro smo se počutili poleti, se potem ob kakšnem sončnem vikendu pojavi kakšen »sunek« slabe vesti, zaradi katerega se odpravimo malo teč ali pa sedemo na kolo in ves dan preživimo aktivno. Ker pa prej kar nekaj časa nismo bili aktivni, potem z razbolelim telesom nekaj dni plačujemo davek na neaktivnost. In čeprav se ob tej bolečini počutimo dobro, ker vemo, da smo naredili zase nekaj koristnega, nismo ob tovrstnem početju nič kaj dosti drugačni od tekača, ki bi se na svoj prvi ljubljanski maraton začel pripravljati tako, da bi obul športne copate in šel teč, dokler ne bi obnemogel, namesto da bi se vključil v organizirano vadbo ali kakšnega trenerja povprašal za nasvet in treniral sistematično, kar pomeni predvsem redno.

Za nekoga, ki poskuša tako trenirati, bomo vsi rekli, da najbrž ne bo pretekel maratona – zakaj potem kljub temu mislimo, da bo dobro, če samo tu in tam kakšen dan malce pomigamo? Argument, da nimamo časa, lahko obidemo predvsem na en način. Da si gibanje (rekreacijo) postavimo med prioritete oziroma da ga nekako vključimo v svoj urnik. Če ponazorimo s šolskim urnikom, ki ga imajo otroci nalepljenega nekje na steni, bi tudi na našem urniku lahko bila vsak torek, četrtek in soboto zapisana rubrika »vadba« Kakšna? Tista, ki nam je všeč, tista, na katero hodijo naši prijatelji, tista, ki nam je blizu ... Ni toliko pomembno, kakšna, kakor to, da je.

In tako kot otroci, ki imajo četrto uro matematiko, vedo, da takrat ne morejo rešiti domače naloge za peto uro, tudi mi, če bomo imeli v svojem urniku tudi rekreacijo, v tistem času ne bomo načrtovali nakupovanja, frizerja ali kavice s kolegico – pa naj bo ta urnik le v naši glavi ali zares nalepljen nekje na kakšni steni ali vratih hladilnika. Pa čeprav je treba nakupiti hrano, obleko, take in drugačne potrebščine, čeprav je treba k frizerju in čeprav kavica s kolegico dobro dene – ko imamo rezerviran čas za gibanje, bomo to počeli takrat, ko bo naš urnik prost. Lahko rečemo, da namesto prilagajanja rekreacije prostemu času svoj prosti čas prilagodimo rekreaciji ... In takrat ne moremo več reči, da nimamo časa za rekreacijo – ker smo si ga vzeli.

Ko si ga bomo jemali tri ali šest mesecev ali pa dovolj dolgo, da nam bo rekreacija prišla v navado, bomo videli, da brez nje ne moremo več, predvsem pa bomo to delali dovolj dolgo, da bomo v vsakdanjem življenju začeli opažati pozitivne učinke gibanja, ki bodo dolgoročno izboljšali naše počutje in zdravje.

';