Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ni vsaka vitkost zdrava!

Je vitkost lahko nevarna za zdravje? Našega zdravja ne določa količina kilogramov, temveč struktura telesa.

Pred ne tako davnimi leti je bila vitkost enostavna. »Tvigice« so bile prototip bolj skromne postave, zaustavilo jih ni niti moško godrnjanje o »deskah«.

»Tvigice« in naprej

Z leti so postale »tvigice« lepotni ideal. V zadnjih letih so jih precej oplemenitile umetnine plastične kirurgije. Vzporedno so se razpasle številne diete in v zdravstveni praksi smo počasi začenjali spreminjati pogled na vitkost. Biti vitek ni več nujno pomenilo, da si zdrav. Še zlasti če si star, ko se spodnja meja za zdravo vitkost zviša na vsaj indeks telesne mase 22 kg/m2. Hkrati smo počasi začenjali razumeti, da presnova v telesu kroničnega bolnika poteka nekoliko ali pa zelo drugače in je funkcionalni del telesne mase bolje zaščiten, če ima večina kroničnih bolnikov ta nesrečni indeks telesne mase več kot 25 kg/m2. Za bolnika »bolj zdrava« oblika vitkosti se je vzpela na okroglo številko 30 ali celo več. Zlasti pri starejših. Da ne omenjam, da telesno maščevje ni samo »strupeno«, ima kar nekaj koristi za telo. Seveda če to telo premikamo, gibanje je namreč življenje!

Tabele za »zdravo vitkost« so tako počasi začele prehajati v krizo »funkcionalnega popuščanja« ali bolj po domače »razpadanja«.

»Varčni genotip«

Nato je prišlo še mnogo novih spoznanj, potrditev starih (kmečkih) resnic in tudi nov, slovenski pogled na gen za vitkost oziroma več genov. Če parafraziram nekaj izjav z odličnega predavanja TEDx našega vrhunskega raziskovalca genov za vitkost, profesorja Simona Horvata, se zdi, da se je v današnjem svetu močno »razmnožilo« število obojih genov, tistih za vitkost in tistih proti njej. V svetu preobilja še razumemo, da geni za vitkost ne delujejo dobro, teže pa razumemo, da bi bili geni za vitkost pri nekaterih ob obilici hrane (obesogeno okolje) tako zelo neaktivni, da bi povzročali pretirano vitkost.

Vitkost in šport

Zanimiv primer pretiravanja pri izražanju varčnega genotipa so predstavniki nekaterih športnih panog. Na primer smučarski skakalci. Ob nerealni vitkosti, ki jim pomeni lahkotnost bivanja, jim (premnogokrat) ta lahkotnost ne pomaga, da bi enostavno lebdeli v zraku in doskočili pri 300 metrih. Tako približno si namreč povprečen gledalec smučarskih skokov predstavlja sebe, če bi shujšal na njihove kilograme, in si umišlja, da bi po odskoku zato lebdel v zraku.

Da poskočnost športnikov ni nujno boljša, kadar so pretirano vitki, vemo že dolgo. Iz prakse. In iz laboratorijskih izvidov, v katerih ugotavljamo vse vrste težav, predvsem hormonskih. Te zahrbtno načnejo zdravje in pretirana vitkost postane nevarna. Tako za zmogljivost kot tudi zdravje. Da je nekontrolirana vitkost nevarna, je pred nekaj leti v uradni izjavi oziroma razpravi o RED (relativno energijsko pomanjkanje) sindromu objavil tudi Mednarodni olimpijski komite. Ta vitkost nima veliko opraviti z geni, njen ključni problem je, da brez zadostne energijske podpore športnikovo telo ne deluje. In tudi zdravje ne!

A to ni problem le nekaterih športov. To je tudi zdravstveni problem premnogih rekreativnih športnikov, ki v želji po uspehu in »nevemčemše« s stremljenjem po vitkosti delajo svojemu zdravju medvedjo uslugo. In potem kozmetično popravljajo kri z železom, ženske pomanjkanje menstruacije s hormonskimi tabletkami in moški, ki jim pomanjkanje energijskega vnosa zatolče normalno tvorbo testosterona, jemljejo hormone. Namesto da bi zadosti oziroma po pameti ob pravem času jedli. Koliko je zato drugih poškodb in bolezni, ne ve nihče. Da ne omenjam razdražljivosti in depresivnega vedenja. Lačen si »ful« drugačen! Tudi nesrečen in vitek.

Vitkost da ali ne

Tako se počasi peljemo do hamletovskega notranjega boja: biti ali ne biti vitek. Tega boja ne bomo rešili vse do takrat, ko bomo ugotovili, da ni vitkost tista, ki določa naše zdravje. Naše zdravje določa zdrava sestava telesnih mas. Ne količina kilogramov, temveč struktura telesa. Tako danes z medicinskega vidika gledamo na vitkost drugače: ali ima vitek posameznik dovolj funkcionalne mase, primerno količino maščevja in ustrezno porazdelitev telesne vode? Šele ko izmerimo sestavo telesa in pritrdilno odgovorimo na to vprašanje, lahko potrdimo, da je posameznikova vitkost tudi zdrava!
 

';