Ko zdravje zagori
Sindrom izgorevanja je stanje telesa in psihe, ki se danes kot duh plazi med nami. In zdi se, da se v Sloveniji vedno bolje počuti.
Odpri galerijo
Ljudje hodijo v službo, tudi ko je ne zmorejo, in opravljajo delovne naloge, ki jih trenutno ne zmorejo več. FOTO: Shutterstock
V medijih zasledimo vedno več zapisov posameznikov, ki so se trudili z delom in življenjem, dokler niso popolnoma omagali, se preutrudili in dobesedno zvrnili v posteljo.
Še večji pa je obseg začetnih faz izgorelosti. Vanje zaidejo mnogi in jih večinoma ne prepoznajo. Še več, ker so zaradi preutrujenosti manj učinkoviti, si nalagajo še več in več in več ter tako drvijo ravno v nasprotno smer.
Še nedavno smo sindrom izgorevanja povezovali s čustvenim izčrpanjem, izgubljanjem stika s samim sabo in občutkom neuspeha pri delu z ljudmi. Danes se je koncept dojemanja izgorevanja razširil skorajda na vsa področja človekovega delovanja. Izgorijo lahko vsi, tisti, ki delajo z ljudmi, s stvarmi ali pa sami s sabo.
Na primer vrhunski športniki. S širšim razumevanjem tega koncepta se pri opisovanju izgorelosti vedno bolj uporabljajo besede: »izčrpanje«, »cinizem« in »profesionalna ne-učinkovitost«.
Izraze izčrpanje, cinično obnašanje in slabša profesionalna učinkovitost tako pogosto uporabljamo pri osebah, ki so preutrujene in kažejo znake psihične in telesne izčrpanosti, jim manjka energije za delo in so večinoma slabe volje. Vendar se to ne dogaja vsem enako, čeprav opravljajo enako delo. Številni so proti preutrujenosti solidno opremljeni. Ustavijo se ali pa celo zatečejo v različna bolezenska stanja. Zadnje sicer ni »zdrav« ovinek, a jih nekako varuje pred bolezensko izgorelostjo. V bolezensko izgorevanje pogosteje vodi tisto, kar delodajalci opredeljujejo kot »prezentizem z izgubo delovne učinkovitosti«, ki tudi po svoje dodatno prispeva k razvoju posameznikove izgorelosti. Ljudje tako hodijo v službo, tudi ko je ne zmorejo, in opravljajo delovne naloge, ki jih trenutno ne zmorejo več.
Prepletanje dejavnikov, ki nekoga »silijo«, da izgori, je kompleksno in pri vsakem posamezniku zahteva individualno obravnavo.
Zdravje gori počasi. Izgorevanje je torej proces, ki počasi tli v posamezniku in se kaže v njegovem popuščanju, telesnem in psihičnem. Slabo spanje je pogost znak izgorevanja in še dodatno najeda zdravje ter prispeva k utrujenosti. Ko postajamo utrujeni, pa smo še manj dovzetni za ukrepe, ki bi morebiti pomagali preprečiti ali zavreti proces izgorevanja ter se z njim soočiti kot z vsako drugo boleznijo, na prvem mestu s preprečevanjem ali zgodnjim odkrivanjem bolezenskih znakov.
Med potencialno najbolj smiselne ukrepe spadajo vsekakor tisti dejavniki življenjskega stila, ki podpirajo zdravje. A kaj ko bo posameznik, ki že postaja preutrujen, imel še manj volje (in časa, ker je tudi manj učinkovit) za šport.
Telesna aktivnost namreč zahteva od njega še dodatno energijo, te pa nima na pretek in bo imel še slabo vest, ker bi v času, ko se s kolegi podi za nogometno žogo, že lahko pisal naporno službeno poročilo. Takšnega posameznika ne zanima več, da bi nasprotniku zabil gol in se po športno veselil, bolj pomembno mu je, da ne bo šef zijal nanj in bo dobil še kakšen dodatek pri plači. Ker si bo potem laže privoščil dopust in ležal nekje na eksotični plaži. Podobno je s prehrano. Ker mu primanjkuje energije, bo hitro posegel po instant prehrani ali dopolnilih, ki obljubljajo polet v učinkovitost. Zvečer pa bo ugasnil vihar v glavi s spalno tabletko. Telo pa bo vedno manj srečno in utrujenost vedno večja.
Dobra pa ni niti smer, ko začnemo pretiravati z ukrepi telesne aktivnosti, koristi prehrane in njenih izpeljank ter ob tem še gojimo kult »popolnega« počutja z raznoterimi iznajdbami sodobne velneške industrije. S pretiravanjem pri telesni vadbi bomo ob zoženi energijski rezervi prej in hitreje zaribali. Sami ali s pomočjo kakšnega navdušenega vaditelja, ki bo hotel iz nas na hitro narediti »telo stroj«.
Obsedenost z »zdravo prehrano« in podobnimi prehranskimi idejami nas bo pripeljala v ortoreksijo. Ta pretirani biznis s hrano zna biti tudi precej časožerski. Tudi nekatera dopolnila, super- in podobna živila nas lahko stanejo kar precej. Najmanj nevarno za pospeševanje izgorelosti je verjetno iskanje rešitev z raznimi storitvami za dobro počutje. Ob tem se samo vprašajte, ali je res treba plačati, da pridobite nekaj časa zase. Mogoče bi zadostovalo že, če vprašate bližnjega kmeta, ali potrebuje kakšno pomoč za delo na polju ali vinogradu.
Znanstvene analize uspešnih ukrepov življenjskega stila proti izgorelosti so dokaj skope. Relativno dobro je opredeljen psihološki del, ki nakazuje duševne mehanizme, ki posameznika potiskajo v vedenje, ki pripelje do izgorelosti. Poznavanje teh mehanizmov pri posamezniku in njegovi okolici lahko pomaga popraviti njegovo vedenje. Ta spoznanja so pomembna, a splošno zavedanje o pomenu duševnega zdravja je še dokaj šibko. Sorazmerno temu so šibke tudi ustrezne kapacitete zdravstvenega sistema.
Bistveno slabši vtis daje pregled literature s področja prehranskih ukrepov. Dobrih analiz prehranskih intervencij, ki bi bile učinkovite pri posamezniku z izgorelostjo, skoraj ni, opisane so predvsem prakse posameznikov. Splošnih navodil, kaj jesti, če nas napada preutrujenost, torej ni. Mogoče bi bila to celo napaka. Kajti če razmislimo o individualni naravi vsake izgorelosti, potem vsak posameznik, ki pada v njen prepad, potrebuje individualno usmerjen ukrep klinične prehrane.
S pomočjo diet, dopolnil in podobnih vaj tega ne bomo rešili, še posebno ko v boj proti preutrujenosti vključimo tudi telesno aktivnost. Takrat je potrebna dosledna individualna prehranska strategija, kajti preutrujen posameznik nima veliko rezerve za vadbo. Čez rob ga lahko potisne že običajna telesna aktivnost.
Na drugi strani pa je ta pomembna, ker prispeva ključen kamenček v procesu posameznikove psihološke odvisnosti od njegovega dela, ki je praviloma osnovni razlog izgorevanja. Ko posameznik ponovno pridobi kondicijo in nekaj moči, se lahko svojih delovnih nalog znova in postopno loti z več energije in večjo učinkovitostjo. Raziskave danes že nedvomno nakazujejo učinkovitost telesne vadbe kot orodja za obvladovanje bremena gorečega zdravja. Odgovore na vprašanja, kakšna vadba, koliko in s kolikšno intenzivnostjo, pa še čakamo.
Do takrat pa uporabljajte zdravo (kmečko) pamet. Na vseh področjih življenja se naprezajte toliko, kot zmorete in kot vam dopušča življenje. Ob tem pa ne pozabite, da prazna vreča ne stoji pokonci!
Še večji pa je obseg začetnih faz izgorelosti. Vanje zaidejo mnogi in jih večinoma ne prepoznajo. Še več, ker so zaradi preutrujenosti manj učinkoviti, si nalagajo še več in več in več ter tako drvijo ravno v nasprotno smer.
Koncept izgorelosti
Še nedavno smo sindrom izgorevanja povezovali s čustvenim izčrpanjem, izgubljanjem stika s samim sabo in občutkom neuspeha pri delu z ljudmi. Danes se je koncept dojemanja izgorevanja razširil skorajda na vsa področja človekovega delovanja. Izgorijo lahko vsi, tisti, ki delajo z ljudmi, s stvarmi ali pa sami s sabo.
Na primer vrhunski športniki. S širšim razumevanjem tega koncepta se pri opisovanju izgorelosti vedno bolj uporabljajo besede: »izčrpanje«, »cinizem« in »profesionalna ne-učinkovitost«.
Izraze izčrpanje, cinično obnašanje in slabša profesionalna učinkovitost tako pogosto uporabljamo pri osebah, ki so preutrujene in kažejo znake psihične in telesne izčrpanosti, jim manjka energije za delo in so večinoma slabe volje. Vendar se to ne dogaja vsem enako, čeprav opravljajo enako delo. Številni so proti preutrujenosti solidno opremljeni. Ustavijo se ali pa celo zatečejo v različna bolezenska stanja. Zadnje sicer ni »zdrav« ovinek, a jih nekako varuje pred bolezensko izgorelostjo. V bolezensko izgorevanje pogosteje vodi tisto, kar delodajalci opredeljujejo kot »prezentizem z izgubo delovne učinkovitosti«, ki tudi po svoje dodatno prispeva k razvoju posameznikove izgorelosti. Ljudje tako hodijo v službo, tudi ko je ne zmorejo, in opravljajo delovne naloge, ki jih trenutno ne zmorejo več.
Prepletanje dejavnikov, ki nekoga »silijo«, da izgori, je kompleksno in pri vsakem posamezniku zahteva individualno obravnavo.
Kako se (ne) lotimo izgorevanja?
Zdravje gori počasi. Izgorevanje je torej proces, ki počasi tli v posamezniku in se kaže v njegovem popuščanju, telesnem in psihičnem. Slabo spanje je pogost znak izgorevanja in še dodatno najeda zdravje ter prispeva k utrujenosti. Ko postajamo utrujeni, pa smo še manj dovzetni za ukrepe, ki bi morebiti pomagali preprečiti ali zavreti proces izgorevanja ter se z njim soočiti kot z vsako drugo boleznijo, na prvem mestu s preprečevanjem ali zgodnjim odkrivanjem bolezenskih znakov.
Med potencialno najbolj smiselne ukrepe spadajo vsekakor tisti dejavniki življenjskega stila, ki podpirajo zdravje. A kaj ko bo posameznik, ki že postaja preutrujen, imel še manj volje (in časa, ker je tudi manj učinkovit) za šport.
Znanstvene analize uspešnih ukrepov življenjskega stila proti izgorelosti so dokaj skope. FOTO: Shutterstock
Telesna aktivnost namreč zahteva od njega še dodatno energijo, te pa nima na pretek in bo imel še slabo vest, ker bi v času, ko se s kolegi podi za nogometno žogo, že lahko pisal naporno službeno poročilo. Takšnega posameznika ne zanima več, da bi nasprotniku zabil gol in se po športno veselil, bolj pomembno mu je, da ne bo šef zijal nanj in bo dobil še kakšen dodatek pri plači. Ker si bo potem laže privoščil dopust in ležal nekje na eksotični plaži. Podobno je s prehrano. Ker mu primanjkuje energije, bo hitro posegel po instant prehrani ali dopolnilih, ki obljubljajo polet v učinkovitost. Zvečer pa bo ugasnil vihar v glavi s spalno tabletko. Telo pa bo vedno manj srečno in utrujenost vedno večja.
Ta smer torej ni dobra.
Dobra pa ni niti smer, ko začnemo pretiravati z ukrepi telesne aktivnosti, koristi prehrane in njenih izpeljank ter ob tem še gojimo kult »popolnega« počutja z raznoterimi iznajdbami sodobne velneške industrije. S pretiravanjem pri telesni vadbi bomo ob zoženi energijski rezervi prej in hitreje zaribali. Sami ali s pomočjo kakšnega navdušenega vaditelja, ki bo hotel iz nas na hitro narediti »telo stroj«.
Obsedenost z »zdravo prehrano« in podobnimi prehranskimi idejami nas bo pripeljala v ortoreksijo. Ta pretirani biznis s hrano zna biti tudi precej časožerski. Tudi nekatera dopolnila, super- in podobna živila nas lahko stanejo kar precej. Najmanj nevarno za pospeševanje izgorelosti je verjetno iskanje rešitev z raznimi storitvami za dobro počutje. Ob tem se samo vprašajte, ali je res treba plačati, da pridobite nekaj časa zase. Mogoče bi zadostovalo že, če vprašate bližnjega kmeta, ali potrebuje kakšno pomoč za delo na polju ali vinogradu.
Kaj pa o izgorelosti pravi znanost?
Znanstvene analize uspešnih ukrepov življenjskega stila proti izgorelosti so dokaj skope. Relativno dobro je opredeljen psihološki del, ki nakazuje duševne mehanizme, ki posameznika potiskajo v vedenje, ki pripelje do izgorelosti. Poznavanje teh mehanizmov pri posamezniku in njegovi okolici lahko pomaga popraviti njegovo vedenje. Ta spoznanja so pomembna, a splošno zavedanje o pomenu duševnega zdravja je še dokaj šibko. Sorazmerno temu so šibke tudi ustrezne kapacitete zdravstvenega sistema.
Obsedenost z »zdravo prehrano« in podobnimi prehranskimi idejami nas bo pripeljala v ortoreksijo. FOTO: Shutterstock
Bistveno slabši vtis daje pregled literature s področja prehranskih ukrepov. Dobrih analiz prehranskih intervencij, ki bi bile učinkovite pri posamezniku z izgorelostjo, skoraj ni, opisane so predvsem prakse posameznikov. Splošnih navodil, kaj jesti, če nas napada preutrujenost, torej ni. Mogoče bi bila to celo napaka. Kajti če razmislimo o individualni naravi vsake izgorelosti, potem vsak posameznik, ki pada v njen prepad, potrebuje individualno usmerjen ukrep klinične prehrane.
S pomočjo diet, dopolnil in podobnih vaj tega ne bomo rešili, še posebno ko v boj proti preutrujenosti vključimo tudi telesno aktivnost. Takrat je potrebna dosledna individualna prehranska strategija, kajti preutrujen posameznik nima veliko rezerve za vadbo. Čez rob ga lahko potisne že običajna telesna aktivnost.
Na drugi strani pa je ta pomembna, ker prispeva ključen kamenček v procesu posameznikove psihološke odvisnosti od njegovega dela, ki je praviloma osnovni razlog izgorevanja. Ko posameznik ponovno pridobi kondicijo in nekaj moči, se lahko svojih delovnih nalog znova in postopno loti z več energije in večjo učinkovitostjo. Raziskave danes že nedvomno nakazujejo učinkovitost telesne vadbe kot orodja za obvladovanje bremena gorečega zdravja. Odgovore na vprašanja, kakšna vadba, koliko in s kolikšno intenzivnostjo, pa še čakamo.
Do takrat pa uporabljajte zdravo (kmečko) pamet. Na vseh področjih življenja se naprezajte toliko, kot zmorete in kot vam dopušča življenje. Ob tem pa ne pozabite, da prazna vreča ne stoji pokonci!
