Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ko slišiš »diagnoza rak«. Kaj narediti?

Skoraj vsako jutro vstopim naravnost v globino življenja. Ko gledam bolnike, ki vstopajo skozi vrata Onkološkega Inštituta, v njihovih očeh odsevajo Gibranovi verzi: »V globini vaših nad in vaših želja počiva vaše tiho spoznanje onstranstva. In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce o pomladi. Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti.«

Srečanje z diagnozo

Mnogo je rakastih bolezni in naše telo napadajo na številne načine. Včasih, žal, preštevilne. Zato bolnike vedno vprašam, kako so se srečali z rakom. Odgovori mi veliko povedo o bolniku, njegovi bolezni in tudi njegovi okolici. Ti podatki so ključni za optimalno podporno terapijo in omogočajo učinkovitejše zdravljenje. Nekatere rakaste bolezni sprožajo presnovne odzive, ki najedajo telo že dolgo in potiho, daleč preden se bolezen razplamti in bolnika zdravstvene težave prisilijo, da poišče pomoč. Znanec, mlad moški, mi je ob prvem srečanju pripovedoval, kako je nerazložljivo izgubljal moč, ko je s kolesom osvajal gorske prelaze. Drugače kakor takrat, ko je bil samo utrujen zaradi kolesarjenja. Vadil je še več, a je bilo čedalje slabše. A na krvi ni bilo nič posebnega in tudi sicer se ni počutil slabo. Dokler se ni pojavila očitna krvavitev na blatu. Ko se je spominjal nazaj, se je ta znak pojavljal že nekaj časa in si je pred njim kar nekako zatiskal oči. Diagnozo napredovanega raka črevesja, z zasevki na jetrih, so mu postavili hitro. Žal je bila hitra tudi pot v globino življenja. Vse je spominjalo na padanje z visoke stolnice: ko kljub slutnji, da ni rešitve, brezupno iščeš vejo, ki se je boš oprijel. Soočenja z diagnozo so tako velikokrat nečloveško kruta in nanje nismo pripravljeni.

Mnoge rakaste bolezni pa odkrijemo po naključju, številne tudi s presejalnimi testi (rak materničnega vratu, rake črevesja, dojk). A spoznanje z diagnozo rak ni nič manj trdo. Le upanje je večje in v tem primeru je čas bolnikov zaveznik.

Ob diagnozi rak se moramo tudi zavedati, da je biologija rakastih celic izredno dinamična. Če genska napaka ni preveč trdovratna in je telo v dobrem splošnem stanju, večinoma omeji rast številnih celic, ki so se že iztirile in bi drugače lahko zrasle v tumorsko maso. Genske napake v celicah se dogajajo nenehno, danes poznamo tudi vse več dednih nagnjenj k razvoju določenih vrst raka. Telo ima dobre varovalne ukrepe za odpravljanje defektnih celic. Le najbolj prebrisane preživijo. Do neke mere jim pomagajo tudi strupeni vplivi okolja in neprijazno ravnanje s samim sabo. Zadnje imenuje tudi nezdrav življenjski stil.

Prvi korak? Pogovor

Prvi korak ob diagnozi rak je vsekakor dober pogovor z zdravnikom. Osebnim zdravnikom in onkologom. Rakaste bolezni lahko zdravimo z operativnim posegom, obsevanjem in več načini sistemskih terapij, ki jih v žargonu imenujemo kemoterapija in pomenijo sistemsko zdravljenje z različnimi zdravili. Nekatere vrste terapij so kombinirane in za bolnika zelo naporne. Da se bolnik znajde v tej goščavi življenja, potrebuje temeljit prvi pogovor. Zdravnika in njegove sodelavce naj vpraša vse, kar mu pade na pamet in je zanj pomembno. Neumnih vprašanj ni! Ker je bolnik velikokrat v stiski, je dobro, da ima spremljevalca. Tudi zato, da ne presliši pomembnih navodil. Predvsem pa naj zdravljenja ne prepušča šarlatanom. Gre za življenje, in tako kot ne boste dali popravljati avta plesalki, naj »terapevtskih« ukrepov ne izvaja nekdo, ki nima ustreznega strokovnega znanja. Včasih je prvi pogovor slab, razlogi so številni, a vedno obstaja naslednji in z dobro komunikacijo bo zdravljenje rakaste bolezni boljše. Dober stik s terapevtskim timom je pomemben za vse. Tudi rakaste bolezni so kronične bolezni in to ne najslabše vrste. Današnja medicina ponuja številne možnosti zdravljenja in pri mnogih rakastih bolnikih z neozdravljivo boleznijo lahko to bolezen obvladujemo tudi veliko let. V vsakem primeru, če je bolezen ozdravljiva in ko ni, je za rakaste bolnike zelo pomembna tudi podporna terapija.

Podporna terapija

S podporno terapijo podpiramo bolnika, njegovo dušo in telo! Zelo pomembna sta psihološka in presnovna podpora ter blaženje bolezenskih znakov rakastih bolezni in sopojavov zdravljenj.

Dobra podporna terapija pomeni tudi bolj učinkovito zdravljenje oziroma obvladovanje rakaste bolezni. Bolniku omogoča, da kljub hudi diagnozi ohrani svojo kakovost življenja. Mnogi jo, zato ker so zaradi rakaste bolezni končno postali prijazni s sabo, celo izboljšajo!

Ja, rak človeka res sooči s samim sabo. Zato je verjetno prvi in najbolj pomemben vzporedni korak, ki spremlja pogovor z zdravnikom, pošten pogovor s samim sabo. Veliko bolj kakor spraševanje, zakaj smo se znašli v tej življenjski preizkušnji, je pomembno to, kako se je bomo lotili. Diagnoza rak vsekakor ni čas, ko se bomo smilili samemu sebi. Jasno je, da je hudo, včasih je prav obupno hudo. A preživeti nam bo pomagalo predvsem to, da bomo tudi v največjih težavah našli kanček sreče in se veselili sončnega žarka, ki bo zjutraj posijal na našo posteljo.

Stavbe A Onkološkega Inštituta ni več, a še vedno mi je pred očmi bolnik, ki se je pred skoraj dvajsetimi leti pred mano vzpenjal po stopnicah v prvo nadstropje. Njegov korak je bil počasen, sapa težka, drža majava, strah me je bilo, ali jih bo sploh zmogel. Potihoma sem stopala za njim, lahko bi se kar zvrnil name ... Nato je vstopil v protibolečinsko ambulanto, po podporno terapijo, se usedel in mi zadihano, a vseeno navihano rekel: »Gospa doktor, a vam povem vic?« Takrat sem ostala brez sape jaz. Takšni bolniki so me naučili, da je tudi v najhujših trenutkih življenje lahko vsaj malo lepo.

Kakšna podporna terapija?

S podporno terapijo je tako kot z vsakim drugim zdravljenjem. Obstaja stroka in obstaja šušmarstvo. Za pošten pogovor s sabo boste poiskali strokovnjaka, samega sebe vsekakor ne boste goljufali. Ukrepe, ki podpirajo zdravje, je treba začeti čim prej izvajati, preden se težave nakopičijo in je za njihovo reševanje žal prepozno, ob tem pa zdravljenje rakaste bolezni manj učinkovito. Tudi pri rakastih obolenjih so preventivne dejavnosti ključnega pomena. Najprej je seveda smiselno narediti vse, kar je v naši, človeški in osebni moči, da ne zbolimo! Če pa zbolimo, so preventivni ukrepi prav tako tisti terapevtski ukrepi, ki omogočajo optimalno obvladovanje bolezenskih težav. Tipičen primer je hujšanje. Ko nekdo enkrat shujša, je pot nazaj zelo težka in zdravljenje rakaste bolezni poteka slabše. Presnovne spremembe, ki spremljajo rakaste bolezni in njihovo zdravljenje, namreč močno onemogočajo obnovo funkcionalne mase bolnika. Še posebno če je ta star, ima tudi druge kronične bolezni in je podvržen zelo agresivnemu zdravljenju. Ker je zavedanje zdravstvenega sistema na tem področju še precej nizko, pa tudi bolnikom se velikokrat hujšanje zdi celo »normalno«, je to še vedno veliko področje, na katerem lahko pridobimo kar veliko manevrskega prostora za obvladovanje bremena rakastih bolezni. Zato je smiselno prehransko obravnavo bolnika, skupaj z drugimi podpornimi ukrepi, vključiti v proces zdravljenja čim prej, in sicer kot vzporedno terapevtsko pot.

Podporna terapija zajema širok spekter ukrepov. Pomembno je, da izberemo tiste, ki jih bolnik najbolj potrebuje, in jih nato prilagajamo toku zdravljenja bolezenskega stanja. Med najpomembnejše vsekakor spadajo psihološka podpora ter prehranski in gibalni ukrepi.

Psihološka podpora

Ob diagnozi rak spada psihološka podpora med ključne ukrepe. Nekateri so trdni in je ne potrebujejo, drugi imajo toplo družinsko in socialno okolje, ki jim v veliki meri pomaga premagovati stiske in težave. Vsi nimajo takšne sreče, zato je vedno na mestu pogovor s strokovnjakom psihologom in v zapletenih primerih tudi s psihoonkologom. Bolniki se lahko obrnejo tudi na društva bolnikov, ki imajo pri reševanju življenjskih stisk ob diagnozi raka veliko izkušenj.

Bolnikom psihološka podpora ne pomaga odgovoriti le na najbolj siva in temna vprašanja o globini življenja, ampak jim pomaga pregnati tudi tiščanje v duši. Ta notranja napetost bolnika včasih dobesedno paralizira in zato najprej sploh ni sposoben za sodelovanje v procesu zdravljenja. Ker pač ne vidi smisla. Stiske se kažejo različno. Ker so to lahko zelo komplek­sna stanja, jih nemalokrat ne moremo rešiti s pogovorom ob skodelici kave ali kozarcu piva. Pogovori imajo sicer dober namen, vendar lahko, paradoksno, bolnikove težave še poslabšajo. Še posebno če potekajo v stilu pritoževanja, jamranja in podobno ... Ko zbolimo za rakom, ne zapravljajmo časa. Vsi, bolnikova okolica, zdravstvena ekipa, vsi vemo, da je hudo! A težave, ki se dajo rešiti, bomo veliko bolje obvladali z dobrim pogovorom in vsaj s kančkom pozitivnega razmišljanja. Življenje ni nikoli samo črno ali belo!

Psihološke potrebe bolnika se med zdravljenjem spreminjajo, problemi, ki so v začetnih fazah bolezni majhni, lahko pozneje postajajo veliki, zato hitro reševanje težav in dobra komunikacija omogočata tudi prilagajanje terapevtskih ukrepov. Če ima bolnik dobro psihološko podporo že na začetku bolezni, je velikokrat laže tudi v fazi, ki jo imenujemo zadnje obdobje življenja, takrat ko gre bolezen kljub vsem zdravstvenim ukrepom svojo pot ...

Med psihološko podporo na svoj način spadajo tudi tako imenovane »alternativne metode«, ki jih na primer najdete na spletni strani znane klinike Mayo. Na telo imajo celosten in ugoden učinek sproščevalne tehnike, različne masaže, aromaterapije in podobno. Za te tehnike naj se bolniki odločajo individualno, pametno je, da o tem obvestijo svojega zdravnika.

Prehrana? Brez skrajnosti

Marsikdo se ob diagnozi raka in bolezenskih spremembah, ki jo spremljajo, zateka k nestrokovnim manipulacijam s hrano. Tudi če želi jesti normalno ali si prilagoditi prehrano v skladu s strokovnimi priporočili, bo zelo verjetno nanj pritiskala okolica s številnimi idejami. Bolnik je negotov in z njim vred vsi, ki ga imajo radi, in vsi bi radi nekaj več. Ob tem je treba pomisliti, da to, »nekaj več«, velikokrat bolje rešujemo s postopki iz prejšnjega odstavka psihološke podpore ter da je večinoma tisto, kar se prodaja kot »nekaj več«, pač prodajno blago. Trgovca in šušmarja bolnik večinoma ne zanima. Zanima ju njun zaslužek! Na Onkološkem inštitutu se nenehno srečujemo z bolniki, ki so žrtve teh manipulacij in se tega večinoma niti ne zavedajo. Ali pa se zavedo šele takrat, ko shirani pristanejo v bolniški postelji in te gledajo z žalostnimi očmi. Ker so nasedli.

Če »čudežne« snovi ali metode že niso neposredno škodljive za telo, so večinoma škodljive za denarnico in praviloma ne odtehtajo psihološkega učinka, »da smo naredili nekaj zase«. Hudi problemi pa se pojavljajo zato, ker bolniki niso deležni strokovne prehranske podpore in funkcionalno propadajo. In, enostavno povedano, učinek zdravljena raka je slabši, slabša je tudi kakovost bolnikovega življenja.

Skrajne prehranske manipulacije torej niso potrebne! Živila so vir energije in potrebnih hranil za podporo delovanja telesa posameznika. Ta podpora je med bojem z rakasto boleznijo še toliko bolj pomembna. Prazna vreča pač ne stoji pokonci. Če bolnik nima posebnih prehranskih težav, tudi ne potrebuje posebne diete. Upošteva naj navodila o kakovostni in beljakovinsko bogatejši prehrani, ki naj vsebuje tudi večjo količino nenasičenih maščob. Vse skupaj spominja na sredozemski način prehranjevanja s poudarkom na olivnem olju in ribah. Posebne diete so zgodovinski odsev časov, ko še nismo imeli sedanjega znanja o presnovi. Kadar pa ima bolnik hujša in ima prehranske težave, naj te težave rešuje usposobljen prehranski tim, katerega ključni del je klinični dietetik. Ta z bolnikom naredi prehransko strategijo, ki bo bolniku pomagala preživeti bolezen in tudi njeno zdravljenje.

Prilagoditev prehranske strategije je verjetno ključnega pomena tudi za učinkovito uporabo telesne aktivnosti kot podporne terapije med zdravljenjem rakaste bolezni. Funkcionalna tkiva, ki jih krepimo z vadbo moči, pomenijo namreč njegovo »bančno« zalogo. »Plačilo« slabega splošnega stanja ni le onemoglost, ampak tudi preprečevanje nadaljnje terapije raka.

Gibanje

Telesna aktivnost je skupaj z optimalno prehransko podporo zelo močno orodje za boj proti raku. Dobesedno. Sodobne raziskave postavljajo mišico za hormonski organ in med centralne regulatorje presnove. Ne le da v navezi prehrana in telovadba uspešno vzdržujemo funkcionalna tkiva, telesna aktivnost ima tudi negativne učinke na rast tumorskih celic. Ob vadbi se namreč sprožajo presnovni in imunski procesi, ki njihovo rast ustavljajo. Danes nam raziskave gibalnih učinkov na eksperimentalnih živalih že kažejo, kako se s telovadbo zmanjša masa tumorskih melanonskih celic, raka črevesja in podobno. Na obzorju je torej odlična podporna terapija in v prihodnosti bomo verjetno še veliko bolj kakor doslej spodbujali bolnike, da ne ležijo v postelji. Rek, da te »postelja vzame«, ne velja le za starostnika, velja tudi za bolnika z rakom.

Ker pa mora biti vsaka terapija bolniku individualno prilagojena in za podporno terapijo to še bolj velja, je pred nami očitno obdobje, ko bomo s kombinacijo poznavanja presnovnih učinkov rakastih boleznih (in vseh drugih kroničnih bolezni), presnovnih učinkov telesne vadbe in vnosa posameznih energijskih in hranilnih substratov (po domače hrane) bolnike med zdravljenjem raka podprli z učinkovito kombinirano podporno terapijo.

Zato potrebujemo voljo in multidisciplinarno sodelovanje na več ravneh zdravstvenega sistema. Ta pa je za tovrstne ukrepe še močno podhranjen. Zato naj si za konec sposodim kar rek iz (učinkovitega) marketinga: »Lačen si ful drugačen.«

';