Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klofuta zagovornikom športnih regeneracijskih dodatkov

Brent Ruby, tekač, nekdanji ironman triatlonec in fiziolog na Univerzi v Montani je obraz nove študije, objavljene v International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, ki glede regeneracije ni pokazala nobene razlike pri uživanju športnih tablic ali hamburgerja in krompirčka po treningu. Zanimiva potrditev je bila sladka za moža, ki je že dolgo sumil, da draga regeneracijska prehrana laže.

»V športni prehrani ni prav nič preveč magičnega, razen seveda tega, da je izjemno dobro stržena,« je povedal Ruby. »Od vedno se spogledujem z idejo, da je običajna hrana prav tako dobra. Samo da je do sedaj še nihče ni uporabil pri študiji glikogena.«

Da bi preveril svojo slutnjo, je Ruby aktiviral 11 moških. Ti so 90 minut kolesarili na stacionarnem kolesu, prav do meje izčrpanosti. Takoj po vadbi so zaužili bodisi malico iz McDonald'sa bodisi športne prehranske pripravke. Po dveh urah so jedli ponovno; tokrat hamburger, kokakolo in ocvrt krompirček ali pa proteinsko ploščico, energijsko ploščico in regeneracijsko športno pijačo. Medtem so dali kri in testirali stegenske mišice, da bi videli, koliko glikogena (ključnega goriva za intenzivno vadbo) je v tkivu. Štiri ure kasneje so se moški nato ponovno povzpeli na kolo in po svojih maksimalnih sposobnosti odvozili 20 kilometrov. Po tednu dni je vsak ponovil proces, samo da je tokrat jedel drugačno vrsto hrane.

In sedaj k rezultatom. Glukoza v krvi in inzulinski odziv sta bila enaka. Količina glikogena je bila enaka. Rezultati na 20-kilometrski preizkušnji so bili skoraj identični.

Rubyja je rezultat navdušil, od svojih kolegov je namreč dolga leta poslušal, kako grozna je ideja, da bi po treningu odšel v restavracijo s hitro prehrano. »Dejstvo, da sem ustvaril takšno kontroverznost med kolegi … Odlično.«

Stacy Sims ni zgrožena nad odkritji, a svari s previdnostjo, saj da Ruby ni ponudil celotne slike. Sims, fiziologinja in nutricionistka, pridružena stanfordski univerzi in ustanoviteljica podjetja za športno hidracijo Osmo, pravi, da je velika zagovornica običajne hrane v nasprotju s športno prehrano. A nova študija se je osredotočila samo na nadomestilo glikogena in zanemarila druge prvine. Aditivi in prezervativi v hitri prehrani povzročajo težave, ki se v študiji niso pokazale. Prav tako je poudarila večji pomen proteinov takoj po treningu (20–25 gramov  za moške in tja do 30 za ženske), da bi preprečili vnetja in pomagali obnoviti poškodovane mišice.

Pri enkratnem zaužitju hitre hrane, ne bo katastrofalne škode, a če je hrana predelana, se to dolgoročno pozna na zdravju, razlaga Simsova. Pri tem je pametno poudariti še dejstvo, da v to kategorijo hranil spadajo tudi mnogi pakirani športni pripravki. Zato zagovarja uživanje »prave«, domače hrane; naredimo si na primer sendvič s puranom ali popijmo jogurt. Industrija športne prehrane je v Ameriki naravnost zacvetela, a ni nujno, da je zato tudi najboljša.
Ruby seveda ne zagovarja, da se športniki začnejo nažirati pri najbližjem ponudniku hamburgerjev. V svoji študiji je izdelke iz menija McDonald'sa izbral, ker so vsebovali večinoma ogljikove hidrate, malo proteinov in dovolj maščobe, da bi testirani zaužili podobno količino kalorij kot tisti iz druge skupine regeneracijske hrane, tam nekje 1300 kalorij. 

Nova odkritja so sicer samo del širših prizadevanj, da bi športno prehrano pripeljali »nazaj k naravi« in stran od umetnih pripravkov. Za Rubyja je ključ zdrave regeneracije, da je hrana raznovrstna in zanimiva, ter da predvsem poslušamo, kaj nam govori telo. In da se ne počutimo totalno osramočene, če se kdaj odpravimo po hiter obrok. Ne obstaja samo ena idealna dieta, ki je optimalna za vse čase.

';