Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kakovost življenja se ne meri v letih

Vadba je že dolgo poznana tudi kot učin­kovit preventivni dejavnik pred mnogimi nenalezljivimi kroničnimi boleznimi. Zdaj pa jo nova spoznanja predstavljajo še kot sredstvo za zdravljenje že izraženih bolezni. Velik zdravstveni problem, predvsem v razvitem delu sveta, so srčno-žilne bolezni. Glavni začetni kazalec povečanega tveganja za nastanek resnejših težav s srčno-žilnim sistemom je hipertenzija. Če ta ni ustrezno obravnavana, lahko vodi do številnih zapletov, kot so hipertrofija levega ventrikla, infarkt, kap, cerebralni hematom in kronična bolezen ledvic. Šele takrat ko konvencionalni ukrepi pri obravnavi hipertenzije niso uspešni, se lotimo farmakološkega zdravljenja. Dva pomembnejših ukrepov sta ravno povečanje telesne aktivnosti in znižanje telesne mase.

Vadba ima na krvni pritisk takojšen učinek. Ta se po vadbi zniža in lahko ostane znižan do 24 ur. Pojav imenujemo povadbena hipotenzija. Dobra strategija za vzdrževanje nižjega krvnega pritiska je torej vsakdanja telesna aktivnost. Pri tem je bilo ugotovljeno, da ima intervalna vadba večji učinek. Povadbena hipotenzija naj bi bila posledica prehodnega znižanja utripnega volumna (volumen krvi, ki ga srce iztisne z enim utripom) in/ali prilagoditve v vzdraženosti simpa­tič­nega živčevja. Nove raziskave so poka­zale, da lahko tudi vadba za moč znižuje krvni pritisk, vendar jo je treba ustrezno načrtovati. Učinkovita je predvsem obhodna vadba z nižjimi bremeni in večjim številom ponovitev. Redna telesna aktivnost pa ne zniža le krvnega pritiska v mirovanju, ampak tudi odziv krvnega pritiska na telesni napor in psihični stres (Professional associations for physical activity (Švedska).

 

Kljub vsem zdravstvenim težavam, ki jih prinaša sodoben življenjski slog, se (paradoksalno) pričakovana živ­ljenj­ska doba povišuje. Vseeno se ka­kovost življenja ne meri v letih, zato poskušamo podaljšati tudi dobo, ko lahko živimo aktivno in samostojno. Tu spet nastopi kinezioterapija. Omo­goča nam ohranjanje motoričnih (lahko tudi telesnih ali gibalnih) sposobnosti v poznejšem življenjskem obdobju in nam s tem zagotavlja samostojnost, možnost aktivnega življenja in višjo kakovost življenja. Pri American College of Sports Medicine so zapisali naslednja priporočila telesne dejavnosti za zdravo staranje. Starejši odrasli naj bi vsaj petkrat na teden po 30 minut vadili pri zmerni aerobni intenzivnosti ali trikrat na teden po 20 minut pri visoki aerobni intenzivnosti. Aerobnim aktivnostim naj bi najmanj dvakrat na teden dodali vadbo za moč večjih mišičnih skupin.

Ugotovljeno je bilo, da večja količina telesne aktivnosti od minimalnih priporočil prinaša dodatne pozitivne učinke na zdravstveno stanje. V vadbeni program naj bi vključili še vadbo za gibljivost in ravnotežje. Tak vadbeni program ohranja učinkovitost srčno-žilnega in dihalnega sistema, zniža količino krvnih maščob, z zvišanjem tolerance na glukozo in občutljivosti na inzulin zmanjša tveganje za presnovne bolezni, izboljša delovanje živčnega sistema in s tem reakcijski čas in ravnotežje, ohranja mišično in kostno maso in povečuje moč, ki je ključna za funkcionalno neodvisnost (Van Norman). Seznam zdravstvenih koristi, ki jih prinaša redna telesna aktivnost, je zelo obsežen, zato bomo omenili le nekatere: zmanjšano tveganje za srčno-žilne bolezni, presnovne bolezni, osteoporozo, mnoga rakava obolenja, depresijo, padce in poškodbe po padcih, obstajajo celo dokazi, da preprečuje oziroma upočasnjuje kognitivni upad (Nelson). Kineziologi namenjajo pozornost vsem metodam vadbe, koristnim za doseganje optimalnih učinkov na zdravstveno stanje v poznejšem življenjskem obdobju.

In kaj je kinezioterapija, pravzaprav?

Kinezioterapija prenaša spoznanja iz vrhunskega športa o prilagoditvah telesa na napor na širše področje uporabnosti za splošno populacijo in za osebe s posebnimi zdravstvenimi težavami. Športna znanost že desetletja proučuje vzročno-posledično povezavo med dražljajem, ki ga pomeni fizična obremenitev, akutnim odzivom telesa, ki ga sproži napor, in kroničnim odzivom telesa, ki ga radi poimenujemo prilagoditev, saj gre za trajnejšo spremembo v delovanju organizma. Prav zaradi teh prilagoditev lahko športniki izboljšajo svoje izide. In če lahko z vadbenim procesom fiziologijo in tudi morfologijo svojega telesa spreminjajo športniki, je logičen sklep, da lahko to počnejo tudi drugi. Za trajnejše fiziološke spremembe je nu­jen hormonski odziv telesa. Spodbudijo ga najrazličnejši dražljaji, ki izhajajo iz notranjega in zunanjega okolja, eden izmed najbolj vplivnih in učinkovitih pa je prav telesna ak­tiv­nost. Tako je, s telesno aktivno­stjo lahko dolgoročno vplivamo na de­lovanje hormonskega sistema in tako povzročimo spremembe v delovanju živčnega, dihalnega, srčno-žilnega sistema, metabolizma, mišic, kosti, ledvic in nasploh vseh organov. Ravnovesje. To je tudi glavna ideja za metodami kinezioterapije.

 

';