Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Izgorelost in poškodbe telesa in duše

Ko padamo dol … Takrat se moramo znati ustaviti in razmisliti. Izgorevanje je namreč večji stres, kot ga posameznikovo telo in duša lahko skupaj obvladata!

Nedavno sem prebirala zapis Maje Čepin Čander z naslovom »Ko si na smrt utrujen. Dobesedno.« Ker sem ravno pred tem z navdušenim rekreativnim športnikom razpravljala o njegovih bolezenskih in »športnih« težavah, so se mi med prebiranjem teksta začele pred očmi vrteti zgodbe športnikov, ki jih biča breme izgorelosti, pa se tega ne zavedajo niti se s tem nočejo soočiti. Dokler …

 

Izgorelost, nekoč za danes

Pronicljiva novinarka je omenjeni zapis objavila že leta 2006 v Dnevniku. V njem se je pogovarjala z dr. Andrejo Pšeničny, psihoterapevtko, in dr. Marjeto Blinc Pesek, psihiatrinjo. Ko ga beremo danes, skoraj 15 let kasneje, odlično povzema refleksijo človeka v družbi zadnjih 15 let. Močno priporočam. Jasen in nazoren zapis.

Pojem izgorelosti (burnout) je sicer uvedel ameriški psiholog Fraudenberger že leta 1970 in v njem prikazal bič, ki tepe velikokrat – najboljše. V zadnjih letih pa so znanstvene raziskave, ki segajo na molekularno raven delovanja človeškega telesa, izgorelost dodobra pojasnile. Ko zremo v molekularni nivo, se dozdeva, da ta spekter motenj delovanja telesa boljšega imena dejansko ne bi mogel imeti. Simptomi in znaki izgorevanja namreč kažejo motnje ravnovesnih sistemov, ki se v končni fazi manifestirajo tako, da molekularno orodje proti stresu (predvsem hormoni), ki je orodje v boju proti stresu, potem ko skuri nas, propade v dimu lastnega ognja. In mi z njimi.

 

Podrto ravnovesje posameznika in družbe

Kljub novim spoznanjem pa problem izgorelosti slabo obvladujemo. Ker se je v 15 letih spremenila tudi družba, postaja tudi bolj zapleten. Izjema so nekatere uspešne prakse, ki skušajo slediti silovitemu napredku znanosti in se izgorelosti lotevajo personalizirano in celostno. Danes, ko znamo vsakega posameznika že dodobra spoznati tudi »od znotraj«, je to nuja. Zato se paradoksalno, kljub novim znanstvenim spoznanjem, ki kličejo k drugačnim praksam, poraja vprašanje, ali naša družba problem izgorelosti sploh razume toliko, da bi ga lahko učinkovito reševali.

Posameznik, ki je zašel v močvirje izgorevanja, nemalokrat predolgo dobiva orodje, da bi se bil iz njega sposoben tudi izkopati. Čas še dodatno izgubljamo s splošnimi nasveti o »zdravem« načinu življenja, ki lahko še dodatno kopljejo jamo. In ker bi posameznik, takrat ko je v hudih težavah, naredil »vse«, in ima ob tem še težave s kritično presojo, ga lahko dodatno zatolčejo tudi dobičkonosne šarlatanske prakse. Posameznik, ki je »na smrt utrujen« ali pa ga mori kronična poškodba in/ali bolezensko stanje, si želi čimprejšnje rešitve. Ob tem pozablja, da instant rešitve kompleksnih življenjskih problemov ni.

 

 

Kdo izgoreva?

Dodatno dimenzijo problemu daje specifičnost populacije, ki izgoreva. To so nemalokrat odlični posamezniki, ki so lahko dodatno ogroženi tudi zato, ker so življenje in zdravje pripravljeni vzeti v svoje roke. Ženejo se v službi, vse bi naredili za družino in ob tem bi radi tekli maratone. Ali podobno.
Tu se zmožnosti posameznika in pogoji družbe, v kateri živi, nemalokrat zaletijo. Vse želi narediti najbolje, zato vedno išče samo »najboljše« izbire tudi zase. Že to je naporno. Ob tem praviloma tudi ni kvalificiran za izbiro strokovnih in individualno naravnanih strategij na področju gibanja in prehrane. Ali bodo pravnik, trgovec ali pa učiteljica vedeli, katera vadba je najbolj »zdrava« (ker to iščejo) in kakšna prehrana najbolj koristna (tudi to želijo urediti)? Nedvomno bi bilo laže, če bi bila sistemska skrb za posameznika tu močnejša in se posameznik o možnostih rekreacije ne bi odločal na podlagi reklam trga nekritične ponudbe.
Tako se izgorevanje v družinski in poklicni sferi začne zapletati z razdiralnimi mehanizmi na področju prostočasnih aktivnosti, predvsem rekreativnem športu. Namesto da bi prostočasne aktivnosti zavarovale posameznikovo profesionalno in osebno odličnost, ga še dodatno »skurijo«.

 

Motnja ravnovesja v telesu

Da bomo problem izgorelosti laže razumeli, si ga poglejmo še malo bolj podrobno.
Ko telo ne more več fiziološko kompenzirati vplivov okolja, se homeostatski mehanizmi v njem iztirijo. Fiziološki mehanizmi, ki si jih je človeško telo razvilo v procesu evolucije, poskušajo popraviti škodo. Ta popravila so različna, precej so odvisna od izhodiščnega stanja posameznika. Med ključnimi popravljalnimi mehanizmi je uporaba stresnega odziva v telesu, ki je v izhodišču namenjen temu, da preživimo. Povečan je promet stresnih hormonov in drugih nosilcev stresnega odziva. Če so stresni hormoni zelo povišani, je tudi presnovni stres velik. Telo »žrtvuje« manj pomembne funkcije, na primer reproduktivno. Medtem ko kuri rezerve svoje funkcionalne mase, se tudi slabše obnavlja. Škoda je torej vsaj dvojna. V tej točki se pri telesni aktivnosti pričnejo pojavljati poškodbe in različna bolezenska stanja, ob tem se po navadi pri posamezniku spreminja tudi psihično stanje.
Če povzamemo, izgorevanje je večji stres, kot ga posameznikovo telo in duša lahko skupaj obvladata!

 

 

Različne poti in stanja izgorelosti

Poti stresa so različno intenzivne in dolge, zato hodijo nekateri po robu izgorelosti vse življenje, nekateri izgorijo ekspresno, so pa tudi takšni, ki jim stresa ne bi povzročila niti atomska bomba v možganih.
Večinoma se telo nekaj časa bori. Če se lahko. Boj je namreč bistveno šibkejši, če je telo že načeto zaradi bolezenskih stanj, podobno je v starosti. Ko pokurimo rezerve, ni več ravnovesja, pojavi se poškodba ali bolezen. Telesna ali psihična. Te poškodbe so trdovratne. Tudi če se kažejo kot telesna prizadetost in bolečina v določenem delu telesa, gre praviloma za kompleksno stanje, ki vsebuje tudi psihične komponente in je močno individualno obarvano. V tej točki začne zmanjkovati tudi stresnih hormonov, in ker telo postopoma »ugotavlja«, da bo dobesedno »razpadlo«, če bo nadaljevalo boj z istim žarom, postopno ugaša svoje bojne mehanizme. Tudi delovanje presnove se dejansko zmanjšuje. Ker dva ne izgorita na enak način, bomo izgorelost težko obvladali, če ne bomo reševali vzrokov. Tu je zgodba zelo podobna problemom prehranskega stanja, predvsem obvladovanju debelosti.

Ko padamo dol …

… se moramo znati ustaviti in razmisliti, zato so za vsakega športnika, rekreativnega in tudi vrhunskega, neobičajna utrujenost in poškodbe priložnost za razmislek, ali telesna aktivnost morda ne spodkopava njegovega telesnega in/ali mentalnega zdravja. Še posebno pozorni moramo biti pri otrocih. Najbolj pridni so najbolj na udaru.
Izgorelost je pomembna tema za zdravje in življenje, zato bomo o njej letos še pisali.

';