Debelost, zdravje in starost
Indeks telesne mase (ITM) so smo začeli konec prejšnjega tisočletja uporabljati kot standard, s katerim naj bi ocenjevali, ali je naša telesna masa primerna. ITM se je zaradi svoje enostavne uporabe v praksi zelo prijel in postal celo merilo za naše zdravje. Še več, uveljavil se je tudi kot nekakšen biomarker in v številnih raziskavah so iskali in še iščejo povezave med zdravstvenimi dejavniki in ITM. Sprva je namreč ITM lestev izgledala zelo premočrtna in enostavna: višji ITM, večji zdravstveni riziko, več bolezni. Različnih in najbolj nevarnih bolezni, vse do zamašenih žil in raka. Ker v praksi ITM pomeni grobo oceno telesno mase, bi lahko takrat, če še bolj poenostavimo, dejali celo, da takrat ko nimamo orodij (tehtnice in višinomera) za meritve, ki so osnova za izračun ITM-ja, bi lahko kot prvo pomoč uporabili celo konfekcijsko številko. Prevelika za višino naj bi imela v praksi enak pomen kot previsok ITM ...
Kaj pa vsebina?
Če bi razmišljali po enaki logiki, bi lahko tudi rekli, da so »vitkice«, ki nosijo manjše konfekcijske številke, najbolj zdrava dekleta na svetu. Pa niso! Vsaj ne vse. Kaj šele suhi starostniki.
Tudi vsebina je pomembna. Tega sem se izrazito zavedla že pred davnimi leti. Na neki tuji plaži mi je v oči padla starejša gospa v bikinkah. Moja prva misel je bila, da ta gospa ni zdrava. Šele čez nekaj časa sem ugotovila, da me je moj občutek pripeljal v sivo cono. Taista gospa je namreč v Sloveniji veljala za pojem zdravega in tudi lepega življenjskega stila. Oblečena je res izgledala fenomenalno... V kopalkah pa je bila živo spričevalo tega, da ni nujno, da konfekcijska številka res odraža zdravje. To je bila tudi dobra lekcija kako s primernimi oblačili lahko lepo stisnemo samo maščevje. Mišice pod tesno obliko teže skrijemo. Še več, če jih imamo več kot povprečje, lahko hitro prebijemo mejo »zdravega« ITM. Pa smo takrat res tam, v bolezni? Vedno?
ITM ima različne vsebine
Dandanes je naše znanje o presnovnih stanjih in spremembah v različnih življenskih obdobjih zelo napredovalo. Dobro vemo, da so ravno presnovne značilnosti tiste, ki določajo kako bo naše telo telo zgrajeno. Pri mlajših je veliko večja verjetnost, da bodo imeli več funkcionalne mase, ker se telo pač bolje in bolj uspešno obnavlja, kot pri starejših. Pri starejših in tudi pri kroničnih bolnikih pa je veliko bolj verjetno, da k telesni masi v večji meri prispeva maščobni oddelek telesa. In tu se pojavi problem. Tako kot se funkcionalna masa telesa težje obnavlja, se pri nezadostni prehranski podpori (podhranjenost) in mirovanju pri starejših tudi hitreje izgublja. Pravzaprav se kar topi. Zato so poskusi hujšanja v kasnejših obdobjih življenja lahko za zdravje zelo nevarni. Tudi raziskave kažejo, da se vpliv debelosti na riziko pojavljanje kroničnih bolezenskih stanj z leti zmanjšuje. Še posebej je nevarno, če se v poznem obdobju življenja odločimo za radikalno hujšanje. Takrat se zaradi agresivnega hujšanja in posledične izgube funkcionalne telesne mase pričnejo pojavljati pravzaprav enake zdravstvene škode, kot jih povezujemo sicer s samo debelostjo.
Ali naj starostnik hujša?
Na vprašanje je pravzaprav, tako na splošno, nemogoče odgovoriti. Strokovno gledano bi vsak starostnik, ki se odloči za izgubo telesne mase, potreboval zdravstveni nadzor. Raziskave namreč na splošno kažejo, da bodo strostniki, ki izgubljajo telesno maso, živeli manj časa. Seveda je pomembno zakaj hujšajo. Če je hujšaje posledica presnovnih sprememb, ki spremljajo kronične bolezni, to še nekako razumemo. Zato hujšanja kroničnih bolnikov glede na znanstvene podatke, ne podpiramo. Pri »zdravih« starostnikih pa je verjetno edini smiselni način da predebeli starostnik sklati nekaj kilogramov telesna vadba v kombinaciji z ustreznim in individualno prilagojenim prehranskim režimom. Za mišice in kosti seveda!
Tudi sicer zadnja leta pravi vpliv debelosti na starost še spoznavamo. Zelo velika raziskava, opravljena skoraj na dveh miljonih Britancev in leta 2015 objavljena v ugledni medicinski reviji Lancet Diabetes and Endocrinology, je prikazala zanimivo povezavo med demenco in telesno maso. Celo zelo debeli (ITM > 40) imajo namreč znižan riziko razvoja demence za 29%, presuhi (ITM < 20) pa povečan za 34%. Obe skupini so primerjali z normalno težko populacijo glede na ITM. Ob tem seveda pojavlja vprašanje ali z izgubljanjem telesne mase v starosti ne vplivamo na razvoj demence. Raziskovalci so pri objavi podatkov posebej poudarili, da so še posebej analizirali rezultate glede na druge spremenljivke, kot so na primer različna bolezenska stanja in dinamiko spreminjanja telesne mase, vendar dobre razlage za ta fenomen še ni.
Prav tako rezultati raziskave niso razlog za to, da se bomo sedaj zleknili na kavč, si naredili sendviče, zalogo pijače in brez slabe vesti, da se nam ne da na telovadbo, uživali pri gledanju televizije. Še vedno lahko namreč dokaj trdno trdimo, da primerna telesna teža, ki pa je lahko tudi kakšen kilogram čez idealni ITM (in ne pod), v kombinaciji s telesno vadbo najbolje varuje naše zdravje. Na rezultate te raziskave se raje spomnite, ko boste v jeseni življenja sklenili da je končno čas da se rešite kilogramov, ki ste si jih nabrali tekom življena. Zelo verjetno je, da ste za ukrepe obvladovanja ITM po zdravstvenih predalčkih izbrali napačno obdobje življenja. Če niste ravno morbidno debeli, je boljša naložba tekaški copat ali nakup kolesa ter vpis v lokalno telovadno skupino. Seveda v kombinaciji z normalno mešano prehrano, ki naj vsebuje nekoliko več beljakovin kot so bile vaše potrebe v mlajših letih. Skratka, zdi se, da za starost, pristop »fat and fit« zdravstveno niti ni tako slab.
