Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Antioksidanti niso povsem nedolžni

Kaj so antioksidanti?

Če sami nimamo znanja, se o uporabi antioksidantov posvetujmo z ustreznim strokovnjakom, najbolje zdravnikom. Gre namreč za zdravje! Piše Ana Karin Kozjek, diplomantka biokemije, študentka medicine in podiplomskega študija športne klinične prehrane pri IOC

S kemijskega stališča je antioksidant katera koli molekula ali spojina, ki lahko prepreči oziroma zavira proces oksidacije. Pri oksidativnih kemijskih reakcijah gre za prenos elektrona iz ene substance na drugo, pri čemer se lahko sproščajo zloglasni prosti radikali. Ti so znani predvsem po svoji zmožnosti, da poškodujejo različne celične komponente (predvsem DNK, proteine in lipide). Imajo pa tudi druge, za telo koristne aktivnosti, na primer delujejo kot stimulusi za proizvodnjo obrambnih struktur v telesu. Le preveč jih ne sme biti. Kadar je njihova tvorba hudo pretirana, povečanje oksidativnih procesov lahko privede do fiziološkega stanja, ki ga imenujemo oksidativni stres. Poleg bolezenskih procesov je oksidativni stres tudi posledica tako daljše ali intenzivnejše fizične aktivnosti (zaradi povečane energijske presnove) kot telesne neaktivnosti.
Prav ste prebrali, tudi na kavču si lahko pridelamo povečani oksidativni stres!

Antioksidativna zaščita
Naše telo se proti oksidacijskem stresu bori z dvema obrambnima linijama, ki sodelujeta z roko v roki. Prva linija je endogeni (notranji) antioksidantski sistem, ki je sestavljen iz encimov (superoksidna dismutaza, glutationska peroksidna katalaza, koencim Q10) ter drugih antioksidantskih molekul (urična kislina, bilirubin, plazemski proteini).
Endogenemu sistemu lahko na pomoč priskočijo tudi eksogeni (zunanji) antioksidanti, ki jih v telo vnesemo s prehrano. Najbolj znani eksogeni antioksidanti so vitamin C, družina vitaminov E, karotenoidi (predvsem β-karoten), polifenoli (resveratrol in flavonoidi) in glutation ter koencim Q10, ki sta tudi del endogenega sistema. Glavni viri prehranskih antioksidantov so temno obarvana zelenjava, citrusi, oreški, žitarice, semena in stročnice. Pogosto pa so v hrano dodani tudi kot konzervansi za preprečevanje oksidativnih procesov, ki kvarijo hrano.

Znanost za prakso
Čeprav so antioksidantski prehranski dodatki dandanes izjemno promovirani, se je treba zavedati nekaterih nedavnih in pomembnih znanstvenih dognanj.
Prvič: prosti radikali, ki nastanejo med energijskimi presnovnimi procesi med telesno aktivnostjo, so lahko za organizem na kratki rok obremenjujoči, a obenem spodbudijo tudi številne koristne prilagoditvene mehanizme. Na primer, kot signalne molekule povzročijo povečano sintezo mitohondrijev, celično rast in prilagoditev mišičnih celic na povečan fizični napor. Poleg tega redna telesna aktivnost na dolgi rok vodi do izboljšanja naše notranje zaščite proti oksidativnemu stresu, kar pomeni, da treniramo tudi naš endogeni antioksidantski sistem. Vadba nas tako dela bolj odporne proti oksidativnemu stresu.
Drugič: pretirano, nenadzorovano, laično zauživanje antioksidantskih prehranskih dodatkov lahko zavira ali celo onemogoči naštete naravne in koristne prilagoditvene mehanizme. Eksogeni antioksidanti lahko namreč ovirajo normalne fiziološke procese oksidacije in redukcije, kar ima lahko negativne posledice na celično funkcijo, vključno z zmanjšanjem moči mišičnega krčenja in občutljivostjo celic za inzulin.

Ne nazadnje, skrb vzbujajoče so tudi nedavne epidemiološke študije, ki kažejo, da lahko večji odmerki antioksidantskih dodatkov (v študiji so se osredotočili na vitamina A in E ter β-karoten) na dolgi rok celo povečajo smrtnost ...
Na drugi strani pa vedno več raziskav poroča o zdravstveno blagodejnih učinkih nekaterih naravnih antioksidantov, zaužitih s kakovostno in raznovrstno prehrano. Takšen primer so polifenoli in flavonoidi v čokoladi in rdečem vinu. Tudi na področju športne prehrane se strokovnjaki trenutno strinjajo, da lahko zdravi športniki zaužijejo dovolj antioksidantov iz raznovrstnih prehranskih virov in ne potrebujejo prehranskih dodatkov. Razen seveda, če se večje pomanjkanje določenega antioksidanta pokaže na zdravstvenem stanju ali izvidih.

* * *
Uporaba antioksidantov kar povprek torej ni čisto nedolžna. Glede na sedanje znanje o njih je najbolj smiselno urediti kakovostno in pestro osnovno prehrano, ki nas bo oskrbela z večino velikih in malih hranil. Dopolnila pa naj pridejo na vrsto takrat, ko od telesa zahtevamo več (šport, stresno življenje) ali nas zdelujejo bolezni in nam z osnovno prehrano ne uspe izpolniti njegovih potreb. Če sami nimamo znanja, se o uporabi antioksidantov posvetujmo z ustreznim strokovnjakom, najbolje zdravnikom. Gre namreč za zdravje!

 

';